9. 6. 25

Ljubljana - 6. 6. 2025

Ob petih popoldne imamo zadnjo abonmajsko predstavo te sezone v ljubljanski Drami. Zakaj si ne bi dneva še dodatno obogatili? Pet se nas odpravi na pot z vlakom ob 9.40 z Železniške postaje Sevnica, ena se nam pridruži na Bregu. Skoraj po voznem redu smo že pred pol dvanajsto v Ljubljani. To pa je pravi čas za kosilo, no, ja, za malico. V lokalu Hitra žlica na Nazorjevi si jo privoščimo: meni gre najbolj v slast piščančja obara in jabolčni zavitek, ki je skoraj brez testa in ne pretirano sladek.

Zdaj pa počasi proti postajališču Konzorcij, ker ima želodec nekaj dela. 


Foto: Marta Brežan.
Celo za kratek čas sedemo in počakamo na avtobus številka 14 za Bokalce, s katerim se peljemo do postajališča Pod Rožnikom. Sonce nas lepo greje, rahla sapica prijetno hladi, me pa na raziskovanje Parka Tivoli.

Pod tem imenom severnjaki razumejo zabavišče parke, mogoče je najbolj znani tisti na Danskem v Københavnu iz leta 1843, ki je tretji najstarejši na svetu. Sicer pa ime izhaja iz Rima, pa Pariza. V Ljubljani so obstajale parkovne površine že v srednjem veku, Načrtno so ga posamezni lastniki urejali v baročnem obdobju. Načrt za javni park je v obdobju Ilirskih provinc izdelal francoski inženir Blanchard. Park so odprli leta 1813. Kasneje so ga urejali različni vrtnarji, po potresu je pri urejanju posameznih delov županu Ivanu Hribarju  svetoval arhitekt Maks Fabiani. Dobro stoletje kasneje, med letoma 1921 in 1939, je Jože Plečnik delno preuredil podobo parka. V parku so polagoma zgradili otroško igrišče, druga igrišča, Kopališče Ilirija, Športno dvorano Tivoli ... V njem sta še dva pomembnejša baročna objekta: Cekinov in Tivolski grad. V prvem je Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, v drugem Mednarodni grafični likovni center. Skupaj z Rožnikom in Šišenskim hribom park sestavlja Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib s 459 ha.

Posebnost je ribnik:  dolžina 140 m, širina 50 m, globina 0,9 - 1,3 m, prostornina 5000 - 7700 m3. Leta 1880 so v parku Tivoli uredili ribnik, ki so mu meščani preprosto rekli “bajer”. Ribnik je nastal z izkopom in je bil prvotno namenjen drsanju in čolnarjenju (nemško drsalno društvo Laibacher Eislaufverein). V ribniku so bile sprva okrasne in druge ribe in seveda žabe. Leta 1906 je mestna občina odvzela ribnik nemškemu drsalnemu društvu in ga do prve svetovne vojne vodila sama. Zaradi pomanjkanja denarja je magistrat med obema vojnama sklenil, da bo organizirano drsanje opustil in končala se je zlata doba drsanja na ribniku, kasneje tudi čolnarjenja. Ob ribniku je manjši botanični park z rastlinjakom.




Najprej uživamo med vrtnicami: nekaj se jih že osipa, druge šele odpirajo popke. Najrazličnejših barv so in nekatere opojno dišijo. 


Na vodi pa pravo bogastvo lokvanjev v beli in roza barvi. 


Za popestritev še simpatična družina labodov s puhastimi mladiči. 


V takem okolju je res prijetno posedeti na klopci ali pa se zlekniti na ležalniku Knjižnice pod krošnjami.

Foto: Marta Brežan.
Nadaljujemo naš sprehod in se ustavimo na koncu ribnika, 


potem pa se sprehodimo še mimo spomenikov Edvarda Kocbeka, ki spokojno sedi na klopi in nekaj razlaga otroku na strani klopi (mogoče vnučku, ki je izjavil, da je kip kot živ), ter Borisa Pahorja, ki po zelenici hiti proti njemu. 

Grafike na Jakopičevem sprehajališču nas ne privlačijo preveč, 


raje vstopimo še v Pravoslavno cerkev svetih Cirila in Metoda, ki je edini značilen primer pravoslavne (neobizantinske) arhitekture iz obdobja med obema svetovnima vojnama na Slovenskem, ki izstopa predvsem po bogati poslikavi notranjosti. Neformalno je bila dokončana leta 1936, posvečena pa šele leta 2005. 


Naše zanimanje je vzbudilo tudi mogočno drevo za kipom Primoža Trubarja, ki ga je Google prepoznal kot kavkaškega krilatega oreškarja (Pterocarya fraxinifolia). Podobni dve drevesi z mnogimi debli smo videle tudi na Miklošičevi v bližini Sodišča.


Zdaj pa še ena poslastica tega dneva: razstava Barok v Sloveniji v Narodni galeriji. Res bogastvo zbranih slik in kipov iz Slovenije in tujine, bogatih tudi po vsebini, kar je značilno za barok. Narodna galerija Slovenije je osrednji muzej umetnosti starejših likovnih del v Sloveniji od visokega srednjega veka do vključno dela 20. stoletja. Ustanovljena je bila leta 1918 in ima svoje prostore v stavbi ljubljanskega Narodnega doma od leta 1928.



Zadnji posnetek je delo Marte Brežan.
Da malo predahnemo, se napotimo do Nebotičnika, uživamo v razgledih in ob kavici. V Wikipediji lahko o njem preberemo:

Nebotičnik je ugledna stolpnica v središču Ljubljane in ena najbolj prepoznavnih mestnih znamenitosti. Njenih trinajst nadstropij se dviga v višino 70,35 m. Zasnoval jo je slovenski arhitekt Vladimir Šubic, gradnja na mestu nekdanjega srednjeveškega samostana se je začela 19. aprila 1931, stavba pa je bila odprta 21. februarja 1933. Po dokončanju je bila najvišja stavba v Kraljevini Jugoslaviji in deveta najvišja stolpnica v  Evropi. Bila je in je nekaj časa ostala najvišja stanovanjska stavba v Evropi. Nebotičnik je pretežno poslovni prostor: v pritličju in prvem nadstropju gosti različne trgovine, v nadstropjih od drugega do petega pa se nahajajo različne pisarne. Od šestega do devetega nadstropja so zasebni domovi. V zgornjih treh nadstropjih so kavarna, bar in razgledna ploščad. Druge podrobnosti.

Zdaj pa že moramo pohiteti na lokalni avtobus in v Šiško, kjer v nekdanjih prostorih Tovarne Litostroj domuje Drama. Ob petih popoldne imamo z dijaki predstavo Cyrano de Bergerac. Spet imamo sedeže v prvi in drugi vrsti, kar pa ni vedno prednost: oprema na odru že nakazuje, da bo veliko glasbe in to glasne. Bobni, kitare, gong, množica mikrofonov, verjetno bo to zelo daleč od originalne predstave drame v verzih francoskega  pisca Edmonda Rostanda, premierno prikazane u Parizu leta 1897. Ostalo je sicer vprašanje, ali je izgled človeka najpomembnejši v življenju, ali so njegovi darovi dragocenejši. Drugače pa: preglasna glasba, preveč kričanja, nepotrebne kletvice in drugi vulgarni izrazi ... Niti dijaki niso nasedli poceni koketiranju z njimi v obliki izrazov njihovega žargona. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Na poti domov smo imeli veliko gradiva za pogovor. Ampak, treba je zadovoljiti predvsem osnovne potrebe: spet nam je bila pri roki sirnica v kiosku na Železniški postaji Ljubljana. Potem pa na mednarodni vlak ob 21.05 in okrog pol enajstih smo v Sevnici.

BOGAT NARAVOSLOVNO - KULTURNI DAN!

Video: 




2 komentarja:

Marta pravi ...

Zanimiv dan, lepih doživetij ...

Romana Ivačič pravi ...

Ravno prave skupaj ...