Radlje ob Dravi - 28. 5. 2025

Skupina Posebna prijateljska potepanja: 18 nas vstopi na vlak ob 6.31, dve sta že na vlaku, ena vstopi na Bregu, zadnja se nam pridruži v Mariboru, skupaj torej 22 udeleženih. V Zidanem Mostu moramo prestopiti, med vožnjo se pogovarjamo o programu in jedilniku, da lahko v naprej naročimo malico.

V Mariboru imamo zamudo, zato imamo komaj dovolj časa za obisk toalet in kavice na hitro. Avtobusna postaja ima nove prikaze odhodov avtobusov, tako hitro ugotovimo, da avtobus za Radlje ob Dravi odpelje s perona 6. Tam pa že čaka tudi velika skupina srednješolcev, ki obljubijo, da bodo oni stali, če bo avtobus prepoln. Tako se tudi zgodi in ob 9.20, oziroma nekaj minut kasneje se odpeljemo na dobro uro dolgo vožnjo po dolini Drave. Z zanimanjem opazujemo predele Maribora, ki jih večina ne pozna dobro, potem pa se zazremo v neskončno zelenje gozdov ob reki. Ne prezremo tudi hidroelektrarn, sploh ne Fale - najstarejše na Dravi, ki so jo gradili v letih 1913 - 1918. V njej je tudi muzej, v katerega je namenjena mladina: ti tu izstopijo. V Radlje se tako pripeljemo kot skoraj edini potniki in to celo nekaj minut prezgodaj.

Takoj se napotimo proti Rožnemu dvoru in že pri Cerkvi svetega Mihaela nam pride naproti naš gostitelj Edi Korat. Pričaka nas s pesmijo Kdor vesele pesmi poje in nas kar na začetku spravi v dobro voljo. On je lastnik ene najstarejših hiš v mestu: več kot 500 let je stara (1490 je letnica nad vrati), gospodarsko poslopje pa je še kakšnih sto let starejše. Zidovi so iz kamna, apna, do metra široki, z mojstrsko izdelanimi oboki. Za hišo je zajetje vode, ki priteče iz 15 metrov dolgega tunela z utrjenimi stenami, našel pa je tudi lesene cevi. Veliko je mlinskih kamnov, cvetijo še pozne azaleje. Pri vhodu v hišo lahko pozvonimo z zvončkom želja. Hišo in posest je leta 1880 kupila njegova babica, stanovali so v spodnjih prostorih, v prvem nadstropju pa sta bila v začetku 19. stoletja 16 let šola in vrtec, potem pa najemniki. Vse viharne čase je družina v hiši mirno preživela, nekaj časa je bilo to last SFRJ, od leta 1974 njihovo, gospod Edi pa je prostore do leta 2008 obnovil kot svoj dom, kljub temu, da si je zgradil tudi novo hišo, v kateri je zdaj sin v družino. Sicer je študiral pedagogiko, slavistiko, želel angleščino in francoščino (govori pa pet jezikov), se ukvarjal še z ekonomijo, imel svoje podjetje s konfekcijo skupaj s kitajskimi partnerji, pri 45 letih pa se je začel ukvarjati z obnovo hiše. Skrbno je poskusil najti prvotne elemente, jih obnavljal in prostore z občutkom opremljal z originalnim starinskim pohištvom, 

slikami (Vrtnice iz 1805) in drugimi predmeti. Vse je povezano z zanimivimi zgodbami o poreklu in nakupu. Nekaj posebnega je "pomlajevalni stol", na katerem ne pusti dolgo sedeti, da se ne bi preveč pomladili. Občuduje dela starih mojstrov, sam rad oblikuje les, poln je ustvarjalnosti, ni mu žal časa za natančno obnovo.

Foto: Marta Brežan.

Ta svoj dom zna slikovito predstaviti z namigovanjem o skrivnih rovih za grofov pobeg pred Turki in izhodih, zakopanem zakladu, grofih, grofičnah ... Kot dvanajstletnik je izkopaval in iskal, našel je stari kovanec. Kasneje je našel na podstrešju paradno sabljo, skriti pištoli ... Je tudi odličen pevec, poje v komornem zboru v Slovenj Gradcu in nam se predstavi s pesmijo o tem, kdaj mu bo zopet sonce posijalo, Lainščkovo Ne bodi kot drugi in arijo iz Rigoletta. Ugotavljamo, da to ni bil obisk muzeja, ampak dragocenega doma in pravo doživetje.

