Vlak ob 13.39 iz Sevnice je primeren, da se člani in članice skupine Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica odpravimo proti Celju.
Osem nas je in pet minut čez tri nadaljujemo pot z avtobusom do Mozirja.
Kraj z okoli 2.100 prebivalci, ki je tudi sedež občine, nas sprejme že v mraku. Omenjen je bil že v 12. stoletju, v 14. je postal trg, v 16. pa obdan z obzidjem. Od daleč vidimo zvonik župnijske Cerkve svetega Jurija, katere začetek sega v 13.stoletje, temeljita preureditev pa v leto 1754.
Vedno znova nas začudi bogata ponudba lokalnih pridelkov v avtomatih, Cveta pa nas ob njih pogosti z odličnim višnjevcem. Tako z več energije korakamo proti Mozirskemu gaju, ki so ga prizadevni krajani uredili na nekdanji gmajni v letih 1974-78, potem pa popravljali po številnih poplavah. Na sedmih hektarih je okrog sto gredic, za katere skrbijo vrtnarji iz cele Slovenije. Zdaj zemlja počiva, park pa je prepreden z 1.900.000 lučkami različnih barv v 9. Božični bajki.
Sprehodimo se med različnimi prizori, se čudimo domišljiji ustvarjalcev, nekateri pa ugotavljamo, da je prostor že skoraj preveč zasičen in pisan. Na stojnici prodajajo prigrizke, nam pa zadiši kuhano vino, da se malo ogrejemo.
Na avtobusu ob 18.00 za Celje smo edini potniki
in več kot pol ure imamo časa, da se sprehodimo po lepo okrašenem mestu. Ujamemo vlak ob 19.29 in še pred pol deveto smo v Sevnici.
Barvita paša za oči! Skoraj preveč barvita.
Ni komentarjev:
Objavite komentar