Orehovo - 3. 11. 2025

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica: sedem prisotnih na kavi in pet na pohodu. 

Z avtom se zapeljemo do Hidroelektrarne Boštanj, 

od tam pa počasi naprej po nasipu, ki je poln luž. Umazana voda od nalivov še ni prišla do nas in Sava je sorazmerno čista, le ob bregovih se nabira vse več mulja. Bližamo se naselju Orehovo, kjer opazimo, da so zelo razširili športni park s številnimi napravami za razgibavanje. Škoda, da je zraven zanemarjen nepokošen travnik. 

Pot se konča pri obrnjenem čolnu, pogledi pa nam uhajajo proti naselju Kompolje preko Save, na naši strani pa se nam kažeta Razbor in Lovrenc. Ko se vračamo, se nam začne kazati tudi sonce - pregnali smo oblake in zakorakali v lep dan.

Tako je videl sprehod Vinko Šeško.

Foto zapisi: Ljubo Motore.

Zagreb in Sljeme - 29. 10. 2025

Dvajset nas od skupine Posebna prijateljska potepanja v Sevnici vstopi na vlak ob 8.28 za Zagreb, dve se nam pridružita na vlaku. Do Dobove zadoščajo naše rdeče kartice za zastonjske prevoze, do Zagreba in nazaj pa si kupimo povratne karte po znižani cen pet evrov za starejše. Med pogovori o programu našega potepanja in zanimivostih v Zagrebu in na Sljemenu nam čas hitro mine. V Zagreb pripeljemo točno po voznem redu - ob 9.50 na peti peron, ki je bil že včasih rezerviran za vlake v našo smer.

Levi posnetek: Marta Brežan.

Peš se napotimo preko Trga kralja Tomislava, mimo Umetniškega paviljona, preko Strossmayerjevega trga in Zrinjevca na Trg bana Jelačića. Na kiosku kupimo karte za tramvaj (53 centov za polurno vožnjo v eno smer), 

Foto: Marta Brežan.

potem pa si vzamemo čas za kavo - večina na Cvetnem trgu.

Ob enajstih ujamemo tramvaj linije 14 in na njem naredimo veliko gnečo že pri vstopanju, ker mislimo, da  je vstop samo pri prvih vratih. Karto pa lahko žigosaš ("poništiš") spredaj ali čisto zadaj - ob pomoči domačinov nam to tudi uspe. Na obračališču Mihaljevac prestopimo na avtobus linije 15, 

ki nas v nekaj minutah pripelje v Gračansko Dolje - točno pod spodnjo postajo Žičnice Sljeme (Žičare). 

Za povratno vozovnico plačamo po deset evrov (ni popusta za starejše, le za invalide) in že se gugamo med nebom in zemljo. Najviše smo 59 nad zemljo, kabine za deset ljudi z nosilnostjo 800 kg drsijo po žici s premerom 54 milimetrov (84 jih je), dolžina trase znaša 5017 metrov, podpira pa jo 29 stebrov višine 6 - 43,5 metrov. Ne vozimo se z največjo možno hitrostjo, za pot porabimo 22 minut, na uro pa prepeljejo okrog tisoč potnikov in potnic. Že kmalu po začetku vožnje se trasa spremeni za 28 stopinj, ima pa tudi vmesno postajo Brestovac, ki je srce žičnice z motorji in reduktorji. 

Posnetek desno spodaj: Marta Brežan.

V naši kabini je še posebno veselo: Jožica natoči kozarčke in kmalu je tu pesem: Kozarček še ni prazen, ne gremo še narazen ... 

Pod nami pa paleta vseh mogočih jesenskih barv, ki se jih kar ne moremo nagledati.

Foto: Marta Brežan.

Na vrhu Sljeme (1033 metrov nadmorske višine) sonce iz Zagreba zamenjajo oblaki, ki pa nas ne motijo preveč, tudi nekaj kapelj med potjo ne. 

