Šoštanj - 5. 6. 2025

PPP: Posebna prijateljska potepanja - devet se nas zbere na Železniški postaji Sevnica, dve se nam pridružita med potjo. Za vlak ob 6.40 so mi povedali, da vozi med šolskim letom od Sevnice do Velenja. Krasno! Nobenega prestopanja. Preverim na uradnem voznem redu: tam pa piše, da v Celju prestopimo in čakamo 14 minut. No, prav, če je že treba. Pa pripelje vlak iz Celja, ki se vrača, in kaj piše na njem? Velenje. Tudi sprevodnica zatrdi, da je to direktni vlak za Velenje, če nima zamude, pa v Celju malo čaka. Peljemo se kar mimo Zidanega mosta, potem pa začne vlak nekam sunkovito ustavljati, nekaj časa stoji na progi, potem le počasi spelje, v Celju pa omaga - v delavnice ga odpeljejo in mi kljub vsem prestopimo.

Ti motorni vlaki so "likovno obdelani" in prava ropotala. Kljub hrupu se uspemo pogovarjati o postajah, na katerih ustavljamo, in o Šoštanju, kamor smo namenjeni. 

Nekaj minut pred pol deveto izstopimo na Železniški postaji Šoštanj in pričaka nas delno sončno vreme s prijetnim osvežujočim vetrom, ki zdrži ves čas našega zadrževanja v tem mestu.

V lokalu Presta si privoščimo dolg postanek ob kavi in klepetu, naročimo malico v Gostilni in pizzeriji Kajuh, četrt čez devet pa se odpravimo po mestu. 

Našo pozornost najprej pritegne Kajuhov dom - lepo vzdrževana stavba iz 19. stoletja v neorenesančnem stilu. Tu se je leta 1922 rodil pesnik Karel Destovnik Kajuh, ker je njegova mati izhajala iz premožne meščanske družine. Leta 1944 je padel na domačiji v Šentvidu pri Zavodnjah - le tri ure hoda od rojstne hiše. Takoj se spomnimo: Takrat, ko je prvič ročice razprl, takrat si v radosti plašnó vztrepetala: Samo da mi ne bi, da ne bi umrl! ... Samo en cvet, en češnjev cvet, dehteč in bel odlomi, moja draga! ... Lepo je, veš mama, lepo je živeti, toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti. 

Skozi Kajuhov park in potem naprej ob Paki nas vodi pot in kaj hitro ugotovimo, da je ta reka, ki izvira pod Pohorjem in na svoji poti večkrat menja smer in okolje, potem pa se kot levi pritok izliva v Savinjo, tako čista, da daje dom tudi velikim ribam. Pred mostom zavijemo desno in z domačinom poklepetamo o čebelah in drevesu tulipanovcu, ki ravno začenja cveteti. Pred Osnovno šolo Karla Destovnika Kajuha se sprehodimo skozi Spominski park, 

med slavnimi pa prepoznamo samo pesnika. 

Na Trgu bratov Mravljakov so postavljene delne zapore, ker pričakujejo kolesarsko dirko. 

Mi pa se povzpnemo do Cerkve svetih Mohorja in Fortunata, najstarejše zgradbe v kraju iz leta 1300. Mogoče se je njena gradnja začela že v 12. stoletju skupaj z gradom, današnjo obliko z baročno opremo pa je dobila v 18. stoletju. 

Freske v nekdanjem prezbiteriju (grajski kapeli) so iz 14. stoletja, poleg evangelistov je mogoče dobro razločiti živali, nad njim pa so v 16. stoletju nadzidali zvonik. 

V cerkveni ladji občudujemo dva baročna oltarja iz potopljene cerkve v Družmirju (oltar Roženvenske Matere Božje, delo Jožefa Stainerja iz 1738 - 1740 in Svetega Rešnjega telesa, delo Ferdinanda Galla iz leta 1757), originalni iz tega cerkve pa je nekam izginil. Glavni oltar iz Družmirja je v sedanji župnijski cerkvi (Skorno - Florjan).Okrog te mestne cerkve je bilo včasih tudi pokopališče. Poklepetamo s prijazno domačinko, ki nam je odprla in pokazala cerkev, 

potem pa še napravimo posnetke pri čudovitem grmu azaleje.

Muzej usnjarstva na Slovenskem je čisto blizu in se pred vodenim ogledom sprehodimo še ob napravah za predelavo kož v usnje, ki so razstavljene zunaj zgradbe ter poberemo vstopnino štiri evre na osebo. Muzej so odprli 30. septembra 2009, načrtujejo pa še razširitev za predstavitev usnjarstva v celotni Sloveniji. Zaenkrat prikazuje razvoj usnjarske obrti v Šoštanju in življenje nekdanjih usnjarskih delavcev. 

Kustosinja nam ob družinskem drevesu Vošnjakov razloži nastanek tovarne, ki je bila največja tovarna v Sloveniji v 19. stoletju, tudi v Avstroogrski in mogoče celo na svetu. 

To je bila ogromna tovarna skoraj do Skornega (kilometer in pol), od tega je ostala samo še stavba kopalnic, ki so se jih delavci priborili s štrajkom leta 1935 - sedanji prostori Muzeja. Zadaj je še ruševina, kjer bo prostor za drugo fazo Muzeja. Lokacija za tovarno je bila ugodna zaradi bližine vode, Paka je bila zaradi tega dolgo časa zelo onesnažena. 

Prvi je prišel Josip Vošnjak leta 1750 iz Vitanja kot prvi usnjar, sicer je družina prišla iz Bosne kot begunska pred Turki v 15. stoletju (Bošnjak - Vošnjak), prva delavnica se je imenovala pri Bošnjaku. Imel je dva sinova, nastala je še ena delavnica, ki je prerasla v tovarno leta 1788. Med drugo svetovno vojno sta jo vodila dva brata, ki sta bila na slovenski strani in pomagala partizanom, zaradi članstva v Kulturbundu pa so ju izgnali, niti na materin pogreb nista mogla priti. Tovarno so nacionalizirali, potomci, ki so na Dunaju začeli iz nič in si z delom ustvarili novo življenje, tudi po denacionalizaciji niso prevzeli nič od tovarne, hiše pa so prodali državi. Ena veja živi v Nemčiji in oboji vsako leto pridejo v Šoštanj. V Zavodnjah imajo tudi družinsko grobnico starejših članov družine. Še dva člana te rodbine sta pomembna za nas. Doktor Josip Vošnjak je bil dramaturg, pisatelj (opisoval življenje v Šoštanju); inženir Mihael Vošnjak pa je bil zaslužen za železniško progo Celje - Velenje - Dravograd iz leta 1891, ki je bila zelo važna za Tovarno usnja in Velenjski premogovnik. Sta začetnika hranilništva na slovenskem, si prizadevala za kmečko in delavsko prebivalstvo, za slovenski jezik. Ivan Vošnjak iz delavnice, ki ni prerasla v tovarno, je leta 1902 zgradil hidroelektrarno, ki je Šoštanj osvetljevala s 400 žarnicami - nekaj izrednega v Evropi, kjer še ni bilo nikjer elektrike. Preveč se je zadolžil, doživel stečaj in 1910 je bila tudi njegova delavnica priključena Tovarni. 

Ogledamo si vzorce usnja, tudi ekskluzivno usnje "črni likanec", podplatno usnje, tako, strojeno s kromom ... V času svetovne krize jih je rešilo sodelovanje s Tovarno Bata, njen lastnik je leta 1932 osebno z letalom priletel v Šoštanj na dogovore. Že med drugo svetovno vojno gre z usnjarstvom v Evropi navzdol, danes je še prisotno na Kitajskem, v Indiji, Južni Ameriki, deželah v razvoju. 1975 se je Tovarna priključila Vrhniki, 1999 so jo zaprli in 259 delavcev je izgubilo delo. Usnjarstva v Sloveniji ni več, samo nekaj obrtnikov je še brez perspektive.

Po stopnišču, ki slikovno in slušno s prasketanjem ponazarja požar leta 1906, se povzpnemo v prvo nadstropje, ki prikazuje življenje delavstva, tudi prostovoljno gasilsko društvo, planinski odsek, nogometni klub; godbo - kulturno in športno delovanje so Vošnjaki ves čas podpirali. 

Prikaz življenja v prvi polovici 20. stoletja je tu: delavsko stanovanje, čevljarska delavnica, šefova pisarna, število zaposlenih po letih, primerjava plač z rudarji, prosti čas, otroške igre ... Vošnjaki so bili znani, da so bili socialno naravnani: dvakrat na leto so zaposleni dobili "fasngo" (paket usnja za dva para čevljev), obdarovali so otroke za praznike, za obletnico pa so jih svečano peljali v Zagreb na večerjo. Nekateri so na šiht hodili peš dve do tri ure in delali šest dni v tednu od sedmih do dvanajstih, potem ena ura za kosilo, naprej pa od enih do štirih. 

Ogledamo si še film s spomini na Vošnjakovo tovarno in postopkom izdelovanja usnja na Vrhniki in v Ljutomeru - nikjer tega ne delajo več. Predvsem se zamislimo nad pogoji dela, vlago, smradom ... 

Na novo so v Muzeju uredili začasno razstavo o času med letoma 1941 in 1945.

Izgled nekdanje Vošnjakove tovarne.

Napotimo se spet nazaj skozi stari del mesta, kolesarji so že odpeljali, ovire so pospravljene. V Gostilni in pizzeriji Kajuh nam postrežejo naročeno malico po osem evrov pod kostanji, kjer nas veter lepo osvežuje. Hrana je okusna, 

lep vtis napravijo tudi skrbno urejeni toaletni prostori.

Ob enih nadaljujemo z ogledom: sprehodimo se do Termoelektrarne Šoštanj, kjer imajo vsak prvi četrtek v mesecu (razen v avgustu) ob 13.30 dan odprtih vrat. 