Gospod Edi pravi:

Vsak človek potrebuje svoj prostor, če je še tako majhen, če je še tako skromen, o katerem lahko reče: to je moje - tukaj živim in ljubim, tu odpočijem se, tu najdem svoj mir in srečo, tukaj lahko jočem in se veselim, to je moj dom in tu sem jaz doma.

Spodnji posnetek: Marta Brežan.

Okolica hiše je lepo urejena: pokošene trate s posameznimi grmički, oblikovanimi pušpani, bogastvom vrtnic, ki se pnejo na balkon in zacvetijo večkrat letno (rožam poje, jih boža), ivanjščicami kot kontrast gojenim rožam, premišljeno razstavljenimi predmeti. 

Za slovo še skupinska slika.

Spustimo se nazaj na glavno ulico, kjer pa spregledamo napis za Mestno kavarno Marenberg in opravimo nepotreben sprehod. 

Naročena malica po sedem evrov (z juho) je okusna, osebje prijazno, kar obsedeli bi, če nas ne bi vodička Tonja Rojnić že čakala. 

Najprej se napotimo k Cerkvi svetega Mihaela, kjer najprej izvemo nekaj podatkov o kraju. Radlje z okoli tri tisoč prebivalci je središče občine, za katero je Tončka našla podatek, da ima okoli šest tisoč prebivalcev, torej malo manj kot mesto Sevnica. Od kod ime? Mogoče iz naziva province Radelah, od 14. stoletja do 1952 Marenberg (Marijin hrib) pa po Marijini cerkvici iz 13. stoletja pri dominikanskem samostanu. Nekateri pravijo, da je poimenovanje po imenu Rado - srečen. Nekateri ta kraj ob Dravi med Kozjakom in Pohorjem poznamo zaradi festivala krompirja, drugi kot izhodišče poti v hribe (Kapunar, pot E6 z Radeljskega prelaza) in Pahornikove gozdove, veliko pa jih je tu prvič. Razvijati se je začel v 12., 13. stoletju (prvi zapis 1161), danes pa je središče zgornje Dravske doline. Tu je dolina najširša in to je bil razlog za naseljevanje že v prazgodovini, nekaj je ostankov iz rimskih časov. K razvoju kraja so veliko prispevali Marenberški. Sedež marenberške gospoščine je bil marenberški grad na visoki skali, ki se v virih pojavlja z imenom Kamen oziroma Stein (danes v razvalinah). V 13. stoletju ga je pozidal Albert Trušenjski Marenberški na šentpavelski zemlji brez privoljenja samostana Št. Pavla. Grad Marenberg se prvič omenja v šentpavelski listini, ki je nastala med letoma 1193 in 1220. Sprva je šlo za skromno romansko dvonadstropno stavbo z dvema stolpoma. Prvotno stavbo so v gotiki povišali, dozidali še v času renesanse. Grad je obdajal obrambni jarek, preko katerega je vodil dvižni most. Grajska stavba je kljubovala mnogim požarom, usodni požar pa je leta 1697 povzročila strela. Marenberški so se preselili v spodnji grad, ki je bil do takrat njihova pristava. Marenberška gospoščina je postala pomembnejša za časa Albertovega sina Sigfrida, ki je s samostanom uredil lastništvo starega gradu. S svojo mamo sta dala leta 1251 zgraditi samostan dominikank, ki je bil namenjen bogatim plemiškim hčeram, kasneje pa so vanj sprejemali tudi dekleta meščanskega porekla. Samostan je bil bogat zemljiški posestnik, dominikanke so se ukvarjale z zeliščarstvom, hmeljarstvom. Samostansko poslopje je bilo sprva leseno, kasneje pa je doživelo več prezidav. Samostan je odigral pomembno vlogo v širšem prostoru, saj so se v tej ustanovi razvijale lekarniška, izobraževalna (gospodinjska šola), glasbena, dobrodelna, zdravstvena in dušnopastirska dejavnost. Leta 1782 je bil samostan zaradi dotrajanosti in z jožefinskimi reformami razpuščen, Marijino cerkvico so porušili, Marijino znamenje prestavili, danes je od mogočne zgradbe ohranjen samo še en del. Služi stanovanjem, za obnovo pa bi bilo potrebno veliko sredstev

