Deset od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenje Sevnica nestrpno pričakujemo na Železniški postaji Sevnica, če bo imel vlak za Ljubljano ob 6.35 kaj zamude. Nima je in z njim se pripeljejo še tri, na Bregu se pridruži še ena, skupaj nas je torej 14 za potep na Gorenjsko. Do Ljubljane sicer pridobimo pol ure zamude zaradi del na progi, ni nam pa treba prestopati na nadomestni prevoz z avtobusom. Imamo ravno še toliko časa, da si kupimo rogljičke, potem pa se na številki sedem vkrcamo na avtobus proti Bledu. Vožnja je hitra in udobna, saj vozimo po avtocesti in brez postankov. Edino to nam ni všeč, da se lahko peljemo samo do Bleda, za naselje Mlino pa moramo prestopiti na avtobus za Bohinj.
Veselo zakorakamo v prijetno dopoldne ob Blejskem jezeru, mimo pleten in s pogledom na otok ter grad. Podrobnosti pod video posnetki. Pogovarjamo se o značilnostih Bleda,
Z lesene potke ob vodi občudujemo razgled in spremljamo razigrane račke na vodi.
V Restavraciji Zaka Camping Bled na terasi počivamo ob kavi in drugih napitkih (kava z mlekom: 3,20, malo pivo: 4,20). Potem pa v hrib na razgledišča. Precej strmo pot po gozdu je voda zelo uničila, treba je paziti tudi po steptanih peščenih delih, trenutno to ni ravno "nezahtevna pot". Ozka steza na Ojstrico je polna turistov, zato se odločimo za daljšo pot na Malo Osojnico (iz Zake uradno 40 minut).
Ob spustu moramo še posebej paziti, da nam kje ne spodrsne.
V Zaki se na hitro malo okrepčamo,
Na Avtobusni postaji Bled počakamo do 14.28 na posebni turistični avtobus, ki v juliju in avgustu štirikrat na dan zastonj pelje na Pokljuko in nazaj. Malo več kot pol ure traja vožnja po lepi cesti do Rudnega polja, kjer imamo dobre tri ure za odkrivanje te visoke kraške planote. Vreme pa se začne kujati: grozijo temni oblaki, tudi grmeti začne,
Da bi porabili kalorije se napotimo proti Uskovnici, čeprav začne rahlo deževati. Pa ne za dolgo, čez čas se pokažejo celo sončni žarki. Navzdol na Planino Uskovnico se nam ne ljubi, ker vemo, da bi se potem vračali v hrib,
pasemo radovednost ob Pokljuški vojašnici, pregledamo kažipote in informacijske table
Ob 18.30 je čas za povratek z avtobusom na Bled, kjer ne čakamo dolgo na avtobus za Ljubljano ob 19.30. Tudi ta je direktni po avtocesti in v Ljubljani imamo dovolj časa za nakup hrane in pijače za večerjo, potem pa se odpeljemo z mednarodnim vlakom ob 21.05 proti Sevnici (spet nič nadomestnega prevoza z avtobusom). Ob pol enajstih smo doma.
Dolg in bogat dan!
Bled je mesto in turistično središče s približno pet tisoč prebivalci in
središče Občine Bled v Sloveniji. Je naselje s središčem na vzhodnem obrobju
Blejskega jezera, ob katerem leži in ga ozemeljsko tudi v celoti zaobsega ter
spada med starejše in najlepše turistične kraje v Sloveniji. Leži na nadmorski
višini 507,7 m, sredi razgibane, ledeniško preoblikovane pokrajine, na prehodu
iz Radovljiške kotline v vzhodno vznožje Julijskih Alp. Od zgodnjega srednjega
veka je to ime za fevdalno posest, ki je obsegala prostor med Savo Dolinko in
Savo Bohinjko. Današnje mestno naselje je nastalo z združitvijo vasi okoli
jezera, ločuje pa jih vrsta samostojnih vzpetin (Grad 599 mnm, Straža 646 mnm,
Kozarca 558 mnm, Velika in Mala Osojnica 756 oziroma 685 mnm in Ravnica 729
mnm, Ojstrica 611 mnm). Mestno naselje je pričelo nastajati sredi 19.
stoletja, ko so kmetje najprivlačnejša kmetijska zemljišča ob vzhodni obali
jezera pričeli prodajati premožnim meščanom za gradnjo počitniških vil in so se
vasi pričele zraščati. Uradno je Bled pridobil status mesta
oziroma samostojnega naselja šele leta 1960. Na Bledu imajo poleg več
hotelov sedež tudi Javni zavod Triglavski narodni park, Visoka šola za
hotelirstvo in turizem Bled, IEDC poslovna šola Bled, tu je
konferenčno-prireditvena Festivalna dvorana Bled, drugo blejsko prizorišče pa
je Ledena dvorana Bled. Bled slovi po prireditvah najrazličnejših zvrsti.
Vila Bled, nekdanja predsedniška rezidenca, je
danes preurejena v šarmantni historični hotel, prežet z umetniškimi deli
priznanih slovenskih slikarjev. Leži v mirnem predelu tik ob jezeru, z urejenim
privatnim kopališčem. Obdana je s čudovitim parkom in parkiriščem za goste.
Vila Bled je sinonim za vrhunsko kulinariko, njena restavracija se uvršča v
kulinarične vodiče, kot je Gault&Millau. Gostje lahko uživajo na terasi z
veličastnim razgledom na Blejski otok. Hotel ponuja pestro paleto sob in suit,
opremljenih v originalnem značilnem slogu petdesetih let preteklega stoletja.
Gostje se lahko sprostijo v hotelskem wellness & spa centru ter si
privoščijo masažo. Vila Bled je izjemno prizorišče tudi za elegantne poslovne
in osebne dogodke. Na posestvu se nahaja še Kavarna Belvedere z edinstvenim
razgledom na Blejsko jezero.
Že v 19. stoletju je tu nastal dvonadstropni dvorec s
stolpiči, ki je odražal značilnosti tedanje dunajske arhitekture in hkrati
spominjal na angleške vile. V letih 1883 in 1885 ga je dal zgraditi plemič,
knez Ernest Windischgrätz. V rokah avstrijske rodbine je ostal do leta 1922,
dokler stavbe ni kupil Aleksander Karađorđević, kralj Srbov, Hrvatov in
Slovencev. Stavbo so po bitki iz prve svetovne vojne poimenovali Suvobor.
Aleksandrova žena, kraljica Marija, in njuni trije otroci so vsa poletja
preživeli v blejskem dvorcu. Najmlajši, princ Andrej, je bil tu celo rojen. V
desetletjih pozneje, kar razkriva tudi hotelska knjiga izbranih gostov hotela
Vila Bled, so te kraje Karađorđevićevi potomci še obiskovali. Na Bledu, ki je
veljal za mondeno alpsko letovišče, je kralj Aleksander v bližini Suvoborja
načrtoval novo vilo. Staro je želel prepustiti ženi, ob tem pa si je zamislil
gradnjo nove rezidence. Za arhitekta je izbral Jožeta Plečnika, ki je
načrte za dvorec tudi naredil. Kralj je avtorja zasnove po obisku predsednika
Češkoslovaške Tomaša G. Masaryka izbral jeseni leta 1922. Plečnik se je resno
lotil načrtovanja deset let kasneje. Rezidenco je arhitekt zasnoval na vzpetini
nad jezerom, kjer naj bi stala kot modern odgovor na srednjeveški Blejski grad
na drugi strani. Dela za novo vilo so stekla leta 1934, a niso potekala
dolgo. Istega leta jih je prekinil atentat na kralja Aleksandra v
Marseillu. Tako so od Plečnikove zasnove ostali le 30-metrski stebri nad
jezerom, na katerih danes stoji paviljon Belveder, poznan tudi kot
Titova čajnica. Kraljica Marija se ni odločila za nadaljevanje gradnje, temveč
se je raje lotila pozidave prostorov stare vile. To so med letoma 1937 in
1938 podrli, na njenem mestu pa je po zamislih Plečnikovega učenca,
blejskega mestnega arhitekta Danila Fürsta, začela nastajati nova vila.