Po široki poti brodimo po odpadlem listju proti Domu Puntijarka: navzdol ob smučišču, navzgor mimo Cerkve Majke Božje Sljemenske, ki so jo zgradili leta 1932 iz materijalov cele Hrvaške in je zaradi zelenih zidov, velikih poslikav, oltarja Črne Marije res nekaj posebnega. V bližini se dviguje televizijski stolp, nedaleč od njega pa so našli mesto Apartmaji Snježna kraljica. Gor, dol, po ravnem - to večkrat ponovimo in po slabi uri smo pri Domu Puntijarka na nadmorski višini 957 metrov. Takoj ob vstopu nam zadiši raznolika ponudba hrane: fižol s klobaso, sarma, zrezki, dve vrsti zavitkov - kdo bi se temu lahko uprl?

Vračamo se po isti poti in večina se odloči za ogled 169 metrov visokega televizijskega stolpa, ki je močna konkurenca tistega pri Cerkvi. Gradili so ga od 1973 do 1976 in prenovili leta 2019, ker je bil v vojni 1991 močno poškodovan. To je najvišja zgradba na Hrvaškem in za devet evrov (za starejše) se lahko z dvigalom povzpnemo v lokal na nadmorski višini 1111 metrov (79 metrov od tal), peš po stopnicah pa še na odprto teraso na višini 1114 metrov (82 metrov od tal). 

Posnetek levo zgoraj: Cveta Fakin.

Tu nas veter skoraj premika, zlasti ob varovalni ograji pa čutimo tudi premikanje stolpa. Ponuja pa se nam krasen razgled po Medvednici, na Hrvaško Zagorje, na Zagreb, tik pod nami pa je Hotel Tomislavov dom v značilni obliki lastovice. V lokalu vlada prijetno vzdušje ob mizicah z družabnimi igrami, razgledih, pogovorih, pijači ...

Okrog štirih popoldne je čas za povratek v dolino: spet čarobnost barv pod nami, ki jih pozlati občasno sonce, 

Posnetek desno spodaj: Marta Brežan.

to pa nas pričaka tudi na spodnji postaji Žičnice Sljeme. Vmes pa v naši kabini pesem: 

Beži Jankec, beži Jankec, cug ti bu pobegel, ne buš videl beli Zagreb grad.
Naj pobegne, naj pobegne, karta mi je v’ žepu, pak bum videl beli Zagreb grad.

In sonce posveti na Zagreb v dolini. Spet oba tramvaja, tudi kontrolo vozovnic doživimo, potem pa malo po Zagrebu. 

Do Zagrebačke katedrale se je vredno sprehoditi, čeprav je zaprta in jo še vedno obnavljajo, potem pa mimo Marijinega znamenja na tržnico Dolac. Skozi Kamenita vrata odidemo še do Markove cerkve, Sabora in Banovih dvorov, mimogrede pa pokukamo v Grčkokatoličko konkatedralo svetih Cirila in Metoda. Pri stolpu Lotrščak se ne ustavljamo prav dolgo, ker v bližini obnavljajo Uspinjačo - Vzpenjačo (pa to nikjer ni uradno objavljeno) - najstarejšo in najkrajšo na svetu iz leta 1890. Nič ni z vožnjo, peš moramo navzdol na Ilico. Izgubljene kalorije hitro nadomestimo s sladkimi dobrotami Slaščičarne Vincek.

Večina se odpravi domov z vlakom ob 19.38, štiri pa se sprehodimo še skozi Tunel Grič, odžejamo s pivom in sedemo na vlak ob 20.37. Skoraj prazen je, na vsako postajo pripeljemo minuto prezgodaj, tudi na sevniško - ob 21.43.

KAKO BARVIT DAN!

Dodatne informacije so pod videom.

Video:

ZAGREB IN SLJEME

Medvednica z najvišjim vrhom Sljeme (1030m) in 145 metrov visokim stolpom. To je izletišče z 70 urejenimi pohodniškimi potmi po gozdovih in pomembno smučišče tik nad velikim mestom. V tem naravnem parku je okrog 1200 vrst rastlin, večsto vrst ptic. Medvednica se razteza v smeri jugozahod - severovzhod v dolžini 42 kilometrov, površina je okrog 240 kvadratnih kilometrov. Na tem področju je znan Medvedgrad, zgrajen kot obrambna utrdba v 13. stoletju, ni bil pa nikoli napaden. Lastniki so se menjavali, med njimi so bili tudi Celjski grofje. V 16. stoletju je zgradbo porušil potres in od takrat je grad propadal. Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let so ga začeli obnavljati: kapelico, južni obrambni stolp, leta 1994 so postavili Oltar domovine, kjer gori večni ogenj v čast hrvaškim junakom. Stara žičnica na Sljeme je delala od leta 1963 do leta 2007, ko so jo ustavili zaradi okvare elektromotorja. Nova žičnica obratuje  od februarja 2022 (začetek gradnje 2019) in bi lahko na uro prepeljala 1500 ljudi v 84 kabinah z wifi povezavo po deset potnikov. Vožnja na dolžini pet tisoč metrov lahko traja 15 (22) minut, povprečna hitrost 20 kilometrov na uro, vendar običajno ne vozijo tako hitro. Spodnja postaja Gračansko Dolje je na 267 metrih nadmorske višine, postaja Kutna na 308, postaja Brestovac na 877 in Sljeme na 1030; višinska razlika je tako 763 metrov. Za izgradnjo so porabili 537 milijonov kun, baje je veliko sredstev "steklo" v druge kanale, zato naj bi bila najdražja na svetu. Potrebna je tudi naknadna vgradnja zvočne izolacije za zmanjšanje hrupa bližnjim stanovalcem. Spodnja postaja nenavadne oblike. Karte za nekaj manj kot deset evrov (za starejše od 65 let) Kabine, imajo nosilnost 800 kilogramov.

Zagreb: glavno mesto Hrvaške, največje hrvaško mesto z okoli 800 tisoč prebivalci (https://sl.wikipedia.org/wiki/Zagreb. Glavni kolodvor Zagreb: mogočno poslopje, ki so ga gradili od leta 1890 do 1892 v neoklasicističnem stilu, je dolgo 186 metrov in pol. Spomenik  kralja Tomislava – domnevno prvega hrvaškega kralja iz desetega stoletja. Vse, kar je danes Donji grad, do Trga bana Jelačića predmestje Zagreba s polji, kmetijami, železniška postaja pa daleč od centra, da ne bi motila meščanov. Prevoz do središča mesta je potekal s kočijami, na Gornji grad pa z vzpenjačo ali peš po 82 stopnicah. To področje so pozidali konec 19. stoletja ali v začetku 20. stoletja. V bližini je mogočna stavba Hotela Esplanade, ki so jo zgradili leta 1925 za goste vlaka Orient Express, ki je vozil od Pariza do Istanbula od leta 1883, kasneje tudi med drugimi evropskimi mesti. Trenutno razmišljajo o oživitvi. Kralj Tomislav je bil prvi hrvaški kralj; v desetem, enajstem stoletju so Hrvati imeli že svoje kralje. Konec enajstega stoletja je verjetno ubit zadnji in Hrvaška stopi v zvezo z Madžarsko, kasneje z Avstrijo in postane del Habsburške monarhije. Zato so stavbe zelo podobne tistim na Dunaju (tudi v Ljubljani) in tu so celo posneli film kot, da je Dunaj, ker je bilo to ceneje. Tudi sicer Zagreb rad tekmuje z Dunajem: uspeli so s sejmom v adventu. Trikrat zaporedoma so imeli najboljši advent v Evropi, vložili so veliko sredstev in mesto je skoraj bankrotiralo. Trg kralja Tomislava je v tem času posebno lep z drsališčem med vodometi. Umetniški paviljon je bil v Budimpešti: 1896 je bila tam velika svetovna razstava in to je bil hrvaški paviljon. Jekleno konstrukcijo in stekleno streho s kupolo so prenesli v Zagreb, zgradili opečne zidove in danes so tu različne razstave. Posebnost je naravna svetloba skozi stekleno streho. Ta in še več drugih zgradb je obarvano rumeno: v Avstro-ogrski je bil tak predpis za zgradbe v državni lasti. Zaradi poškodb v potresu 2020 so jo pred kratkim renovirali, veliko muzejev pa je še vedno zaprtih zaradi obnove. K sreči se je potres zgodil v času zapore zaradi covida, ljudje so bili doma, čeprav je bila nedelja, niso šli v cerkve, ki so bile sicer zelo poškodovane, umrlo je eno dekle, lahko pa bi bilo veliko več poškodovanih in umrlih.

Na Strossmayerjevem trgu smo pozorni na galerijo starih mojstrov. Strossmayer je bil škof v 19. stoletju, ki je osnoval Jugoslovansko akademijo znanosti in umetnosti, ker je bila že takrat živa ideje o tem, da bi se Južni Slovani združili. Z bratom sta bila dvojčka: Josip in Juraj, eden od njiju je kot dojenček umrl. Ker niso vedeli, kateri, so preživelega poimenovali z obema imenoma, kar v tistih časih ni bilo v navadi. Bil je tudi mecen, donator umetnikom. Njegov spomenik je delo Ivana Meštrovića (učenec Augusta Rodina) in malo spominja na Misleca. V Zagrebu je še veliko njegovih del, zanimivo pa je tudi to, da je bil dlje časa v Združenih državah Amerike, kjer je predaval kiparstvo. Ker sam ni nikoli diplomiral, izobraževali so ga doma, so morali zaradi njega spremeniti statut ustanove. Sicer pa že njegov priimek kaže na to, da je bil mojster (meštar). Poleg njega je bil znani hrvaški kipar tudi Antun Augustinčić, katerega spomenik kmečkemu uporu smo videli v Gornji Stubici.

Naslednji lepi park je Zrinjevac, ki je dobil ime po vplivni hrvaški plemiški družini Zrinski (14. do 17. stoletje). Na tem mestu je bila včasih živinorejska kmetija židovske družine in oni so z mesom preskrbovali delavce, ki so gradili Sueški kanal. Ko so delno donirali, delno prodali zemljo občini Zagreb, so želeli imeti v parku Glasbeni paviljon, ki je še vedno aktiven, sploh v času adventa in ob nedeljah dopoldne, ko so tu promenadni koncerti. Konec 19. stoletja so urbanistično uredili Donji grad z zelenimi površinami v obliki nekakšne podkve: niz osem trgov in parkov. Za Zrinjevac niso izbrali avtohtonih vrst dreves na Hrvaškem, uvozili so platane iz Trsta. Tu je tudi Arheološki muzej, ki je po medmuzejski zamenjavi z muzejem v Egiptu dobil mumijo in nepričakovano z njo edini zapis etruščanske pisave na svetu, ki ga še niso dešifrirali. Fontano je oblikoval Herman Bolle, avtor mnogih zgradb v Zagrebu in tudi Mirogoja. Poleti tu nasujejo pesek, prinesejo ležalnike in to je njihova plaža.

Na mestu nekdanje sinagoge malo naprej, zrušili so jo leta 1941, je zdaj parkirišče Hotela Dubrovnik, ker se dve židovski ločini kot lastnici ne morata dogovoriti, kaj bi tu zgradili: samo sinagogo ali tudi židovski center. Dejstvo je, da so večino Zagreba s konca 19. stoletja zgradili Židje, ni pa bilo geta, ob začetku druge svetovne vojne je bilo osem procentov prebivalcev v mestu Židov - 16 do 17 tisoč. Bili so lastniki tramvaja, izumitelj ščetke za zobe je bil Žid ... Velika večina je našla smrt v koncentracijskih taboriščih, ostalo jih je le okrog dva tisoč. Vodička je osebno poznala Žida, ki je med vojno izgubil v taboriščih vse svoje, se vrnil v Zagreb, tu delal kot filmski producent. Branko Lustig je  najbolj znan po osvojitvi oskarja za najboljši film - Schindlerjev seznam in Gladiatorja. Je edina oseba, rojena na ozemlju današnje Hrvaške, ki je prejela dva oskarja. Osnoval je festival židovskega filma, ki je kasneje prerasel v festival tolerancije. Umrl je leta 2019.

Na Trgu bana Jelačića izvemo, da je on združil mesto Zagreb (Kaptol in Gradec) in ta se je začel razvijati, ukinil je fevdalizem (ena prvih držav) leta 1848, uspel je izposlovati od papeža, da so zagrebški škofje postali nadškofi. Boril pa se je tudi proti Turkom, držal jih je proti jugu, ni jim pustil do Avstrije. Habsburžani so mu v zahvalo dali zelo veliko denarja in strokovnjakov za izgradnjo Donjega grada, štipendije nadarjenim - recimo Nikoli Tesli. Josip grof Jelačić Bužimski (1801 - 1859), hrvaški ban, politik in general. Fontana Manduševac.