V drugi polovici 19. stoletja je dobil trg pomembne upravne funkcije, saj je postal sedež cesarskega območnega sodišča, davčne uprave, poštne in telegrafske službe, šolske nadzorne službe ter cesarskega notariata. V Marenbergu sta delovala dva zdravnika, ustanovljena je bila žandarmerijska postaja in nastavljen finančni nadzornik. Tu je delovala tudi podružnica cesarske poljedelske družbe, moški pevski zbor, cerkvena godba in prostovoljno gasilsko društvo. Trg je v tem obdobju štel okoli 1000 prebivalcev. K razvoju kraja je pripomogla tudi izobraženost prebivalstva in razvitost šolstva. Šolski pouk v Marenbergu se prvič omenja v zapisih v stari šolski kroniki okoli leta 1727. Šola je delovala na različnih lokacijah v trgu in je bila do leta 1918 nemška. Zaradi požarov danes naselje ne daje vtisa srednjeveškega mesta. 

Marijino znamenje so od samostana preselili k lepo ohranjeni nekdanji mestni hiši (danes Dom obrtnikov), od leta 1978 pa stoji pri Cerkvi svetega Mihaela. Šest let so znamenje obnavljali in zdaj sploh ne kaže svoje starosti. Pri obnovi so našli kovinsko škatlico z zvitki in kovanci, vse to še raziskujejo. V sredini znamenja stoji Marija z detetom v roki, okrog so kipi svetega Roka, svetega Jakoba, svetega Dominika in Sigfrida Marenberškega - ustanovitelja dominikanskega samostana z njegovo maketo v roki.

Prvotno cerkveno zgradbo so postavili v romanskem slogu leta 1251, delno je ohranjena glavna ladja, oltar v križno obokanemu prezbiteriju; v času gotike so dodali zvonik, največja preureditev pa je bila v času baroka (17., 18. stoletje).  Pomembna je freska levo od oltarja in dva Marijina kipa iz 15., 16. stoletja, ki pa so ju prenesli v muzej v Ljubljano. Občudujemo bogate oltarje, nekaj okrasja iz nekdanje Marijine cerkvice, staro fresko in se čudimo nenavadno velikim slikam križevega pota. 

Izvemo tudi veliko o Pahernikovih gozdovih in sonaravnem gospodarjenju z njimi (več kot 500 hektarov), ustanovi kot skrbnici gozdov in štipendiranja bodočih strokovnjakov gozdarstva  (les je veliko bogastvo tega področja, 65 odstotkov pokritosti z gozdovi). Nekaj je v Radljah kovinskih obratov, 

pomembno je hmeljarstvo (imajo največji nepretrgan nasad hmelja v Evropi), tudi sadjarstvo. Značilno je splavarjenje (začetniki Pahornikovi), razvijajo pa tudi turizem dobrega počutja z Marijo Imperl (včasih KTRC Radeče) in v sodelovanju z Jožetom Prahom ter enoto Zavoda za gozdove.

Naš naslednji postanek je v prostorih deset let starega Zavoda Radela, ki gosti tudi Sadjarski center. To je nekdanja Slivnikarjeva domačija z eno najstarejših hiš v Radljah.

Pozdravi nas mladi in podjetni direktor Rene Dopler (dobil ime po nadaljevanki Alo, alo), ki pravi, da je njegovo poslanstvo biti v družbi lepih žensk. Po komplimentih nam predstavi ustanovo, ki skrbi za težje zaposljive, ranljive skupine na zaščitenih delovnih mestih, ki so prilagojena potrebam 14 zaposlenih. Tem dajejo smisel življenja in priložnost, človeka postavljajo pred kapital: nudijo brezplačno psiho-socialno pomoč, brezplačno zdravstveno, pomoč, masaže, telovadbo in različne delavnice. Delo sloni na skupnem zaupanju, važno pa je tudi poslušati se. Ustanovili so tudi 300 kvadratnih metrov velik permakulturni vrt, ki ga v bodoče mislijo razširiti na dva hektara. Zaposleni poleg skrbi za zelene površine in okolico v Radljah (skupaj s posebnim podjetjem za hortikulturo) predelujejo tudi sadje starih sort visokodebelnih jablan v mošt (jabolčni), jabolčno vino, sok, kis. Imajo vso podporo občine in župana, ko jemljejo v najem stare sadovnjake, jih obnavljajo (revitalizirajo) in z lastniki potem delijo pridelek - vrnejo jim ga 30 odstotkov. Skrbijo tudi za deset hektarjev občinskih sadovnjakov z več kot tri tisoč drevesi.

Foto: Marta Brežan.