Načrte je prehitela druga svetovna vojna, čeprav so Nemci gradnjo v grobem
nadaljevali. Gradnjo je po prirejenih Fürstovih načrtih in navodilih Tita leta 1946
po posredovanju ministra za gradnjo Ivana Mačka prevzel Vinko Glanz, arhitekt,
prav tako Plečnikov učenec, ki se je podpisal tudi pod slovenski parlament. Za
dokončanje projekta je imel arhitekt zelo malo časa. Za dobavo gradbenega
materiala, ki ga v povojnem času ni bilo lahko dobiti, in končne opreme stavbe
je imel pičlih šest mesecev. Ker mu je to uspelo, si je Glanz prislužil Titovo
naklonjenost. To je arhitektu prineslo položaj glavnega projektanta
protokolarnih objektov v nekdanji Jugoslaviji. Vile Bled, kot pravi vodja
recepcije današnjega hotela Vila Bled Bojan Malej, Tito ni obiskal pogosto.
"Večkrat je bil tu v času informbiroja, po obnovi Brda pri Kranju pa je
bil raje tam." Nazadnje se je v alpski rezidenci za dan ali dva ustavil
leta 1977. A ne glede na to je v vili ob jezeru Tito gostil številne
goste. O korejskem voditelju kroži posebna zgodba, ki nam jo je povedal
Bojan Malej: "Pravijo, da je Kim II Sung ob svojem odhodu iz predsedniška
apartmaja odnesel tudi posteljo in nekaj pohištva. Ko so Titu prišli povedat,
kaj se dogaja, naj bi rekel: "Neka nosi, samo da ide.". Kot hotel
so objekt odprli leta 1984, nekateri obiskovalci tu preživijo tudi do
pol leta. Dvoposteljna soba za eno noč z zajtrkom – skoraj 300 evrov.
Neogotska župnijska Cerkev svetega Martina z velikimi
slikami križevega pota in svojskim lestencem. Freske so delo Slavka Pengova,
lestenec pa je izdelal Ivan Pengov. Stara cerkev je stala na tem mestu že v 14.
ali 15. stoletju, sedanjo pa so zgradili v letih 1903 - 1905. Prostor ob njej
lepo zapolnjujejo stavbi lepo urejenega župnišča in Starega farovža z nekaj
sobami, lokalom (doma izdelan sladoled) in prodajalno spominkov. Marijino
znamenje je zasnoval Plečnik.
Jezero, ki je dolgo 2,12 km in široko od pol do 1 km, ima površino 1,45
kvadratnih kilometrov, največja globina vode je 30 metrov, poleti se prijetno
ogreje za kopanje, v bolj mrzlih zimah pa jezero zamrzne. 18 metrov nad
jezersko gladino se dviga Blejski otok - majhen apnenčast, z drevjem porasel
otok na zahodni strani Blejskega jezera med Mlinom in Zako s površino 0,82 ha. Na
njem je bilo svetišče boginje Žive že v času poganskih Slovanov. Na vrhu otoka,
na urejeni terasi, stoji srednjeveška, v baroku popolnoma prezidana Cerkev
Marijinega vnebovzetja. Ob leta 2019 prenovljeni cerkvi stoji samostojen zvonik
z baročno čebulasto kapo, visok 52 metrov. Nedaleč stran, nad mogočnim
stopniščem, sta dve hiši, nekdanji proštija in mežnarija, kapelica Matere
Božje, kapelica Lurške Matere Božje, župnišče in manjši svetilnik. V 8., 9.
stoletju kapela, v 10. prva zidana cerkvica, v 11., 12. stoletju razširitve,
14., 15. stoletje dozidave, v 17. stoletju barokizirali (današnja oblika).
Ob blejskem geološkem prelomu je blizu jezera termalni
vrelec (23°C), zajet v pokritih bazenih dveh hotelov. Bled je postal tudi
središče gospodarjenja z obsežnimi gozdovi Vzhodnih Julijskih Alp in je sedež
uprave Triglavskega narodnega parka z informacijskim središčem, čeprav leži
izven njegovih meja. Na Bledu je razvit veslaški šport, ob jezeru je Olimpijski
Veslaški center Mala Zaka, v Veliki Zaki je tudi Camping Bled. Turistično je
Bled poleg jezera, Blejskega otoka s cerkvijo, kamor prepeljujejo ljudi z
blejskimi "pletnami", Gradu in okolice znan tudi po znamenitih
kremnih rezinah oziroma kremšnitah, ki jih je leta 1953 v blejskem
Hotelu Park začel izdelovati slaščičar Ištvan Lukačević iz Vojvodine.
Dimenzije: 7x7x7. Vojvodinska moka, ne uspejo, če jih delaš slabe volje.
Pletna: to je leseno plovilo z ravnim
dnom. Tipična pletna je dolga od sedem do 7,5 metra, široka pa od dva do 2,30
metra. »Dve nista enaki, vsaka pletna je unikatna, saj jih je treba prilagoditi
tudi višini pletnarja, da lahko upravlja vesla, ki so dolga približno tri
metre.« Večina pleten sprejme do 18 oseb, izdelane pa so praviloma iz
macesnovega lesa, ki ga najprej pet let sušijo. »Približno osemdeset odstotkov
je ročnega dela. V izdelavo pletne je vloženih od šeststo do sedemsto ur dela, v
kar pa ni všteto barvanje, za kar je potrebnih še nadaljnjih sto ur.«
Vzdržujejo jih potem lastniki sami. »Pozimi jih potegnemo iz vode, razstavimo
na posamezne dele in jih posušimo, na koncu pa se lesene dele še zbrusi in na
novo polakira.« Vsako leto splavijo tudi kakšno novo pletno. Pri tem je zelo
pomembna enakomerna obtežitev čolna in treba je ustrezno sesti, da je vse v
ravnotežju. Pletnje izdelujejo domačini (tri mesece), tradicija gre iz roda. Pletno
upravlja pletnar, kar je še danes zelo cenjen poklic, ki ga ne more opravljati
kdor koli. Izraz pletna je prevzet iz bavarskega Plätten 'plovilo s ploskim
dnom'. Pletna je po zaslugi vrlih ladijskih tesarjev skozi leta dobila današnjo
podobo. Prvi zapiski v cerkvenih knjigah o pletnah segajo v fevdalno dobo 12.
stoletja (plitvice). Takrat so revnejši kmetje iz vasice Mlino, ki leži na
južni obali blejskega jezera dobili od oblasti nalogo da namesto desetine,
prevažajo romarje na otok. V času vladavine Marije Terezije so bile pravice za
lastništvo pletne podeljene kmetom, katerim je bila dodeljena slabša
obdelovalna zemlja. Naziv se od takrat prenaša iz roda v rod, zato pletnarstvo
ostaja v družinah več stoletij. Prve pletne današnje oblike so izdelali domači
tesarji iz tesarske delavnice na Mlinem v letih 1900–1902. Za vzor jim je
služila knezova ladja, čoln, ki ga je leta 1883 dal pripeljati na Mlino knez
Ernst Windisch-Graetz. Na Blejskem otoku
je 23 pleten in vse so lepo vzdrževane.
Smučišče Straža, jezero z otokom in na Blejski grad na strmi pečini, ki
se dviga 139 m nad gladino Blejskega jezera. Prvič je bil omenjen leta 1004, dolga stoletja
sedež velike gorenjske posesti briksenske škofije, sicer različni lastniki,
zdaj pa gosti muzej.
Na mestu, kjer je danes jezero, je bila včasih dolina
s travnikom ter hrib s skalo. Pastirji so tu pasli ovce, ponoči pa plesale
gorske vile. Te so prosile pastirje, naj ne spuščajo ovac na travo pri skali,
kjer one navadno plešejo. Pastirji so se jim le smejali. Ko si je neke noči na
popašeni ruši najmlajša in najlepša vila zlomila nogo, so vile priklicale vodo,
ki je zalila dolino. Ostala je skala, na kateri je danes grad. Zgodba o
potopljenem zvonu pa pravi, da je vdova, ki so ji razbojniki ubili moža,
zbrala vse zlato in srebro in dala vliti zvon, ki bi zvonil v njegov spomin. Ko
so ga z ladjo peljali na otok, se je začel vihar in ladja z zvonom se je
potopila. Nekateri še zdaj včasih slišijo njegovo zvonenje. Vdova se je
umaknila v samostan, po njeni smrti pa je papež poslal za cerkev na otoku zvon,
ki je danes znan kot "zvon želja".
Pokljuka je z gozdom pokrita visoka kraška planota v Julijskih Alpah. Je največja
zaokrožena gozdna površina v Triglavskem narodnem parku. Dolga je 20 km in
skoraj toliko tudi široka. V razponu od 1000 do 1400 m je okoli 6300 ha gozdov,
v katerih prevladuje smreka. Razgibano površje skritih brezen, zaraščenih kont
in vrtač in dolinic je ostanek delovanja pokljuškega ledenika. Za njim so
ostala pokljuška barja in zamočvirjene, težko prehodne gozdne površine. Barja
spadajo med najjužnejša visoka barja v Evropi. Prvi zapisani podatek o
pokljuških gozdovih je v izročitveni listini iz leta 1004, s katero je nemški
cesar Henrik II. Sveti (972-1024) daroval briksenškemu škofu Albuinu (Tirolska)
posest med Savo Dolinko in Savo Bohinjko. V 16. stoletju, ko je železarstvo
doseglo svoj višek, so na Pokljuki kopali in talili železovo rudo, zato pa
rabili veliko drv. Bukev so počasi nadomestili s smreko. Pred nekaj stoletji so
na Pokljuki prevladovali bukovi gozdovi, ki pa so danes zaradi intenzivnega
oglarjenja v preteklosti močno razredčeni. Smrekovi gozdovi na Pokljuki dajejo posebno
kvaliteten - resonančni les, ki nastane zaradi počasne rasti. Pokljuka je
izhodišče za številne planinske poti v visokogorje Julijskih Alp. Na obrobju
ogromnih gozdov na številnih prastarih planinah še danes pasejo živino. Pozimi na Pokljuki prirejajo
mednarodna biatlonska tekmovanja (tudi svetovni pokal), odlični tereni za tek
na smučeh, poleti pohodništvo in kolesarstvo.
Pokljuška soteska, tudi Soteska Ribščice je 1500 m dolga soteska ob vzhodnem vznožju alpske planote Pokljuka nad dolino reke Radovne v Triglavskem narodnem parku. Soteska je suha, v spodnjem delu pa se pojavi potok Ribščica (pritok Radovne), ki je ob zadnji ledeni dobi odvajal vodo iz Pokljuškega ledenika in izklesal apnenčaste kamnine do 50 m globoko. V osrednjem delu soteske so številni fosilni ostanki, naravni mostovi, na najožjem, neprehodnem delu pa so že leta 1930 speljali 800 m turistične poti (lesene mostove v partizanskem prehodu, imenovane Galerije kraljeviča Andreja). Med znamenitosti soteske sodi tudi Pokljuška luknja, (skalna votlina z dvema vhodoma in tremi naravnimi okni, v kateri naj bi se med svojim begom v Nemčijo skrival Primož Trubar; skozi luknjo vodi pot naprej na Staro Pokljuko) ter Stranska soteska, ki jo ob deževnih obdobjih napolnjuje 22 m visok slap.
Viri: Wikipedia in informacije Občine Bled.
Ni komentarjev:
Objavite komentar