Na maketi si ogledamo središče mesta, ki ima celo okrog 800 tisoč prebivalcev. Potem se povzpnemo na Kaptol, najstarejši del mesta iz enajstega stoletja, kjer je madžarski kralj Koloman izdal ukaz za gradnjo katedrale. To pomeni rojstvo mesta Zagreba. Prvo katedralo so zrušili Mongoli ali Tatari v 13. stoletju, drugo katedralo je porušil potres leta 1880, potem gradijo sedanjo - tretjo na isti lokaciji. Glavni arhitekt je bil Herman Bolle, nemški arhitekt, ki je zasnoval tudi streho Markove cerkve, Mirogoj, še veliko drugih zgradb. Napravil je prekrasno neogotsko katedralo, največjo na Hrvaškem, v njej je prostora za pet tisoč ljudi. Katedrala je trenutno veliko gradbišče zaradi poškodb po potresu. Bolle je napravil veliko napako, ker je za gradnjo uporabil lokalni kamen peščenjak z Medvednice, ki ga vremenske prilike uničujejo. Polagoma ga nadomeščajo z italijanskim marmorjem, zato je katedrala stalno v zidarskih odrih. V zadnjem potresu se je zrušil vrh enega stolpa in višina stavbe ni več 108 metrov, ampak 96 ali 97; drugega so morali odstraniti zaradi poškodb. Na vrhu so zdaj križi kot začasna rešitev. Vprašanje je tudi, kdaj bo odprta notranjost: rekli so do božiča, vendar ne, katerega. V njej je veliko lepih oltarjev, grobnica nadškofa Stepinca in lestenci iz Las Vegasa - donacija igralnice. Sprehodimo se po tržnici Dolac, najbolj znani v mestu, kjer je sicer 22 tržnic, dela pa tudi v nedeljo. Na tem mestu je od leta 1952, prej je bil na Gornjem gradu, zato Dolac. Tu je tudi kip Petrice Kerempuha, ki je med drugim znan po izreku: Nigdar ni tak bilo da ni nekak bilo ...

Spustimo se na Tkalčićevo ulico, ki je bila včasih smrdljiv potok in meja med Kaptolom in Gradecom. Preko tega potoka je vodil Pisani ali Krvavi most. Oba dela mesta sta bila v stalnih sporih zaradi zemlje v predmestju proti Glavnemu kolodvoru, včasih so se tudi spopadli, zato Krvavi most. Avstoogrska je zahtevala, da morajo vsako leto mostove prebarvati; ker se niso mogli zediniti glede barve, je bilo pol mosta zelene, pol pa rdeče, zato Pisani most. Ko sta se mesti združili, so zrušili most in smrdeči potok spremenili v ulico. Zgradbe, ki so iz konca 19. in začetka 20. stoletja, imajo spodaj velika okna, ker so bili bordeli. Prostitucija je bila legalna, prostitutke so imele certifikat, plačale so davek. 1932 je to postalo ilegalno in bordele so spremenili v gostilne. Gremo tudi mimo nadnaravno velikega kipa Marije Jurić (vzdevek Zagorka), hrvaške pisateljice, prve novinarke in dramatičarke, med drugim avtorice znanega dela Čarovnica z Griča. Živela je na Dolcu in tam je zdaj muzej.

Po 62 stopnicah (Male stube) se povzpnemo na Gornji grad (Gradec ali Grič). Pod obzidjem iz 13. stoletja stoji spomenik svetega Jurija, ki je ubil zmaja. Obzidje je imelo štiri vrata, ohranila so se samo vzhodna Kamenita vrata zaradi kapelice z Marijino sliko, ki ji pripisujejo čudodelne lastnosti. Ostala je cela tudi v velikem požaru v 18. stoletju, o njej pa ni znano nič natančnega. Skozi Kamenita vrata pridemo v Gradec, kjer nam vodička pokaže najstarejšo lekarno v Zagrebu, v kateri naj bi 1399 delal Nicolò Alighieri, pra pravnuk Danteja. Na strehi stavbe nad Kamenitimi vrati vidimo buzdovan in konico, kar naj bi ščitila pred čarovnicami.

