Tržišče in Škovec - 9. 8. 2023

Osem od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica nas čaka na odhod vlaka ob 6.45 proti Tržišču, dve Krčanki se nam pridružita, ko pripelje njun vlak. Do Tržišča je komaj toliko časa, da smo pozorni na pet predorov in se zavemo težav, ki so jih graditelji imeli, ko so do leta 1938 končali ta odsek. Zaradi premogovnika v Krmelju so progo iz Trebnjega do Tržišča zgradili že trideset let prej, leta 1908. Ko so rudnik leta 1966 zaprli, so ukinili tudi progo Krmelj - Tržišče.

Nekaj minut čez sedmo izstopimo in pozdravi nas zvon Cerkve svetega Jurija na hribu nad nami. Sicer pa je v Tržišču, ki ima okrog 200 prebivalcev, poleg te cerkve iz 13. stoletja še Cerkev svete Trojice s pokopališčem iz 16. stoletja (obe sta bili med drugo svetovno vojno požgani), včasih pa je bilo pokopališče pri Cerkvi Marije Vnebovzete.

Na križišču se nam pridruži Mimi, kasneje pa še Ani - dvanajst apostolov ali "apostolic". 

Mimo kotička z veliko pletenko se sprehodimo do trgovine Urban, kjer si privoščimo kavico. Pot nadaljujemo mimo Osnovne šole Tržišče, katere izgled z lesenimi pregradami preko oken se nam zdi malo čuden. 

Ogledujemo si terasasto streho, poraslo z rastlinjem, na enem delu delavci nekaj urejajo. Nad stavbo je pot preko Lanišča, kjer so včasih sejali lan, delno asfaltirana, naprej pod kamnolomom pa še makadamska. 

Proti Kaplji vasi (poseljena že v prazgodovini) ne gremo po travnikih, zaradi rose izberemo cesto. Skozi strnjeni del naselja napredujemo više v gozd. Po njem je hoja prav prijetna, gob pa ne najdemo. Ko pridemo iz gozda, smo v bistvu že v Škovcu - zaselek Petelink, do središča vasi pa se je treba še malo povzpeti. 

Spodnji posnetek je delo Marte Brežan.

Prej pa si na lepo urejenem počivališču Trata privoščimo malo počitka in osvežitve 

in pogled proti Svetemu Vrhu.

Škovec je kraj z okoli 60 prebivalci, ki je znan že iz 15. stoletja kot Šibkovec. Vedno znova z urejenostjo kraja dokazujejo, kako zasluženo so leta 2010 dobili naslov najlepše vasi v Posavju in dosegli tretje mesto med najlepšimi izletniškimi kraji v Sloveniji. Lepo urejen kozolček za prireditve, z deščicami na posušenem drevesu označeni pomembni dogodki v kraju, 

prijetno otroško igrišče (ga je bilo treba preizkusiti), 

pitnik vode, klopce, domiselno skrite smeti ..., hiše pa kar tekmujejo z urejenostjo fasad in okolice. Posedimo pri mizi in malicamo, sonce nas ravno prav greje. Hišo v bližini prekrivajo, mimo pa prideta tudi dve znanki, tako kraj ni tako izumrl, kot se nam je zdel ob obiskih v preteklih letih. Pri domačinki dobimo dobro dezinfekcijsko sredstvo, 

potem pa se ustavimo še pri etnografski zbirki Leopolda Borštnarja. 

Foto: Marta Brežan.

V dolino se spustimo po cesti mimo znamenja in počivališča Rina. Že leta 1919 je izvir vode služil za gospodinjstva in napajanje živine, leta 1940 pa je usahnil in voda se je pojavila na drugi strani hriba, tu pride na dan le ob velikem deževju. Do sedaj na tem mestu še nisem videla vode, tokrat pa po malem curlja. V okolici so tudi opuščeni rovi rudnika cinka iz 19. stoletja, rudo so predelovali v topilnici v Krmelju. 

Pot po cesti si od manjše ribogojnice naprej popestrimo s precej blatno stezo ob potočku, 

na katerem najdemo tudi nekdanje perišče. 

Na Železniško postajo Tržišče se vrnemo zgodaj, 

ogledamo si kapelico s sliko Slomška in svetega Krištofa in počivamo na klopeh. 

Vlak proti Sevnici ima odhod ob 11.53 in je točen. Deset minut čez dvanajsto smo v Sevnici in s Krčankami imamo še ravno toliko časa, da se okrepčamo v pivom.

Dopoldne s prijetno družbo in uživanjem na poti.

Več posnetkov

Video: