Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Mirna

Vlak ob 6.45 za Trebnje in na njem 14 udeleženk ter en udeleženec skupine Posebna prijateljska potepanja, še ena se nam pridruži v Boštanju. Motorne kompozicije na tej progi so v glavnem stare "ropotulje", nas pa vseeno varno pripeljejo na cilj. Vmes se malo pogovorimo o programu in zanimivostih na Mirni, naročimo malico in še pred osmo izstopimo.

Spodnji posnetek: Sebastijan Kostanjšek.

Foto: Marta Brežan.

Pričaka nas prijateljica s planinskih pohodov in potovanj Ivica, ki nam predstavi kraj, v katerem živi.

Mirna na Dolenjskem ima okrog 1.300 do 1.400 prebivalcev in je od leta 2011 sedež občine. Pri odcepitvi od občine Trebnje pa je bilo nekaj težav: poslanci so zavrnili zakon o razglasitvi občine, Ustavno sodišče je to zavrnitev kot neskladno z ustavo ukazalo odpraviti. Občina meri 29 kvadratnih kilometrov, ima 22 naselij in okrog 2.700 prebivalcev. Imajo veliko priseljencev, na novo zgrajenih stanovanjskih blokov, maja so dobili trgovino Jager kot prvo tako poslovalnico na Dolenjskem, trenutno pa potekajo dela na obvoznici. Področje je bilo poseljeno že v bakreni dobi (najdišče Gradec) in kasneje v stari železni dobi (najdišče Kincelj). Pomembne prometne poti so vodile proti Litiji, šele kasneje proti Sevnici. Mirna je bila prvič omenjena leta 1216, v 19. stoletju je imela predilnico za platno, usnjarno in opekarno. Svetu se je še bolj odprla leta 1908 z železnico proti Trebnjemu. Danes je znana predvsem po podjetjih Dana, Presad in Tomplast.

Najprej se odpravimo do Cerkve svetega Janeza Krstnika, kjer moramo malo počakati, da nam jo odprejo. To je čas za panoramski pogled na naselje in kukanje proti Lisci. Zapis govori o cerkvi na Mirni že leta 1263, najprej je bila lesena. V 15. stoletju so zgradili novo, za obrambo pred Turki so jo obdali z obzidjem, imela je tudi pokopališče, ki so ga kasneje preselili izven naselja k Cerkvi svete Helene. Zdaj na obzidje spominjajo strme stopnice. Tudi samo cerkveno poslopje so v času baroka veliko spreminjali: selitev prezbiterija na drugo stran, dozidave ...

Bogato poslikan gotski prezbiterij iz 15. stoletja je služil kot prototip za vso srednjo Evropo, obok ladje pa le v eni tretjini krasi rastlinska dekorativna ornamentika iz začetka 16. stoletja. Na oltarju iz 19. stoletja je leseni del najlepši primerek pseudogotskih kiparskih izdelkov v Sloveniji. Križev pot iz konca 18. stoletja je delo Leopolda Layerja, prižnica pa izhaja iz kapele Lanšprež z imenom Petra Pavla Glavarja in je pozno baročno delo. Pomemben del opreme je tudi misijonski križ. Župnija je Mirna postala šele leta 1862, pomembnejši od nje je bil Šentrupert. Natančno si ogledamo podrobnosti Cerkve in darujemo nekaj denarja.

Spustimo se spet med hiše in prečkamo Mirno (izvira pri Veliki Gobi v bližini Gabrovke, 44 kilometrov je dolga, desni pritok Save v Dolenjem Boštanju) preko dodatnega mostu za pešce iz leta 2006,

desno od njega pa lahko občudujemo stari kamniti most iz časa Marije Terezije (18. stoletje) s petimi odprtinami za večjo propustnost vode v času poplav, ki pa jih zadnje čase ni. Kapelica svetega Križa na mostu je iz leta 1856.

Po lepi potki ob Mirni hodimo mimo novejšega šolskega poslopja (v stari šoli preko ceste je vrtec) in obširnih športnih objektov - šport je bil na Mirni vedno pomembna stvar (Sokol, TVD Partizan). Imajo tudi Zdravstveni dom in Pošto, Banko so pa zaprli.

Pri lokalu Bar Bazenček ob Bazenu z vodo potoka Vejar (ribniku) se hladi pisana druščina Šole zdravja, ki je že opravila jutranjo vadbo. Tudi mi si privoščimo malo odmora ob kavi in priboljških.

Spodnji posnetek je delo Marte Brežan.

Zahvalimo se Ivici, ki nam je predstavila Mirno in se ob vodi napotimo proti gradu Speča lepotica. Pod njo je nekdanja kašča preurejena v razkošno domovanje sina nekdanjega lokalnega gostilničarja z lepo negovanim zemljiščem daleč naokrog. Grad sam pa je eden najstarejših v Sloveniji iz konca 12. stoletja, pisni viri iz let 1165, 1180 in 1250 pričajo o njem. Njegovi lastniki so bili Mirnski gospodje iz stranske veje dinastije kneginje Eme, kasneje Višnjegorski, Oglejski patriarhi, Celjski grofje, Habsburžani in drugi, sredi 19. stoletja pa je prešel v meščanske roke. Vmes so ga leta 1515 razdejali kmečki uporniki. Decembra 1942 so ga partizani deloma minirali in požgali, da ne bi postal italijanska postojanka in res na tem področju ni bilo okupatorjevih postojank. Material so domačini uporabili za gradnjo svojih domov in do leta 1962 je ostala samo ruševina. Takrat ga je doktor Marko Marin najel za 99 let in leta 1965 dobil dovoljenje ter ga začel obnavljati za vaje študentov Akademije za radio, film in televizijo, na kateri je bil profesor. Spomnim se, ko smo ga enkrat Sevničani obiskali, kako je sam pomagal zidarjem in jim tudi kuhal. Vložil je veliko lastnih sredstev, pomagali so tudi krajani z delom in denarjem, občina pa pri iskanju sredstev na razpisih. Po Jazbinškovem zakonu iz leta 1991 je postal lastnik Speče lepotice leta 1996. Ko je leta 2015 v 85. letu umrl, sta Grad nasledila njegova polsestra (Ivico je učila matematiko) in mož. Poravnala sta dolgove in se odločila za prodajo. Preko posrednika bi Grad kupila Mehičanka, ki je želela tu urediti prostore za zdravljenje z glasbo. Zaradi covida in pomanjkanja denarja je načrt padel v vodo in še vedno čakajo na investitorja, ki bi dokončal delo in stavbi dal vsebino. Pojavljajo se kupci iz različnih predelov sveta, dokončnega nakupa pa še ni, tudi za zemljišče okrog gradu, ki je občinska last.