Danes spet zgodaj vstajamo: ob petih je odhod avtobusa z Avtobusne postaje Sevnica. Skoraj poln je, nekaj jih vstopi v Boštanju, nekaj v Tržišču, ena v Trebnjem in ena na Ravbarkomandi - skupaj nas je 52. Na tem postajališči imamo 20 minut za nujne opravke, tudi nakup kave in rogljička je zame nujnost.
Zdaj že bolj bistro gledamo, celo cvetoče glicinije opazimo, da pa smo preko meje na Sočergi pod Kraškim robom (Požane na hrvaški strani) pa skoraj ne, saj nas nihče ne kontrolira.
Pred sabo pa že vidimo staro mesto Buzet z okoli 1.700 prebivalci na 150 metrov visokem gričku. Mesto ima svojo osnovo že v rimskih časih, modernejši del pa se razvija v dolini okrog vzpetine s starim delom v obzidju. Na parkirišču pred upravno zgradbo vodovoda in v bližini pivovarne Favorit nas čakata hrvaška vodnika: ženska za hitro skupino in "starejši mladinec" za počasnejšo. Se pa tudi ta izkaže z dobro kondicijo.
Kažipoti nas usmerijo na pot Staza 7 slapova, ki naj bi bila v celoti dolga med 12 in 18 kilometri. Hodimo pa peščeni cesti na desnem bregu regulirane Mirne, ob kateri so tudi lepo vzdrževane postaje trim poti. Žabe pa nam priredijo kar cel koncert. Ob višjem jezu se začne dolina ožiti,
preko Komarovega mosta, ki se imenuje po našem vodniku, prečimo rečico Draga, ki je pritok reke Mirne.
Pot je urejena, vendar ozka in treba je paziti kam stopiš. Okrog nas so redka drevesa, više pa na obeh straneh kipijo v zrak visoke skalnate stene.
Foto: Stanko Mirtič.
Občasno vidimo zaprte vhode v jame, v katerih so v 19. stoletju kopali premog, vendar ga je bilo bolj malo, bolj za družinsko rabo: domov so ga menda nosili kar v nahrbtnikih.
Pod nami ves čas šumi voda, ki si utira pot navzdol preko skal ter ustvarja manjše in večje slapiče. Pet metrov visoki slap Zagon skoraj spregledamo, slap Bačva pa z 8,8 metra že bolj pade v oči.
Tretji posnetek: Marta Brežan.
Vzpnemo se pod skalno steno, kjer nas pozdravijo slonovi rilci, mene in še koga pa pritegne gugalnica, da jo preizkusim. 
Do najvišjega slapa Velika peč (Vela peć): visok 26,5 metrov, širok 5,6 metrov, se je treba malo spustiti, potem pa priti spet nazaj na stezo.
Tu se začne najtežji del poti strmo navzgor po steni Greben in ob napetih vrveh. V kamenje so ponekod vsekane stopinje, na nekaterih mestih so pripravili posebne kovinske pripomočke za bolj varno stopinjo. Važno je, da se varno držiš, skrbno izbereš, kam boš stopil, in se potegneš navzgor.
Na vrhu nas čaka prelep pogled proti Buzetu, sproščujoča hoja po ravnem
Posnetek s fotoaparatom Marte Brežan.
Foto: Cveta Fakin.
in za nagrado počitek z malico pri četrtem slapu (Mala peć) z ljubkim jezercem. 
Ob njem po skali pleza bršljan zavidljive debeline in dolžine.
Še malo se vzpnemo in občudujemo velike kukavice, ki jih je potem ob poti še več, malih je pa na travnikih nešteto.
Lepo po ravnem hodimo do Napoleonovega mosta, ki naj bi nastal v času Napoleona, po zgodovinskih podatkih pa mnogo kasneje. Pot se vije naprej skozi gozd,
mimo zapuščenih poslopij, preraslih z zelenjem, v hrib preko predela s peskom, pa spet navzdol v gozd vse do naselja Kotli (Kotle),
kje je voda reke Mirne naredila kotle, polne vode. Voda ob propadajočem mlinu pada navzdol kot peti slap, preko reke pa vodi most, ki je označen z napisom 3T. Kako so vedeli, da imamo s sabo tri Tonete: organizatorja Toneta Šeška, voznika Tonija Praha in Toneta Svenška, ki na avtobusu skrbi, da nismo žejni in lačni?
Včasih je bil to bogat obrtniški kraj, znan po mlinarjih in krojačih. Današnjo podobo je vas dobila v 18. stoletju. Ohranjeni so ostanki 15 hiš, ki so večje od tistih v okoliških vaseh, saj so bili vaščani premožnejši zaradi svoje podjetnosti. V najboljših časih je v vasi živelo več kot 100 ljudi, danes pa je vas brez stalnih prebivalcev, saj so se le-ti po 2. svetovni vojni izselili v mesta.
Privoščimo si počitek in malico, v slast gre tudi pivo, ki ga prodaja podjetna ženska, mogoče bo v času sezone še kaj več ponudbe.
Posnetek Marte Brežan.
Večina se odpravi naprej: čaka jih še dve uri in pol pohoda: sicer navzdol, vendar večinoma po soncu, ki je ogrelo ozračje na 25 stopinj. Ob poti sta še dva slapova: Zelenšćak in Grjok, trikrat pa je treba tudi preko reke brez mostov. Trenutno voda ni previsoka, zato jo je mogoče prečiti po kamnih. Ob večjem vodostaju ne gre drugače: sezuješ se in prebredeš reko.Manjša skupina se nas odloči, da skrajšamo pot:
po cesti se odpravimo do avtobusa, ki je parkiran pred vasjo Brnobići, pa se tista dva kilometra tudi presneto vleče. Potem pa z avtobusom v Buzet.
V Buzetu napolnimo lokal Bistro Sandy, kjer se najprej pošteno odžejamo, pri hrani pa smo v dvomih: če bomo po bogati juhi s koruzo in koščki mesa ter testeninami z mesom dobili samo še sladico, se moramo tega dobro najesti. In tako "zmažemo" vse. Potem pa začne osebje nositi bogato obložene ovale z dvema vrstama mesa, krompirjem in zeljem. Joj, kam bi del? Sledi še sladica.
Zbrana družba mi pripravi presenečenje: s pesmijo mi voščijo za obletnico rojstva čez dva dni. Pa to še ni vse: Lojze Fon iz Boštanja, ki menda prepeva že 60 let, mi na avtobusu organizira pravi živi jukebox: kar se zmislim, to mi zapojejo. Veliko narodnih od A do Ž, pa še na kakšno črko več pesmi. Hvala iz srca za te trenutke, kaj takega še nisem doživela!
Ob pesmih povratek hitro mine, ustavimo se še na kratko na postajališču Ravbarkomanda, spustimo potnike in potnice iz avtobusa v Trebnjem, Tržišču in Boštanju, ob osmih pa smo že v Sevnici.
NEPOZABNO!
Video:
Stanko Mirtič, hvala za posnetek!
Ni komentarjev:
Objavite komentar