Kranjska Gora in Vršič - 18. 7. 2023

Zgodnje vstajanje in vlak z Železniške postaje Sevnica ob 5.25 za Ljubljano. Pretirane gneče od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica ni: z Nado sva sami. Nič ne de, samo, da je dobra družba. Vlak nima veliko zamude, pred sedmo sva v Ljubljani in dovolj je časa za rogljiček in kavo. Avtobus za Rateče ob pol osmih je tudi ravno prav poln, na žalost pa pridobi do Kranjske Gore enajst minut zamude in avtobus za Bovec preko Vršiča nas ne počaka. 

Torej plan B za dve uri v Kranjski Gori: sprehod do Liznjekove domačije, primera bogate gruntarske domačije, ki so jo obnovili leta 1983 in preuredili v etnološki muzej. Mogočna hiša ob takrat  glavni cesti je bila zgrajena v drugi polovici 17. stoletja in je bila včasih tudi gostilna. Kaže pa tudi mnoge značilnosti kmečkega baroka iz 18. in začetka 19. stoletja. Fasado krasijo freska, šivani robovi in cofasti ornament; k njej pa spadajo tudi gorenjski nageljni na lesenem ganku. Plačava po evro in 70 centov vstopnine, prijazna vodička pa nas popelje po prostorih: tu je prostorna hiša, kamra z velbanim stropom, črna kuhinja. V sproščenem pogovoru komentiramo poslikano pohištvo, oblačila, orodje in drugo opremo iz 19. stoletja. Po lesenih stopnicah se povzpnemo pod streho, kjer sta še dve kamri, skrinje, različno orodje ... 

Čudiva se kratkim posteljam, vodička pa nama razloži, da so včasih ljudje spali skrčeno: niso so se upali iztegniti, da se ne bi za vedno. V kleti so bili včasih "čevdri" in hlev za večjo živino, trenutno pa zelo natančna predstavitev gradnje ceste na Vršič v prvi svetovni vojni. Veliko gospodarsko poslopje iz leta 1796 obsega senik, pod ter hlev za drobnico. Ob njem in v njem stoji zbirka kmečkih vozov in sani, drugega večjega orodja, lahko pa tu tudi priredijo poroko. V senci na klopci posediva in malicava.

Veva, da se je v Kranjski Gori rodil Josip Vandot (1884 - 1944), pesnik in pisatelj, ki ga poznamo predvsem po njegovih zgodbah o Kekcu. Ne vem, če čisto velja trditev, da je njegova rojstna hiša zdaj spremenjena v hotel, 

ki se pa res imenuje po njem in je zelo lepo urejen.

Dovolj časa imava, da v starem vaškem jedru današnje Kranjske Gore obiščeva Cerkev Device Marije Vnebovzete, pri kateri se že na prvi pogled vidi, da je zvonik starejši od ostale zgradbe. Po starem izročilu je stala cerkev tu že zelo zgodaj in se je imenovala Marija na Belem produ. Od nekdanje cerkve se je ohranil zvonik v romanskem slogu, ki je narejen iz peščenih kvadrov. Današnja cerkev je poznogotska zgradba, ki je bila narejena leta 1510. Njen izvajalec je bil mojster Jernej Firtaler iz Beljaka. 

Koroški vpliv se vidi predvsem v ladijskem oboku, ki sloni na notranjih opornikih in je okrašen z dekorativnim prepletom reber. Obok spada med ene izmed najbolj zanimivih te vrste v Sloveniji. Dva gotska kipa sta iz prve polovice 15. stoletja. Občudujeva bogate oltarje s pozlačenimi kipi, poslikave obeh kupul in cvetlični dekorativni vzorec. 

Lepo je urejena tudi okolica in sosednja hiša.