Pripravljajo tudi protokolarna darila v ličnih gajbicah z izdelki domačih pridelovalcev: čaj, testenine, med, marmelada, sok ali mošt; kar bodo na pobudo "mladega in norega direktorja" prodajali v lokalni trgovini na podlagi smernic socialne ekonomije in povezali preko 35 lokalnih ponudnikov. S svojimi izdelki so s tremi letniki stiskanja osvojili že več kot trideset priznanj, tudi na ocenjevanju jabolčnih vin v Boštanju (letos dve srebrni). Ogledamo si, kje in kako sadje predelajo, potem pa tudi poskusimo mošt. Žal nimajo več nobene zaloge in ne moremo nič kupiti, 

naši dve slavljenki pa dobita v dar vsaka steklenico mošta.

Hitimo naprej po ozkem prostoru za pešce ob prometni cesti: petnajstminutni sprehod nas pripelje mimo Glasbene šole s pogledom na Osnovno šolo z vrtcem in igrišči v dolini do angleškega tipa parka iz 19. stoletja (čez 400 dreves), ki se razprostira okrog Spodnjega gradu - enonadstropnega dvorca v obliki črke L (včasih mogoče v obliki podkve), katerega začetki segajo v konec 17. in začetek 18. stoletja, ko so po dokončnem uničenju Starega gradu preuredili nekdanjo pristavo. 

Dvorec in park pred začetkom obnove.

Tega od lani preurejajo za muzejske prostore, dela naj bi končali septembra 2025. Pred 2. svetovno vojno so v stavbo dvorca vzidali portal dominikanskega samostana z domnevnim grbom Sigfrida Marenberškega in grbom priorice samostana Marije Ivane Linzer z letnico 1666. Zadnji lastniki samostana in dvorca do leta 1945 - družina Supanc iz Maribora je imela te posesti za oddih. Bili so dobri za delavce: po obiranju hmelja so jim priredili večerjo, morali pa so prinesti svoj pribor. Park je bil poln rož, imeli so svojo vrtnarijo, rastlinjake. V parku je tudi novejša zgradba: Dom gozdne kulture iz leta 2022 za srečevanje vseh, ki se ukvarjajo s sonaravnim gospodarjenjem z gozdovi. S hriba nas gleda Cerkev Svetih treh kraljev na 50 kilometrov dolgem hribovja Kozjak (takšna je tudi dolžina Pohorja na drugi strani Drave), ki je v bistvu že na meji z Avstrijo.

Pri vhodu v park stoji kapelica: postaviti jo je dala družina Zmork v bližini svoje nekdanje hiše leta 1878 v zahvalo za posvojenega otroka Martina. Zakonca Zmork sta kapelico kasneje podarila marenberškemu trgu.

Nekateri se po travniku povzpnemo še do Kalvarije na skali med dvorcem in samostanom, ki ga vidimo skozi veje dreves na nasprotni vzpetini. Sestavlja jo sedem kipov v naravni velikosti iz začetka 18. stoletja. Avtor kipov na vrhu je Janez Jakob Schoy iz Gradca po naročilu dominikanskega samostana. Ostale je napravil njegov krušni oče v istem stilu. Pet ohranjenih postaj križevega pota si sledi okoli skale, ki jo na vrhu zaključuje križ s križanim Jezusom. Vrh skale je obzidan z nizkim obzidjem, nanj pa vodijo stopnice iz dveh strani. Najlepša kipa tega baročnega spomenika sta kipa Matere Božje in svetega Janeza Evangelista, ki pa sta po zaslugi vandalov trenutno brez glav. Tudi sicer Kalvarija potrebuje obnovo: poleg kipov še lesena križa, molilne klopi .... Z vrha se odpre pogled na del Radelj in polj s hmeljem.

Zdaj pa se nam že mudi na avtobus ob 15.54, 

pa smo vseeno pozorni na lepo urejenost hiš z veliko cvetja. Kraj je za to dobil že več državnih in mednarodnih priznanj. 

Z nekaj minut zamude se odpeljemo proti Mariboru, skoraj edini potniki smo. Urejamo svoje vtise, komentiramo kraje ob cesti in mimogrede smo v Mariboru: še celo nekaj minut pred predvidenim prihodom. Samo še na Železniško postajo moramo priti, na peronu pa nas že čaka vlak proti Zidanemu Mostu ob 17.20. Tam prestopimo in okrog pol osmih smo v Sevnici.

Koliko lepot skrivajo tudi mala mesta!

Nekaj podatkov najdete pod videom.

Video:

RADLJE OB DRAVI

Zbrala Cvetka Povše.