Volčji Potok - 11. 4. 2024

Vlak ob 7.33 za Ljubljano: 13 nas od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica vstopi na Železniški postaji Sevnica, dve se nam pridružita na poti. V Ljubljani je toliko časa, da na kiosku kupimo kavo za s sabo in kakšen rogljiček, potem pa poskrbimo na avtobusu za smer Kamnik ob pol desetih (peron deset), da ne bi odpeljal preveč prazen. Na malo več kot 40 minut dolgi vožnji si ogledujemo kraje, ki drsijo mimo nas, predvsem nas navdušijo japonske češnje, ki bogato cvetijo, sploh v Trzinu. Prijazna sopotnica iz Mengša nam razloži nekaj zanimivosti iz svojih krajev, ko izve, da smo iz Sevnice, je pa sploh vesela. Takoj je tema pogovora Melanija z mamo, sogovornica pa pohvali, da so iz Sevnice samo lepe ženske. Smo kar malo ponosne, saj menda spadamo zraven.

Izstopimo v naselju Nožice (Nožce pravijo domačini), ki ima okrog 600 prebivalcev, in se napotimo po ulicah na rob vasi in med travnike ter njive. 

Nasmejimo se ob napisu na drevesu, potem za zazremo v hrib nad naseljem Homec (varčni Gorenjci so črko "l" izpustili, sicer naj bi bil to "holmec"). Več o njem pod videom. 

Kamniško-Savinjske Alpe še dremajo v meglicah, nas pa že greje prijetno sonce. Prečkamo Kamniško Bistrico in vidimo, da je v preteklosti poplavljala, na bregovih je veliko mivke in drugega materiala, ki ga je voda nanesla tudi na travnike. 

Drugi posnetek je delo Marte Brežan.

Prestopimo občinsko mejo med Domžalami in Kamnikom, samo še preko ceste in smo že pri Arboretumu. Na levi je vas Volčji Potok (400 prebivalcev) s Cerkvijo svetega Ožbolta in golf igriščem (18 lukenj). Do pomladi 2025 je igrišče zaprto zaradi prenove. Zakaj tako ime kraja? Baje so ga pozimi res včasih ogrožali volkovi iz bližnjih gozdov.

Kot upokojeni lahko za osem evrov in pol vstopimo med lepote Arboretuma. Kar takoj nas premami vlakec, s katerim se za tri evre pol ure vozimo po parku. Potem pa peš. 

Na travniku blizu vhoda so zbrane pisane gredice raznovrstnih tulipanov, ob strani jim delajo družbo tudi še pozne narcise, zgodnje so že odcvetele. Kot slikovito ozadje pa cvetoče japonske češnje. 

Uživamo ob raznolikih barvah in oblikah, manj pa smo navdušene nad velikimi rdečim figurami živali, ki res ne spadajo v to okolje. Cveta se je potrudila in našla razlago o tem mednarodnem umetniškem projektu. 

Pred upravno zgradbo so se barve rož razlile v pisano preprogo, 

v šotoru pa lahko občudujemo prefinjene ureditve rastlin, lesa in kamnov. 

Na hitro še pogled med orhideje in kaktuse, potem pa naprej mimo vrtnic, ki šele poganjajo. 

Na drugi strani ribnika nas preseneti slap, ki ga do sedaj nismo bili vajeni, na vodi pa tokrat ni bilo vodometa. Delavci in delavke pridno urejajo gredice, utrjujejo robove ribnikov, popravljajo ograje ...

Na velikem travniku v angleškem stilu letos ni tulipanov, cvetijo pa prve azaleje, tudi kakšna magnolija še cveti. 

Po gozdni poti se povzpnemo do razvalin gradu in razglednega stolpa, 

kjer uživamo v razgledih na park, pa tudi gore so se prebudile. Na tem idiličnem kraju še posebno tekne malica.

V park se spustimo po strmi poti, kjer pa je treba paziti, da človek ne zdrkne po pesku. V kavarnici komaj najdemo prostor za kavo in druge pijače, vzpodbudno pa je, da sploh dela, ker je v preteklih letih delovalo gostinstvo le v kiosku.

Mimo dela v francoskem stilu se napotimo na velik travnik z gredami tulipanov, za ozadje pa jim služijo veliki kipi dinozavrov in kitov. Dobre tri ure nam je komaj dovolj za oglede.

Vračamo se v naselje Nožice, računamo na avtobus za Ljubljano ob 14.42, tisti ob 14.21 pa ima ravno toliko zamude, da ga ujamemo. Regionalni vlak za Dobovo ob 15.35 nas že čaka in pred peto uro popoldne smo v Sevnici.

ČUDOVIT DAN!

Več posnetkov

Video:

Vas Homec (okoli 900 prebivalcev) je dobila ime po značilnem holmu ali homcu, ki se svojo storžasto obliko in prijazno cerkvijo na vrhu iznad ravnine ob Kamniški Bistrici dviga do 394 metrov nadmorske višine. Naselje je ob vznožju hriba na bistriški ravni s 334 metri nadmorske višine. Homški grad je nekdaj najbrž stal na hribu, kjer je sedaj cerkev, ali pa v njeni neposredni okolici. Je pa najbrž zvonik homške cerkve, ki je ločen od cerkve, zadnji ostanek protiturške utrdbe na Homcu. Da je bil osrednji del tabora, kaže tudi to, da v pritličju ni imel vhoda. Po nekaterih ugotovitvah naj bi bil vhod 4,75 m nad tlemi. V stolp so prišli po leseni lestvi, ki so jo lahko dvignili, če je grozila nevarnost. Na zahodnem predelu hriba, ki ga domačini imenujejo tudi Pikel, so bili še pred desetletji vidni ostanki kleti nekdanjega Škrpinovega gradu. Homške graščake najdemo tudi v pisanih virih. Homec je prvič omenjen pred 774 leti, kot Chvlniz. Med pričami, ki so podpisale ustanovno listino velesovskega samostana, je Marquardo de Chvniz omenjen kot ministerial ustanoviteljev Kamniških. Malo pred vrhom, boste na levi strani zagledali vodnjak. V njem je vedno voda, saj vodnjak tudi ob najbolj sušnih obdobjih ne presahne, saj je homški hrib izredno vodnat. Gotovo se boste vprašali, zakaj je hrib tako vodnat?  Legenda govori, da je bilo včasih tam, kjer je sedaj mesto Kamnik, jezero. Med Starim gradom in Malim gradom je bil hrib, ki je zapiral to jezero. Nekoč, ko je dolgo deževalo in je bila nato velika povodenj, je ta voda spodjedala ta hrib in ga predrla. Razlila se je po polju in hrib odnesla do Homca. Na vrhu hriba stoji župnijska cerkev Marijinega rojstva s pokopališčem. O nastanku cerkve govori legenda, da naj bi proti večeru leta 1419 ovčji pastir zaspal  na tem hribu, ko je zaslišal angelski glas. Prikazala se mu je v nadzemeljski svetlobi bela Devica z nebeškim detetom. Drugi dan je povedal v vasi, kaj je videl, in začeli zidati majhno kapelo. Stara kapela ali cerkvica je stala na vzhodni strani blizu stare lipe. Ko je s časoma postala premajhna, so se leta 1722 odločili postaviti novo. Leta 1728 je bila cerkev dokončana. Bila je okrašena v baročnem slogu in poslikana z lepimi freskami, najverjetneje slikarja Antona Cebeja.

Pirnatova vila (pasar Alojz Pirnat) pod cerkvijo iz 1957 – eno zadnjih del Jožeta Plečnika.

Jože Gostič, slovenski operni pevec (1900 – 1963), se je tu rodil, delal pa je večinoma v Zagrebu.

Posestvo Volčji Potok so imeli različni lastniki, med njimi je zelo pomemben Ferdinand Souvan I, ki je leta 1885 preuredil dvorec, nekatere pred dvorcem ležeče njive in travnike pa zasadil z drevjem in napravil park, ki ga je obdal z zidom. Po njem je posestvo podedoval sin Leon, ki je parku okoli graščine 50 let posvečal hvale vredno skrb. Podrl je obzidje prvotnega parka, ga razširil in uredil.  Vanj je zasadil domače in eksotično drevje, ga ob južni in jugozahodni strani obdal z gabrovo živo mejo in uredil ribnike. Ob koncu druge svetovne vojne so dvorec po nepotrebnem uničili in nanj spominja kulisa.

Arboretum Volčji Potok, tudi Souvanov park, je načrtno urejen park in nasad lesnatih rastlin (dreves in grmovnic, ki služijo v raziskovalno-prosvetne namene). Nahaja se poleg istoimenskega naselja Volčji Potok (400 prebivalcev, res so ga v preteklosti kdaj ogrožali volkovi iz bližnjih gozdov), v bližini Radomelj. Osrednji slovenski arboretum je 1952 kot študijsko središče ustanovila Agronomska fakulteta v Ljubljani. Arboretum Volčji Potok je kulturno-prosvetna ustanova vsesplošnega pomena. Razteza se na 88 hektarih in obsega pet urejenih jezer ter 30 hektarov gozda, v katerem je zlasti pomembna v Sloveniji redka združba jelke in trokrpega mahu. V njem je okrog 4800 dreves, 1200 sort vrtnic in dva milijona tulipanov (300 vrst).

Ime kraja Volčji Potok je prvič omenjeno v listini iz leta 1220, dvor na Volčjem Potoku pa v dokumentu iz leta 1380 - to naj bi bila pristava pod hribom.

Razvaline srednjeveškega gradu iz časa okrog leta 1500, ki so ga konec 17. stoletja že opustili. V Slavi Vojvodine Kranjske ga je leta 1689 omenjal že Valvasor. Razvaline je med obema vojnama obnovil in dozidal Leo Souvan, Nazadnje so jih strokovno restavrirali pozimi 2015/16. 

Vrh grajskega hriba z ostanki močnega zidovja je vreden ogleda, predvsem pa bodo z njim zadovoljni ljubitelji odprtih razgledov, saj so v marcu 2023 ob ruševinah gradu postavili nov razgledni stolp. Ta bo obiskovalcem ponujal pogled na ruševine in na širšo okolico Arboretuma Volčji Potok. Stolp je visok 10 m in je izdelan iz jeklene konstrukcije. Ima 4 nosilne stebre, 6 podestov in 47 stopnic. Projektno nalogo je sprejelo projektivno podjetje Ambient d.o.o., vodja projekta je Marija Magdalena Kregar, univ. dipl. inž. arh., načrt pa je izdelal Miha Jaklič, univ. dipl. inž. grad. Največje dovoljeno število ljudi na razgledni ploščadi je 12.