Kranjska Gora je naselje z okoli 1.500 prebivalci in središče občine Kranjska Gora in pomembno turistično ter zimskošportno središče, ki stoji v zgornjem delu Savske doline ob izlivu Pišnice v Savo Dolinko. Okrog starega vaškega jedra (nekdaj Borovska vas) je zgrajen nov, večinoma turistični del naselja s hoteli, počitniškimi stanovanji in hišami, rekreacijskimi objekti, trgovinami in žičnicami, ter smučarskimi progami in omrežjem kolesarskih in peš poti. Zgornji del doline Save Dolinke je bil do 14. stoletja slabo poseljen; šele v začetku 14. stoletja so pričeli novonaseljenci v večji meri krčiti tamkajšne gozdove in jih spreminjati v kmetijska zemljišča. Kraj, ki se v starih listinah prvič omenja 1326 kot Chrainow je postal staro cerkveno in upravno središče za vasi od Podkorena do Srednjega vrha. Naselje, ki je bilo v preteklih stoletjih precej odmaknjeno je postalo prometno dostopnejše, ko so 1870 zgradili železniško progo Jesenice - Trbiž, ki so jo opustili leta 1966. Z izgradnjo proge se je pričelo dnevno odhajanje delovne sile predvsem na Jesenice v tamkajšnjo železarno, istočasno pa tudi razvoj turizma. Med prvo svetovno vojno zgrajena cesta čez prelaz Vršič pa je olajšala dostop v gorski svet in dolino Soče. 8. aprila 1941 so kraj zasedle italijanske okupacijske enote, a so ga kmalu prepustile nemškemu okupatorju. Ta je začasno v njem naselil Nemce iz Ljubljane, ki so 1941 optirali za Nemčijo. Tik pred koncem vojne je prišlo do hudih bojev med partizani in umikajočo se nemško vojsko.  (Vir:Wikipedia)

Ob pol dvanajstih se vkrcava na manjši avtobus za Bovec preko Vršiča (nekaj avtobusnih zvez za Bovec je pa tudi preko Trbiža in Predela), ki ga vozi zgovorni Črnogorec. S tujci komunicira s kretnjami, z nama, ki sva edini potnici iz Slovenije, pa črnogorsko. Sedežev ni dovolj, poudari, da ne bi smel vzeti več potnikov, pa jih vseeno posede po tleh in veselo krenemo po ovinkih navzgor. Zvedavo pogledujemo levo in desno, štejemo ovinke, preverjamo višino ... Ne zgrešimo Ruske kapelice, pa tudi pogleda na Prisankovo okno ne.  To je najbolj znano naravno okno v Julijskih Alpah in ena največjih naravnih odprtin na Slovenskem. Visoko je okoli 80 m in široko okoli 40 m. Do gorskega prevala Vršič, ki je najvišji cestni prelaz (1611 m) v Sloveniji in Vzhodnih Julijskih Alpah ter naravna povezava med savsko in soško dolino, se nas toliko izkrca, da je naprej vse po predpisih.

Ko se vzpenjamo po 25 okljukih ceste, se spomnimo, da so jo v letu 1915 gradili ruski vojni ujetniki, okrog deset tisoč jih je bilo, in pomeni pomembno povezavo Trente s Kranjsko Goro. Po stezah so jo prej vzdrževali predvsem pastirji in lovci. Gradnja ceste je potekala v neznosnih delovnih razmerah z mnogimi strogimi kaznimi in boleznimi. Marca 1916 je snežni plaz z Mojstrovke zasul celo področje od prelaza do Erjavčeve koče in pod sabo pokopal 200 - 300 ujetnikov, po nekaterih podatkih celo 600. Na te čase spominjajo grobišča in Ruska kapelica.

Na prelazu je bolj sveže kot v dolini, vendar ovčke iščejo senco na pesku pod grmovjem, pa tudi ob parkiranih avtomobilih, ki so zasedli obe strani cesti in je na sredini komaj še dovolj prostora za prehod. 

Kar takoj se umakneva iz te džungle jeklenih konjičkov do Tičarjevega doma na nadmorski višini 1620 metrov, kjer je je Slovensko planinsko društvo zgradilo prvotno stavbo kot protiutež Vossovi koči (zdaj Erjavčevi) leta 1912 Slovensko kočo. Pobudo je dal doktor Josip Tičar, predsednik Kranjskogorske podružnice Slovenskega planinskega društva in soustanovitelj Gorske reševalne službe. Med prvo svetovno vojno so jo zasedli avstrijski vojaki, med obema vojnama italijanski financarji, po osvoboditvi so jo obnovili in odprli kot planinski dom leta 1946. V letih 1964 - 1966 so staro zgradbo podrli in zgradili novo, ki jo je bilo leta 1975 treba obnoviti zaradi poškodbe v snežnem plazu. 

Me pa kar mimo proti Poštarskemu domu. Uradno je do tja 15 do 20 minut hoda, medve pa uživa dlje časa. 

Presenečeni sva, koliko je še cvetočega rododendrona in drugega cvetja. 

Uživava ob pogledu na Ajdovsko deklico, kmalu pa se za ovinkom pokaže tudi Poštarski dom na nadmorski višini 1725 metrov, nad njim pa je vrh Vršiča (1737 metrov). Med obema vojnama je bila tu obmejna stražarnica, od 1952 planinska koča, ki so jo večkrat širili in ob njej zgradili še pomožni objekt. Planinsko društvo Pošta Telekom dobro skrbi zanjo, tudi okolica je skrbno urejena z mizami in klopmi v senci, za najbolj utrujene pa so na voljo ležalniki. 