Zbere se nas okrog 30 in Aleš Rednjak nam najprej predstavi delovanje elektrarne. Na njihovi spletni strani lahko preberemo:

Lignit, ki ga iz približno kilometer oddaljenega premogovnika Velenje v Teš pripeljejo po premičnem traku, najprej zmeljejo. Če tega ni dovolj, lahko dodajo nekaj uvoženega premoga (delujejo pa lahko tudi na plin). Okoli zelo velikega kotla bloka 6 je osem mlinov – eden je vedno v obnovi –, ki premog zmeljejo v prašne delce. Ta drobni prah vpihujejo v ogromen, 125 metrov visok kotel, v katerem je temperatura od 950 do 1200 stopinj Celzija. Kotel sestavlja 1500 kilometrov cevi, v katerih je voda s tlakom, višjim od 300 barov. Voda pod tlakom 280 barov in pri 600 stopinjah Celzija postane para, ki poganja turbine, turbine pa generator. Ta nato mehansko energijo pretvarja v električno, ki jo prek transformatorja oddajajo v 400 kV omrežje. Koliko elektrike proizvedejo, je odvisno od sporočil iz državnega dispečerskega centra.

Termoelektrarna Šoštanj krajše TEŠ je največja slovenska elektrarna po skupni inštalirani moči 1029 MW, s proizvodnimi enotami: Blok 6 600 MW, Blok 5 345 MW, Plinska turbina PE51 42 MW in Plinska turbina PE52 42 MW. Blok 6 je najsodobnejša proizvodna enota v EU. TEŠ deluje od leta 1959 (bližnja Termoelektrarna Velenje je delovala v letih 1929 - 1967), lokalni dobavitelj premoga je Premogovnik Velenje, odprt leta 1875.

Virtualni sprehod.

Dobimo čelade in jopiče z odsevniki in se sprehodimo okoli Bloka 6, kjer poteka remont in zaradi njega ne moremo na teraso z razgledom, samo poškilimo lahko na mline za premog. Na žalost na spletni strani niso objavili, da bo tokrat obisk okrnjen. Bo treba priti še enkrat.

Kot nadomestilo se povzpnemo v hladilni stolp, kar med delovanje Bloka ni mogoče. 

Razgledi z Bloka 6 januarja 2025:

Poslavljamo se s pogledom na oba gradova in stopimo na vlak ob 15.27 za Celje. Tam prestopimo, potem pa še v Zidanem Mostu, v Sevnici smo malo pred pol šesto.

Nekaj informacij je pod videom.

Video:

ŠOŠTANJ

Mesto ob reki Paki s približno tri tisoč prebivalci, ki je bila včasih najpomembnejše v Šaleški dolini, zdaj je to Velenje. Je sedež zelo razvejane in delno redko naseljene občine z okoli 8.800 ljudmi. Izkopali so arheološke najdbe staroselcev, sam kraj pa prvič omenjajo v 12. stoletju. V 14. stoletju dobi trške pravice in živi živahno trško življenje ob pomembni prometni poti s trgovino, obrtjo, sejmi ... 

Ime izhaja iz poimenovanja najstarejšega gradu iz 2. polovice 12. stoletja: Schönstein (Lepi kamen) - danes Pusti grad. Imeli so ga različni lastniki: od Šoštanjskih vitezov do Celjskih grofov, v 16. stoletju pa je pogorel in danes je ostal en stolp nekaj ruševin. Pod njim se je začelo razvijati prvotno naselje.

V 13., 14. stoletju so v trgu zgradili Trško graščino (Amtshaus) - mestni grad, ki je v 18. stoletju pogorel in ni nič ostalo od njega.

Iz kašče Pustega grada so leta 1734 oblikovali plemiško domovanje - Graščino Turn, v obnovljeni so danes stanovanja. Že lastniki Tovarne usnja Vošnjakovi so jo odkupili in med prvo svetovno vojno so tam stanovali ruski ujetniki, ki so prisilno delali v Tovarni.

Blizu Šoštanja se zaradi pogrezanja (Premogovnik Velenje!) od leta 1975 še vedno širi Družmirsko (Šoštanjsko) jezero, veliko 170 hektarov in z 87 metrov globine najglobje jezero v Sloveniji. Voda je potopila delno ali v celoti tri vasi, ogrožen pa je bil že tudi Šoštanj. Na njem načrtujejo sončno elektrarno. Proti vzhodu mu sledi Velenjsko jezero, ki je veliko kot Blejsko (1,4 kvadratnega kilometra), zaradi večje globine (54 metrov) pa ima dva milijona kubičnih metrov več vode kot Blejsko. Na skrajnem vzhodu leži Škalsko jezero s 16 hektari površine, ki je nastajalo že pred drugo svetovno vojno, zdaj pa ne več. Vsa tri jezera zavzemajo površino najmanj šest kvadratnih kilometrov površine.