Gozd Martuljek - 23. 8. 2023

Šest od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, dva od Sredinih fotografov in ena, ki spada v obe skupini: skupaj devet na vlaku ob 6.35 za Ljubljano. Sicer nima zamude, bo pa čakal v Zidanem Mostu, zato tam prestopimo na ICS vlak Slovenija iz Maribora za Ljubljano. Doplačamo tri evre za višji rang vlaka, kave, ki nam pripada, pa ne dočakamo. Tudi s tem vlakom imamo zamudo, vendar vseeno še ujamemo avtobus proti Ratečam ob 8.30.

Malo po pol enajstih izstopimo v Gozdu Martuljku, bolje rečeno v Zgornjih Rutah, kakor se imenuje ta del naselja. Podrobnosti so pod video posnetki. 

Foto: Tine Uranič.

V bližini avtobusnega postajališča je Gostilna Pri Jožici, kjer restavracijo in teraso odpirajo šele ob dvanajstih, 

Foto: Vinko Šeško.

nam pa postrežejo v manjšem prostoru z res okusno kavo. 

Gorenjski motivi so naslikani po stenah, mizah in celo vratih stranišč.

Foto: Marta Brežan.

Mimo butičnega hotela Triangel z zanimivo klopjo, 

se odpravimo proti spodnjemu slapu: najprej po senčnem gozdu, potem pa po soteski ob vodi, ki je prijetno hladna. 

Treba je sicer gledati pod noge, ker je ponekod steza ozka, vredno pa se je ustaviti in uživati ob žuboreči vodi, možicih iz kamnov, prepadnih stenah nad sabo. 

Prečimo potok Martuljek in se vzpenjamo po stopnicah do drugega mosta, od koder se nam odpre pogled na slap, ki je tokrat res vodnat. 

Potem pa v hrib, na enem mestu še bližnji pogled na padajočo vodo, steza pa malo sem in tja navkreber. Tu in tam priteče nekaj vode tudi po poti, pa s čela tudi kaplja in curlja. Na gozdni cesti si oddahnemo, naprej pot ni več tako naporna. Do drugega slapa in bivakov je pot začasno zaprta. Odpre se nam pogled proti Srednjemu Vrhu, prečimo vodo in smo Pri Ingotu - brunarici na planini, kjer postrežejo tudi turistom. 

Ampak najprej po odpustke k Finžgarjevi kapelici in poklon pri spomeniku ponesrečenim planincem. Seveda ne spregledamo matere lipe s sedmimi hčerami.

Zadnje dni je osebje brunarice na spletni strani sicer napisalo, da bodo pripravljali toplo hrano samo še za konec tedna, kljub temu pa so nam lahko ponudili bučkino juho z ajdovimi žganci, pašta fižol, jabolčni zavitek ... Tako nismo ostali lačni, žejni pa tudi ne.

Foto: Vinko Šeško.

Po sončnem obdobju se začnejo zbirati oblaki in odpravimo se v dolino: dva po bližnji poti, ostali po gozdni cesti. Avtobus za Ljubljano ob 14.26 ima zamudo, v Ljubljani moramo hiteti na vlak ob 16.55, ki pa že v odhodu zamuja. Potem pa še nadomestni prevoz z avtobusom med Litijo in Trbovljami, tako smo v Sevnici šele okrog sedmih zvečer. Šele tu vidimo že na tleh kapljice dežja.

Več posnetkov

Video:

GOZD MARTULJEK

Gozd - Martuljek je razpotegnjeno naselje z dobrimi 600 prebivalci v Občini Kranjska Gora. Leži na obeh bregovih reke Save Dolinke, ob cesti Jesenice–Kranjska Gora v ozkem delu Zgornjesavske doline, med Karavankami in Martuljško skupino v Julijskih Alpah z izstopajočim vrhom Špikom (2472 metrov). In kateri so vrhovi v tej skupini ? Trem vrhovom je ime Rokav - to so Visoki, Srednji in Spodnji. Visoki Rokav je za Škrlatico najvišji vrh v tej skupini. Škrlatica in Špik sta edina vrhova, na katera pelje markirana pot. Ostali vrhovi pa so še : Martuljški Ponci (Velika in Mala), Oltar in Dovški križ ter Škrnatarica in Kukova špica. Vsi našteti vrhovi merijo preko 2400m v višino. Dosegljivi so planincem, ki naj bi imeli dobro kondicijo, poleg tega pa naj bi se dobro znašli na brezpotjih in obvladali lažje plezanje.

Nekdaj se je kraj imenoval Rute. Naselje se deli na Spodnje Rute, kjer so stari kmečki domovi in Zgornje Rute. Gozd Martuljek je dobil ime po potoku, hišna imena Srednjega Vrha pa so iz obdobja turških vpadov. Po 1. svetovni vojni je bilo tu razvito mlinarstvo, železarstvo, splavilo lesa in oglarstvo, ki se ga zdaj oživlja kot lokalno tradicijo. Še vedno je pomembna živinoreja s planinskim pašništvom, med ponudniki turističnih storitev je najvidnejši hotel Špik, več je hiš, ki oddajajo apartmaje in počitniških hiš, restavracije, pošta, trgovina, manjša cerkev Srca Jezusovega in drugo. Tu je tudi kamp Špik.

Je sedež krajevne skupnosti "RUTE" - Gozd Martuljek in Srednji vrh, ki obsega območje naselij: Gozd - Martuljek in Srednji vrh.

S severnih pobočij Martuljške skupine se vode stekajo v potok Martuljek, ki se tik pod vasjo pa se izliva v Savo Dolinko. Na njem sta dva visoka slapova. Vzhodno od naselja je občasni slap Lucifer (imenovan tudi Mokre Peči). Ob Belem potoku, ki je levi pritok Save Dolinke, so pod Kukovo špico (2427 m) številni slapiči (skočniki). Nad Gozdom - Martuljkom je vas Srednji Vrh, ki je odlična razgledna točka za Martuljško skupino gora ter izhodišče nekaterih planinskih poti po Karavankah.

Naselje, ki je bilo v preteklih stoletjih precej odmaknjeno je postalo prometno dostopnejše, ko so 1870 zgradili železniško progo Jesenice–Trbiž, ki so jo opustili leta 1966. Skozi naselje poteka tudi daljinska kolesarska povezava D-2 na odseku Kranjska Gora-Mojstrana-Jesenice.

Martuljški slapovi se nahajajo nad dolino Gozda Martuljka, območja, ki so ga že leta 1949 razglasili za krajinski park, leta 1981 pa je postal del Triglavskega narodnega parka.

Zgornji Martuljkov slap se spušča v treh stopnjah prek 110 m navpične stene. Pot do njega je sicer dokaj lahka, pot v bližino slapa pa je primerna le za dobro opremljene gornike! Zatem potok nadaljuje pot preko planine Jasenje in kot Spodnji Martuljkov slap pade čez 50 m visoko steno v 400 m dolgo in ozko, v apnenec izoblikovano sotesko – Martuljkovo sotesko. Čudovit izlet pa dopolnita še domača hrana znane brunarice Pri Ingotu in pa ogled oglarske kope na poti! Le par minut od brunarice stoji Kapela Marije Snežne oziroma Finžgarjeva kapela, kot ji pravijo. Kapela je bila zgrajena že leta 1926 in stoji poleg brunarice, ki so jo dve leti prej postavili bogoslovci ljubljanske nadškofije, da so v njej preživljali poletne dni. Brunarico so Nemci med drugo svetovno vojno požgali, ponovno pa so jo postavili na pobudo Frana Saleškega Finžgarja, ki je kot duhovnik pogosto obiskoval ta čudovit kraj pod Martuljškimi vrhovi. V kapeli vsako leto v času Velikega Šmarna, to je v mesecu avgustu, potekajo maše na prostem, ki privabijo mnogo ljudi iz doline in od drugod. Planina Jasenje: Pred 40 leti so bili v Jasenjah še trije gospodarji, ki so se vsako poletje za 14 dni preselili v Jasenje in ročno kosili travnike. Družinski člani so prihajali vsak dan iz doline, prinesli so hrano ter grabili in obračali seno. Suhega so shranili na senike. Pozimi so z voli in sanmi vozili seno v dolino. Gospodarji pa so se postarali, njihovi nasledniki so imeli službo, ki ni več dopuščala takega načina življenja. Planine so se začele opuščati in zaraščati. Zadnja košnja pod vodstvom starih gospodarjev je bila sredi 70-tih let prejšnjega stoletja. Potem se je samo še paslo nekaj glav živine. Najprej od treh kmetij, potem dveh, nekaj let pa je planina samevala. Seniki so se podrli, travniki pa zarasli. Leta 1992 jo je ponovno začel oživljati Ingo - naslednik enega od lastnikov, postavil je nov senik, očistil drevje in grmovje ter pripeljal lastno živino na pašo. Vodna črpalka pod planino - OVEN ima 30% izkoristek, voda se z lastno močjo potiska do 100 m od črpalke do odjemnika in premaga do 15 m višinske razlike.

Brunarica: Zgradili so jo bogoslovci ljubljanske nadškofije, ki so hodili v Jasenje na dopust in si v ta namen leta 1924 postavili na najetem zemljišču majhno bivalno brunarico. K maši so morali hoditi v dolino, zato so leta 1926 v Jasenjah postavili še kapelo, posvečeno Mariji snežni. Med vojno (jeseni 1942) so Nemci požgali vse pastirske domove v Jasenjah, pustili so senike in kapelico, ki so jo domačini pred požigom odprli, da se je videlo, da je to cerkveni objekt. Po vojni je Fran Saleški Finžgar izprosil pri oblasteh, da se je poleg kapelice postavil še bivalni objekt. Leta 1961 je imel tu biserno mašo. Tako se je tradicija počitnikovanja duhovnikov z opravljanjem maše nadaljevala. Domačini so bili v to tradicijo zelo vpeti in so v času maševanja vsak dan prihajali iz doline v Jasenje. S Finžgarjem so prihajali še štirje duhovniki, ki so prevzemali vlogo gospodarja kapelice drug za drugim, prihajali v avgustu na dopust, se vzpenjali na okoliške vrhove in maševali za domačine. Zadnji iz te skupine je bil Dr. Janez Oražem, ki je poslednjič maševal leta 1993. Z njim pa je že od leta 1983 prihajal Dr. Janez Gril, ki je po Oražmovi smrti (1994) nasledil to zadružno poslanstvo in letos tu obhajal zlato mašo. Nadaljuje tradicijo svojih predhodnikov, obiskuje bližnje vrhove, opravlja maše za domačine in preživlja dopust. Maše, ki je vsako leto od 5. avgusta do Velikega Šmarna 15. avgusta, se udeležujejo tudi obiskovalci martuljških slapov. Kapela je v lasti Škofije Novo mesto. Barvni vitraj je delo Veselke Šorli Puc, akademski slikar Tomaž Perko pa je narisal podobo Marije Snežne. Žal v notranjost kapele ni mogoče pokukati.

Spomenik ponesrečim planincem: leta 2007 je PD Gozd Martuljek sledilo pobudi PZS, da se postavijo obeležja za ponesrečene v gorah na določenih lokacijah in ne več posamezne plošče posejane povsod po skalah in poteh, ob katerih so vse prevečkrat ugasle, napol pogorele sveče. V spomin vsem domačinom, ponesrečenim v planinah in vsem ostalim, ki so se ponesrečili v Špikovi skupini so postavili obeležje v Jasenjah ob Finžgarjevi kapeli.