Na Markovem trgu je zapora, baje zaradi varnosti (tu so Banski dvori iz 19. stoletja - sedež vlade in poslopje sabora – skupščine: 18. stoletje, 1911), varnost pešcev in turistov pa ni toliko važna. To je bil glavni trg v Gradecu, tu je bila včasih tudi tržnica. Markovo cerkev so zgradili v 15. stoletju, iz tega časa je vhod, streha iz madžarskih keramičnih ploščic pa je iz konca 19. stoletja. Idejo zanjo je dal Herman Bolle in predstavlja hrvaški grb s tremi pokrajinskimi: severni del, Dalmacija in Slavonija. Na zadnjem je upodobljena kuna, katere krzno so včasih uporabljali kot plačilno sredstvo v blagovnem prometu, zato je Hrvaška tudi poimenovala svoj denar kuna. Desno je mestni grb. Na vogalu zgradbe je kip v spomin na Matijo Gubca, ki so ga na tem trgu kronali z žarečo krono.

Pri stolpu Lotrščak iz 16. stoletja so bila južna vrata v obzidju. Služil je obrambi, predvsem pred Turki, ki nikoli niso osvojili Zagreba, niti tu ni bila kakšna pomembna bitka. Krožijo pa zgodbe, kako so branilci ustrelili zmrznjenega petelina v turški tabor in so se ti obrnili, po drugi verziji pa naj bi izstrelili eno edino kroglo, ki je zadela pladenj s hrano Mehmed paše in se je ta odločil za umik. Top še vedno deluje in iz njega ustrelijo vsak dan ob dvanajstih (koščke papirja). Pod stolpom je gornja postaja vzpenjače, ki je stara 133 let (1890), je najstarejša in najkrajša na svetu. Ali 165 stopnic. V vogalu Trga bana Jelačića je nebotičnik, ki so ga gradili v 50 letih preteklega stoletja, v njem so uradi in na vrhu je bil prijeten lokal z razgledom. Zdaj je zaprt, ker stavbo renovirajo.

Tunel Grič, ki so ga zgradili v drugi svetovni vojni kot zaklonišče, leta 2016 pa so ga odprli za javnost. Dolg je 350 metrov, širok 3,2 metra, v širšem delu pa 5,5 metra. Omenjenih je pet vhodov, oziroma izhodov, nekaj zaprtih, pri enem je tudi podzemno stranišče.

Mirogoj: 60 tisoč grobnic, 322 tisoč pokopanih, 72,4 ha, od leta 1876, prej manjša pokopališča pri cerkvah. Dražba lastnine Ljudevita Gaja (jezikoslovec, Ilirsko gibanje v 19. stoletju), lastnik občina. Arhitekt Avstrijec Herman Bolle (ogromno objektov v Zagrebu in po Hrvaški): arkade (gradili 38 let, potres  1880 jih ni prizadel) in paviljoni. Opeka, kamen, na strehi baker, železo in armiran beton kot novost. Največji in najpomembnejši spomenik zagrebške arhitekture. Mrtvašnica iz leta 1884, pravoslavna kapela svetih Petra in Pavla, kapela Kristusa Kralja iz 1929. Pokopani: Krešimir Čosić, Arsen Dedić, Ljudevit Gaj, Rade Končar, Josip Kraš, Vatroslav Lisinski, Vladimir Nazor, Dražan Petrović, Djuro Salaj, August Šenoa, Stanko Vraz, Franjo Tudman.

S Kaptola vsakih dvajset minut odpelje avtobus za Mirogoj (številka 106). Karto je treba spredaj pri vozniku potrditi.. Avtobusi vozijo po Zagrebu že od leta 1931, še starejši je tramvaj (ZET) od leta 1891 (1881?) - najprej s konji, od leta 1910 je elektrificiran. Obsega 19 linij, proge v dolžini 117 kilometrov in 255 postajališči. Prepelje pol milijona potnikov in potnic na dan, vozila na dan trikrat obidejo dolžino ekvatorja, letno pa pot 109 krat do Meseca in nazaj. In najstarejše javno prevozno sredstvo? Vzpenjača iz leta 1890!