Črna mlaka in Zdole - 17. 9. 2025

Devet se nas zbere od skupine Posebna prijateljska potepanja na Železniški postaji Sevnica za vlak ob 7.19, s katerim se zapeljemo do Železniške postaje Libna. Na vlaku se nam pridružijo še tri - torek 12 apostolov ženskega spola. V katerem kraju pa pravzaprav smo? 

Peron, na katerega izstopimo, je verjetno v Spodnjem Starem Gradu s 260 prebivalci, ki se sicer skriva za drevjem v smeri proti Savi; na drugi strani železnice je naselje Stari Grad (240 prebivalcev, do leta 1990 Stari Grad pri Vidmu). Kaj ima skupnega s Sevnico? Cerkev svetega Miklavža, Kraljestveno dvorano Jehovovih prič in trgovino Kmečke zadruge Sevnica Gregor. Grad - manjša utrdba, je stal na planoti nad naseljem, zgradili so ga v 11. - 13. stoletju verjetno Salzburški škofje, kasneje so ga imeli v lasti Celjski. Leta 1309 je k njemu spadalo deset kmetij in posestva. O gradu je zapisanih malo podatkov; verjetno je bil poškodovan v kmečkih uporih leta 1515 in v 16. stoletju so ga opustili. Material so uporabili za gradnjo cerkev svetega Miklavža in Matere Božje v Dolenji vasi pri Krškem leta 1627 kot zahvalo za varstvo proti kugi. Domačini vedo povedati, da je nekaj kamenja od grajske stavbe mogoče najti tudi v enem hlevu blizu prostora, kjer naj bi stala. Zanimivo je tudi to, da je včasih reka Sava tekla tik pod tema dvema cerkvama in so se v letih 1828 ali 1829 morali verniki umakniti od maše iz Cerkve svetega Miklavža zaradi narasle Save, čeprav je ta svetnik tudi zavetnik pred visokimi vodami. Marijina cerkev pa je postavljena na hribček malo više. Kje pa je Libna? Naprej proti Krškemu se razteza naselje Spodnja Libna, nad njo Libna in hrib Libna.

Mira nas dezinficira, potem pa se napotimo po cesti ob železnici, 

preko polja najdemo bližnjico do Dolenje vasi pri Krškem (okrog 220 prebivalcev), kjer se ustavimo pri spomeniku izgnanim in padlim v parku z udobnimi klopmi in tekočo vodo. 

Nad cerkvijo se odcepi pot na desno: hodili bomo po Čebelarsko - vinogradniški poti do Zdol, na levo pa vodi Gobarsko - dninarska pot tudi do Zdol, vendar jo prihranimo za povratek. Prečimo potok Čelčan, ki se je ob zadnjih padavinah kar precej razlil in nam postregel z mlakami in blatom. Opazimo tudi  betonsko zaščito pred hudourniškimi vodami potoka. Više je pot suha, lepo speljana in vzdrževana, prijetno je hoditi po gozdnih tleh, kažipoti z rumenimi puščicami so obnovljeni, zarisanih znakov na drevesih pa ni veliko. Opazimo čebelnjak, ki je zapuščen. Trava in praprot ob poti segajo visoko in rosa nam malo opere obutev in hlače. Kmalu se zavedamo, da smo v gozdu Črna mlaka, kjer skrivenčena drevesa rastejo na negostoljubnih tleh, ki jih je pustilo Panonsko morje (kot v repnicah) in se morajo boriti za obstanek. Na desno se nam odpre vinorodno področje Rajck in želimo si malo pobliže pogledati, kako kaj kaže letina v skrbno negovanih vinogradih. Najprej se sprašujemo, zakaj tako ime. Baje, da je to raj, jaz pa komentiram: Raj, ki "rajca". Vinska klet Senica je tu in vse skupaj se je začelo s preselitvijo prednikov s Primorske. Vrata na posestvo so zaprta, trte obrane nam pa Cveta ponudi odličen prigrizek.

Vrnemo se na označeno pot in, ko pridemo iz gozda, že vidimo na levi Zdole, zadaj pa Libno in Grmado. 

Zdaj smo na asfaltirani cesti, desno so Čele, v dolini pa Zgornja Pohanca in Oklukova Gora. Meni pogled v dolino ni preveč všeč: rastlinjaki in pokriti sadovnjaki, vendar vem, da le tako lahko v negotovih vremenskih razmerah pridelajo sadje. Mira in Pavla nam razlagata, kdo vse je od tod doma: tudi Rezi Pirc in Vida Ban, včasih stebra Zveze prijateljev mladine Krško. 

Zdole so naselje z okrog 300 prebivalci, lepo razloženo po grebenu, omenjeno pa je bilo že leta 1249 kot "Vas na hribčku pri svetem Juriju". Prvotno baročno Cerkev svetega Jurija so leta 1875 prezidali v neoromanskem slogu. Krasijo jo medaljoni s prizori iz Kristusovega življenja. Oltarji so iz druge polovice 19. stoletja. Krajani vsako leto priredijo jurjevanje z različnimi prireditvami, vrhunec pa je  petje po hišah in cvrtje nabranih jajc. Kraj se lahko pohvali z Domom krajanov (dvorana, dva oddelka vrtca), Kulturnim domom Bena Zupančiča (včasih šola, pisatelj in politik pa je s temi kraji povezan s starši: oče je bil iz Pleterij pri Zdolah, mati pa iz Pišec), športnim in otroškim igriščem, v večnamenski stavbi pa imajo tudi manjšo trgovino s pošto in gostinski lokal. V njem najdemo prostor za malico, kavo (časti Pavla kot nekdanja domačinka) in klepet. 

Foto: Cveta Fakin.

Ob tem se tudi nasmejimo in prešerno zabavamo. Spomnimo se tudi tega, da je bil na Zdolah 28. 3. 1921 rojen kuharski mojster Ivan Ivačič, na katerega so v kraju zelo ponosni. Kljub enakemu priimku si nisva bila nič v sorodu, mi je pa to večkrat na kakšnem izpitu pomagalo prebiti led, ker sem že na vprašanje o sorodstvu pravilno odgovorila. Domačini se spominjajo njegove hiše naprej proti Kostanjku, njegov sin naj bi delal kot zdravnik v Zdravilišču Laško, hčerka pa da živi v Kranju. Mira in Pavla nizata spomine, tudi o tem, kako so ga vozili na traktorju. Z Zdol je bila tudi znana oskrbnica na Lisci Marjanka, kjer je mojster enkrat z nezaupanjem gledal njene ajdove žgance, češ, da jih on drugače pripravlja. Na koncu pa je "zmazal" sinovo in svojo porcijo. Pred štirimi leti smo z obiskom počastili stoletnico rojstva tega znanega krajana, lani 40-letnico njegove smrti (1984).

Še naprej se sprehodimo po lepo urejenem kraju, zanj ima gotovo zasluge tudi Turistično hortikulturno društvo. 

Na koncu naselja na kažipot pa nas usmeri  levo na Gobarsko - dninarsko pot. Zdole ostajajo za nami, na travniku se pase škotsko govedo, počasi se spuščamo v gozd Rujek, ki se nadaljuje v Črno mlako, kjer spet občudujemo posamezna zanimiva drevesa in mah pod njimi. Poleg bukev in hrastov je tu tudi veliko akacije, vmesni prostor porašča gosta trava ali praprot, posebno lepe so cvetoče ciklame. Potok Sečnik, ki ga po blatu preskočimo, dela zanimive meandre. Ob poti vidimo tudi vodni zbiralnik za oskrbo okoličanov. Ko stopimo iz gozda, so tu že prve hiše Dolenje vasi pri Krškem z lepo urejeno okolico, 

dobrodošlico pa nam zaželita konj in poni.

Ozračje se je že ogrelo, preko polja pohitimo do Železniške postaje Libna, kjer pod lipo najdemo gostoljubno senco na klopeh. Počitek se po več kot enajst kilometrih dolgi poti res prileže, vlak ob 13.16 nima zamude in nekaj čez pol dveh smo v Sevnici.

Kar dobra tura, ki jo je kmalu po začetku obsijalo sonce, oblaki kasneje pa so bili samo v okras.

Video: