Slovenska Bistrica - 9. 9. 2025

Zaradi vremenske napovedi gre skupina Posebna prijateljska potepanja na pot izjemoma v torek in to z vlakom ob 6.40 z Železniške postaje Sevnica. Pet nas je, ena se nam pridruži na Bregu, ena nas čaka v Slovenski Bistrici, veliko se jih je opravičilo zaradi trgatve. Logistika je tokrat malo komplicirana: z vlakom do Celja (prihod ob 7.21), z avtobusom ob 8.25 do Slovenskih Konjic, od tam ob 9.15 v Slovensko Bistrico (prihod 9.41).

Ker imamo v Celju celo uro časa, se sprehodimo po mestu in uživamo ob hortikulturni ureditvi. Ne pozabimo pa tudi kupiti kaj slastnega za naše želodce.

Z avtobusoma je vse v redu in na cilju takoj dobimo vtis, kako raztreseno mesto je Slovenska Bistrica. 

Napotimo se v središče mimo kipov bratov Pučnik, na Trgu svobode občudujemo stavbo Knjižnice Josipa Vošnjaka, zanimivo poslopje nekdanje mestne hiše in Cerkev Marije sedem žalosti. Premami nas tudi izložba s pleteninami in treba je malo prekontrolirati trgovino. Zdaj pa je že zadnji čas za kavo: prijazni nekdanji maneken nam takoj uredi mizo v lokalu Bystro pri cerkvi in opiše veliko izkušenj iz svojega življenja. 

Foto: Marjetka Sagaj.

Pa kava je tudi dobra - ob različnih posladkih prisotnih.

Naš glavni cilj je Grad Slovenska Bistrica, ki nas prijetno preseneti z veličino zgradbe, bogastvom vsebin in splošno urejenostjo. Tri evre po osebi plačamo za ogled, ki traja kar nekaj časa. 

Občudujemo poslikavo Viteške dvorane, stopnišča, kapelice, prostorov za poroke, bukvarne ... 

Zelo bogata je zbirka starih molitvenikov, pa lutk v narodnih nošah sveta, zanimiva je soba praporov s spomini na izgnanstvo, mesto je predstavljeno tudi na starih razglednicah. 

Ogledamo si tudi razstavo o življenju in delu Jožeta Tomažiča, v stari učilnici pa si privoščimo kar delček ure glasbene vzgoje. 

Preseneti nas res bogata zbirka fosilov in mineralov, predstavljeni pa sta tudi rimska cesta in arheološka zbirka z Ančnikovega gradišča, edinstvena je zbirka Petrolejke skozi čas.

Doktorice Zore Janžekovič nas večina ne pozna, je pa bila svetovno znana kot pionirka na področju kirurškega zdravljenja opeklin z lastno izvirno metodo. Rojena je bila v Slovenski Bistrici in v njen spomin sta v Gradu urejeni dve sobi z njenim pohištvom. Družbo ji dela spominska soba Antona Ingoliča, polna knjig, najbolj se čudimo res veliko izdajam Gimnazijke. 

V pritličju obiščemo vinoteko in Arkovo etnološko zbirko, pokukamo pa tudi k stari grajski uri in v bukvarno. 

En posnetek je delo Marjetke Sagaj.

Dovolj ogledov, čas je za malico, za katero si vzamemo čas v zelo na terasi zelo lepo urejene Gostilne pri Martinu. Kar ne da se nam iz nje.

Poslovimo se od Marjetke in z avtobusom ob 14.45 odpeljemo proti Slovenskim Konjicam. Ker se je avtobus za Celje preko Frankolovega pokvaril, se naprej odpeljemo preko Vitanja. Toliko zelenja se že dolgo nismo naužili kot na tej poti. Pravočasno se pripeljemo v Celje, da ujamemo vlak ob 16.36, prestopimo v Zidanem Mostu in smo pred pol šesto v Sevnici.

Kulture in uživanja zelo bogat dan!

Video:

SLOVENSKA BISTRICA

Je manjše mesto v severovzhodni Sloveniji. Je upravno, kulturno in gospodarsko središče Občine Slovenska Bistrica. Ima izredno ugodno prometno lego, saj leži ob avtocesti A1 (Maribor - Ljubljana), obenem pa ostaja pomembno izhodišče za Podpohorske gorice, pohorska smučišča in gozdove. Ugodne življenjske pogoje je mesto nudilo prebivalcem že v davnini, danes pa tod živi in ustvarja 8.181 prebivalcev. Z mestom je zraščeno naselje Zgornja Bistrica, ki delno spada pod Slovensko Bistrico in leži nekoliko višje ob potoku Bistrica na pobočju Pohorja.

Etimologija

Vodno ime Bistrica je slovanskega izvora in izhaja iz občne besede bystrica v pomenu 'hitro tekoča voda', ta pa iz pridevnika bystrъ (hitro tekoč, deroč).

Zgodovina

Slovenska Bistrica velja za eno najstarejših mest na Slovenskem. Mesto je nastalo na križišču cest v smeri današnjega Maribora, Celja in Ptuja na ostalinah rimskega naselja Civitas Nagotiana. Zaradi ugodne lege je kraj zgodaj postal mesto in trgovsko središče. Prvotno naselje so okoli leta 1300 obdali z obrambnim zidom in na vogalih utrdili s stolpi. Mestne pravice je dobilo med 1297 in 1310, ko so tudi dovolili pobiranje mitnine Ptujčanom, ki so vozili blago na Koroško. Kot Slovenska Bistrica se mesto prvič omenja leta 1565, dotlej pa le kot Bistrica. Bistrica je utrpela škodo med turškim ropanjem in tremi požari, ki so ga vsakokrat upepelili. Večino stavb so postavili od 18. stoletja naprej, ko se je kraj zaradi razvoja obrti in furmanstva pričel hitro širiti.

Znamenitosti

Mestu dajejo svojevrstno posebnost:

-Grad Slovenska Bistrica z grajskim parkom

-župnijska cerkev sv. Jerneja;

-cerkev sv. Marije sedem žalosti;

-cerkev sv. Jožefa;

-Marijino znamenje na Trgu Alfonza Šarha;

-zgodovinsko jedro Slovenske Bistrice - današnji Trg svobode;

-iz jugovzhodnega dela tega kraja izvira priimek Moka.

Grad Slovenska Bistrica je grad v mestu Slovenska Bistrica. Danes je grad Slovenska Bistrica osrednji kulturni in prireditveni center mesta in občine. Na ogled so številne stalne razstave, galerija in viteška dvorana s freskami.

Zgodovina

Grad je prvič pisno omenjen leta 1265, ko ga je kralj Rudolf skupaj z mestom izročil grofu Majnhardu Goriškemu (od leta 1286 je bil koroški vojvoda). Leta 1313 je grad prešel v roke Habsburžanom, ki so leta 1355 oddali mesto in grad Slovenska Bistrica v zastavo gospodom Walsee, od 1368 pa Celjskim grofom, posest pa je ponovno postala deželnoknežja leta 1456. Leta 1587 je grad in mesto kupil Hans Vetter, leta 1717 pa so grad kupili Attemsi, ki so ostali lastniki do konca 2. svetovne vojne. V času, ko so imeli grad Attemsi je tukaj bivala slikarka in zgodovinarka Marija Attems.

Grad stoji na severozahodni strani srednjeveškega dela mesta. Najstarejši grad se je naslonil na severo-zahodni vogal mestnega obzidja. Že pred letom 1313 so stolpu prizidali današnji severni trakt. V 16. st. ali celo prej, so gradu, ki je imel do tedaj en trakt, prizidali ostale tri in ga obzidali z obzidjem z obrambnimi stolpiči. Počasi je dobival podobo renesančnega dvorca. Leta 1623 so ga grofje Vetter von der Lilie gradbeno preuredili in je z manjšimi popravki tak še danes. Grajsko poslopje ima trapezast tloris s po enim stolpičem v vsakem vogalu in arkadnim notranjim dvoriščem. Celotno stavbo varuje izsušen zunanji vodni jarek. Ob gradu (na zahodni strani) je lepo negovan park redkih dreves in z gabrovim drevoredom, ki ga je videti še danes in velja za enega najstarejših ohranjenih gabrovih drevoredov v Evropi. Zadnji lastniki - Attemsi, so po letu 1717 notranjost gradu predelali: grad so opremili s poslikanim stopniščem, Marijino kapelo in razkošno viteško dvorano. Južno od dvorca so prizidali tudi nova gospodarska poslopja. Grad je preživel manjši požar.

Razstave

Stalne razstave: rimska cesta Celeia – Petovio, razstava Ančnikovo gradišče, Arkova etnološka zbirka, zbirka vin bistriških pridelovalcev, zbirka molitvenikov, zbirka petrolejk, soba praporov, zbirka lutk v značilnih nošah sveta, Pajtlerjeva zbirka fosilov in mineralov, zbirka mineralov občin Slov. Bistrica in Oplotnica, kamnine Pohorja, Ingoličeva spominska soba, Tomažičeva spominska soba ter Grajska dimnica s staro grajska uro. Tu so tudi likovni saloni, poročna dvorana galerija Grad in viteška dvorana, v kateri potekajo različne kulturne prireditve.

Vir: Wikipedia.