Najprej so na vrsti razgledi, potem pa je treba poskrbeti za lačne želodce. Bogat jedilni list imajo, jedi na žlico stanejo od enajst do štirinajst evrov (odvisno od količine mesa v njih), 

obara in golaž sta bili dobri in okusni izbiri. Pomembno je tudi vzdušje: umirjeno, na tabli piše, da z nestrpnostjo najbolj škodiš sam sebi. 

Tudi sicer so na mizah in na majicah osebja zanimivi izreki. V miru pojeva, nikamor se nama ne mudi.

Ker imava na Vršiču več kot štiri ure časa, se odločiva za spust do Erjavčeve koče delno po trasi nekdanje ceste. 

Ta pot je meni še posebno ljuba: sem in tja v okljukih med macesni, nekaj bukvami in smrekami, suhimi osamelci, površina poti pogosto porasla z nizko travo, povsod pa še veliko cvetočega rododendrona. Pol ure naj bi trajala pot navzgor, nič manj s postanki navzdol.

Erjavčeva koča je odprta celo leto. Kranjska sekcija nemško-avstrijskega planinskega društva je zgradila na nadmorski višini 1525 metrov kočo že leta 1901, po prvi svetovni vojni pa je postala slovenska. Leta 1946 so jo obnovili, v 80-tih letih porušili in na novo zgradili: otvoritev je bila leta 1993. Imenuje se po Franu Erjavcu (1834 - 1887), naravoslovcu in pisatelju. Do nje se je treba povzpeti ob grobišču iz prve svetovne vojne, potem pa ob kavi in klepetu z oskrbnikom na prijetni sapici posediva do prihoda avtobusa.

S prelaza ima avtobus iz Bovca za Kranjsko Goro odhod ob 16.40 in nima veliko zamude. Na njem je še dovolj prostora, vozi pa ga spet "najin" Črnogorec z vožnje v nasprotni smeri. Predvidevava, da ne bova ujeli avtobusa za Ljubljano ob 17.20, zato izstopiva pri Jezeru Jasna. V Wikipediji lahko preberemo:

Jezero Jasna je ime dveh med seboj povezanih umetnih jezer, ki se nahajata v bližini Kranjske Gore ob cesti na prelaz Vršič. Jezeri sta za potrebe turizma urejeni ob sotočju Male in Velike Pišnice. Ob sotočju je še manjši naravni kanjon in nekoliko skrita Hidroelektrarna Kranjska Gora. Okoli Jasne so speljane sprehajalne poti, zraven jezera so poleg apartmajev, tudi igrala in bronasti kip Kozorog na naravni skali, ki ga je med letoma 1986 in 1988 ustvaril kipar Stojan Batič.

Prijetno se je sprehajati po bregovih jezer, v katerem se kopa nekaj ljudi, veliko jih "supa", drugi uživajo na tratah in klopcah. Tudi midve uporabiva eno izmed njih za malico, potem pa kreneva proti središču Kranjske Gore. V teku celega dneva je veter preganjal oblake po vrhovih, zdaj pa se zgrnejo in grozijo s svojo vsebino. Ko se še nekajkrat zabliska in nekje daleč zagrmi, veva, da gre zdaj pa zares. Uspeva priti v bližino prvega hotela, ko se pošteno ulije; tako uporabiva nadstrešek za zavetje. Ko se naliv umiri v bolj pohlevni dežek, nadaljujeva pot z dežniki na Avtobusno postajo Kranjska Gora. Do odhoda avtobusa za Ljubljano je še tri četrt ure in prvi pripelje avtobus za Rateče. Dobro: ta ima zanesljivo streho in se potem gotovo iz Rateč tudi vrača. In res je tako: v Ratečah nekaj časa stojimo, potem pa proti Ljubljani. Vse do Jesenic in še malo dlje lije, toliko se shladi, da mora šofer zaradi kondenza, ki se nabira na šipah, vključiti gretje.

V Ljubljani je spet dovolj časa do odhoda vlaka ob 22.25, v resnici odpelje deset minut kasneje, na peronu pa ves čas poslušava obvestila o zamudah, ki nastajajo zaradi divjanja neurij po celi Sloveniji in tudi v Avstriji. V Sevnico pripeljemo pet minut pred polnočjo - le enajst minut zamude.

Dolg dan je bil to, pa tudi zanimiv in uživaški.

Več posnetkov

Video: