Jesenice - 21. 1. 2026

Skupina Posebna prijateljska potepanja se zbira na Železniški postaji Sevnica za vlak ob 7.43, ki ima sicer deset minut zamude, ampak IC vlak za Koper nas v Zidanem Mostu počaka in z minimalno zamudo prispemo v Ljubljano. Imamo srečo, da prispe na tir 11, na tiru devet pa nas že čaka vlak za Jesenice, oziroma Beljak. Deset nas je in z zanimanjem opazujemo pokrajino, po kateri se ne vozimo tako pogosto, posebno še z vlakom. Pogovarjamo se o Jesenicah in železarstvu ter pregledamo načrt današnjega obiska. 

Na Jesenice se pripeljemo skoraj po voznem redu, kakšnih sto metrov hoda smo oddaljeni od naše prve točke obiska, to je Gostilna in picerija Domino, kjer imamo naročeno malico. Dobro se podpremo s hrano in pijačo, potem pa spet na zrak. Bolj mrzel je kot v Sevnici, saj so zjutraj namerili minus dvanajst stopinj, čez dan pa smo mesto ogreli na nekaj stopinj pod ničlo. 

Po nadhodu se napotimo do Stare Save in se sprehodimo mimo Cerkve Marijinega vnebovzetja in svetega Roka, se čudimo zvonovom na tleh (jekleni, ki so nadomestili bronaste, odvzete za vojne namene v prvi svetovni vojni - inovacija Kranjske industrijske družbe, možnost prenosa brošure o tem) in kovinski tastaturi z označenimi toni, opazimo tloris nekdanje Korenove hiše, vmes pa je domiselno vpleteno otroško igrišče. Na njem se ustavimo in Mira nas dobro dezinficira. Vse za zdravje! Zdaj pa mimo nekdanjega skladišča za lesno oglje Kolpern, ostankov plavža z dimnikom, pudlovke in skladišča grodlja, čudimo se zaledenelemu kanalu (rake) in upamo, da bo kdaj obnovljena tudi velika graščina. Nekdanja industrijska hala za njo je zdaj tržnica, na levi pa urejajo ostanke nekdanje mehanizacije. 

Zdaj pa je že čas za  dogovorjeni vodeni ogled Delavskega stanovanja v Kasarni, ki je del Slovenskega železarskega muzeja. Malo se pogrejemo v nekdanji kuhinji in si sami ogledamo razstavljeno, potem pa sledi sproščen pogovor z razlago o pogojih bivanja v teh prostorih in razvoju železarstva. 

Dogovorjeno uro malo potegnemo, potem pa pohitimo na drugi konec Jesenic, kjer ima v Kosovi graščini svoje prostore Mestni muzej. 

Tu naj bi bili deležni le uvodne predstavitve, potem pa bi si stalne zbirke z zanimivostmi mestne zgodovine, urejene po tematiki, in aktualno razstavo Delavske pravice ogledali sami. V resnici sta se z nami ukvarjala kustos in kustosinja in nam bila pripravljena razložiti vsako podrobnost in ves čas obiska odgovarjati na vprašanja. Za vstopnini in vodenji po obeh muzejih smo kot upokojenci plačali le pet evrov na osebo in dobili zelo dober vtis o osebju, ki se res trudi pri ureditvi razstav in predstavitvi obiskovalcem.

Po eni uri ogledov se sprehodimo mimo Cerkve svetega Lenarta v tem najstarejšem delu Jesenic, ki pa ne kaže svoje nekdanje stare slike. Malo se je ogrelo, del mesta je v soncu, Stara Sava pa tja do konca februarja v senci Mežakle. Na levem bregu Save je nad mestom pas jesenskega gozda, nad njim pa zimska pravljica v ivju in še više vrhovi gora v belem.

Imamo še toliko časa, da se ustavimo v Restavraciji Ejga, katere lastnika sta življenjska sopotnika - nekdanja smučarka Alenka Dovžan in hokejist Edvin Karahodžić. Zanimivo urejena notranjost odslikava smučarkino kariero, kuhančka ne pripravljajo, zato uživamo ob drugih napitkih.

Pričakujemo, da bo vlak za Ljubljano ob 16.13 že prej postavljen, pa pripelje malo pred povratkom - na naše presenečenje samo do Železniške postaje Ljubljana Šiška. Naprej je organiziran nadomestni avtobusni prevoz in to podaljša pot do glavne železniške postaje. Ker je treba potem priti še do perona 97 (blizu Friškovca), naša skupina uprizorilo pravo tekmo v hitri hoji, čeprav bi lahko mirno počakala na naslednji vlak čez 50 minut. Hitenje je tudi nepotrebno: strojevodja prihiti nekaj minut po predvidenem odhodu in odpeljemo se s šestminutno zamudo. Kdo bi vedel! Okoli pol osmih smo v Sevnici.

Dokazali smo, da nas tudi nižje temperature ne ustavijo, se znamo segreti!

Podrobnosti pod videom.

Video:

JESENICE

Železniška proga: Sevnica – Zidani Most (1862, drugi tir 1944), do Ljubljane (1849), do Jesenic (1870 do Trbiža, ukinjeno do Planice 1966, v Italijo deset let prej).

Mežakla s podgorjem se najbolj približa Karavankam (najdaljše slovensko pogorje od Trbiža do Maclja), tu so zrasle Jesenice, delavsko, železarsko, hokejsko, obmejno gostoljubno mesto in občinsko središče. Grb Občine Jesenice (21 tisoč prebivalcev) je enak grbu mesta Jesenice (13.600 ljudi), predstavljen pa je na temno modrem ščitu, na katerem je v srebrni barvi upodobljen srednjeveški znak za železo. V njem je mogoče videti J za Jesenice in H za hokej. Imajo osnovne šole, Gledališče Toneta Čufarja, znano Gimnazijo in nekaj oddelkov drugih srednih šol (strojna, vzgojiteljska, zdravstvena, mehatronika), bolnico. Ime naj bi dobile po drevesu jesen, ki pa ga skoraj ni več; zdaj se bolj širi invazivni pajesen. Rečemo, da gremo "na" Jesenice, tudi za naselja in predele Jesenic je tako, gremo pa "v" Planino pod Golico, čeprav je veliko više.

Nastanek Jesenic je povezan z razvojem fužinarstva ob reki Savi. V bistvu pa se je vse začelo v Planini pod Golico z rudniki železove rude Savske jame. Pisni dokument iz leta 1381 priča o rudarjenju in taljenju rude. Razvoj rudnikov, plavžev in fužin (topolnic železa) v jeseniški okolici se je začel konec 14. stoletja z ortenburškim rudarskim redom. Poleg fužine na Savi, Javorniku, Plavžu in Murovi so bile fužine tudi v Mojstrani, Radovni in Bohinju. Pridobljene železo je bilo treba kovati in odstraniti žlindro in ogljik, zato so potrebovali vodo, zato so lastniki Bucelleniji v 16. stoletju preselili vse s Planine na Staro Savo. Prvotne fužine so bile večinoma v lasti Italijanov iz okolice Bergama.

V drugi polovici 18. stoletja je nekdanje Bucellenijevo imetje kupil Valentin Ruard, ki je začel širiti in obnavljati rudna polja od Fenta do Kočne. Veliko rudnih polj v Karavankah je pripadalo tudi veletrgovcu Michelangelu Zoisu (oče Žiga Zoisa), lastniku fužin v Bohinju, Radovni in na Javorniku. Zois je bil prvi bogataš in najmočnejši fužinar na Kranjskem.

Konec 18. stoletja so Zoisi zašli v velike finančne težave, predvsem zaradi zastarelih obratov, visokih proizvodnih stroškov ter tuje konkurence. Večji del njihovega premoženja je bil že v tujih rokah. Zato do leta 1869 sporazumno s svojimi upniki ustanovili delniško družbo pod imenom Kranjska industrijska družba (KID). Tri leta kasneje je tudi Ruard zaradi podobnih težav kot Zoisi pristopil kot delničar h KID. Z dnem, ko je Ruard pristopil h KID, se je pričela nova era železarstva v jeseniški dolini. Dve obsežni fužini sta se združili v celoto - največjo industrijo v Vojvodini Kranjski. Jesenice so postajale razvito mesto. Iz fužin je na Savi zrasla moderna železarna, kraj pa je dobival industrijsko podobo in je omogočal razvoj drugim panogam (turizem, obrt, gostinstvo, šolstvo, kultura, šport …). Po letu 1960 je doživela pospešen razvoj (sedem tisoč zaposlenih), leta 1992 je preoblikovana v več manjših podjetij. Acroni leta 1999 prvič preseže prodaja 200 tisoč ton jekla (različne vrste jekla, elektro pločevina …).

V začetku 20. stoletja so bile Jesenice v ospredju dogajanja na slovenskem političnem odru. Slovensko-nemška narodnostna napetost je imela na Jesenicah svojevrsten značaj spričo močnega nemškega kapitala v KID. Čeprav do 1897 v jeseniški dolini ni bilo nobene politične organizacije, so se strasti že v prvih letih tega stoletja močno razplamtele. Tega leta je bilo pri Marktu na Stari Savi ustanovljeno katoliško prosvetno društvo. Prišlo je do klerikalno-liberalnih nasprotij, ki so se najbolj kazala v ločenem delovanju kulturnih, športnih in strokovnih društev. Kralj Aleksander I je Jesenicam podelil mestne pravice šele leta 1929, mesto je nastalo iz nekdanjih manjših naselij.

Kompleks Stara Sava je področje z ostanki fužinarskega naselja iz konca 17. stoletja, od leta 2019 je spomenik državnega pomena. Mogoče si je ogledati Muzej delavske kulture v lepo obnovljeni delavski Kasarni z osnovo verjetno iz druge polovice 18. stoletja, v kateri je tudi Glasbena šola. Obstaja teorija, da naj bi bila prvotno za Napoleonove vojake; lastnik Ruard pa naj bi jo zgradil kot stanovanja za svoje delavce - nekateri so tu stanovali do leta 1980. Na koncu so bile stanovanjske razmere pod vsemi standardi. Elektrika je sicer bila od 1919, pa še ni bilo električnih aparatov, rabili so jo zgolj za razsvetljavo. Kasneje pa je bila napeljava za naprave prešibka. Tekočo vodo (eno skupno pipo) so dobili leta 1948 z udarniško akcijo; stranišča so bila skupna na štrbunk. V Kasarni je živelo okrog dvajset strank. Mnogi delavci so včasih živeli v barakah, kjer je bil standard še nižji, tu pa so si dve družini lahko delili eno kuhinjo. Kuhinja je bila vse: kuhinja, dnevni prostor, delavnica, kopalnica, otroška igralnica ... Oprema je iz tridesetih, štiridesetih let med obema vojnama. Večino predmetov smo prepoznale, čeprav se je v času našega življenja veliko spremenilo. Imajo šivalni stroj Singer z originalnim računom: stala je kot danes avto. Na štedilniku je mogoče še vedno skuhati kavo, včasih iz praženega ječmena. Za skodelico prave kave je delavec moral delati en dan ali en dan in pol. Pogosta hrana je bil kruh s kavo, žganci z zeljem, okisan fižol, ki so ga delavci vzeli tudi za malico na šiht. Neporočene ženske so tudi delale v Železarni, recimo pri pakiranju žebljev. Kot gospodinje pa so imele "koštarje" - samske delavce na stanovanju in hrani. Spalnica ima značilno pohištvo in posteljnino z rombom. Pravico dobivanja v Kasarni so imeli le delavci, vdove so se morale izseliti. Izjema je bila mežnarica, ki je bila samska, skrbela pa je za celo skupino nečakov in nečakinj in bila priljubljena zaradi bonbonov. Ker ni imela "unterce" kot gospe iz graščine, si je pod krilo dala obroč od soda, pri obhajilu v cerkvi pa je pokleknila in se je pokazala prava slika. Avemarijo je včasih zvonila malo kasneje, da otrokom še ni bilo treba domov.

Cerkev Marijinega vnebovzetja in svetega Roka je iz začetka 17. stoletja, posvečena leta 1606, posvetil jo je ljubljanski nadškof Hren, območje pa se bolj verjetno imenuje Hrenovica zaradi poraslosti s hrenom in ne po nadškofu. Ohranjen pa je tudi del plavža, pudlovke iz 18., 19. stoletja in eno od štirih skladišč za koks. Še vedno obnavljajo mogočno Bucelleni-Ruardovo graščino iz 16. stoletja.

Murova na pobočju Mirce (1025 m) je najstarejši del Jesenic. Zgradbe so razporejene okrog jeseniške cerkve. V Valvasorjevem času je bilo staro mestno jedro le trg, ki so ga po nemško imenovali Marckt Assling. V kompleks stare Murove sodi tudi Župna cerkev svetega Lenarta z arhitekturno zanimivim župniščem, ki je zgrajeno po načrtih arhitekta Toneta Bitenca. Cerkev Marije Magdalene na Jesenicah so imeli že leta 1469, obstoječo so zgradili leta 1523, posvetili svetemu Lenartu, jo baročno prezidali v prvi polovici 18. stoletja, potem pa večkrat prenavljali. Kip Kristusa Kralja nad glavnimi vrati je delo Toneta Kralja, vrata pa je oblikoval Jože Plečnik, ostalo prenovo leta 1930 sta vodila dva njegova učenca. Žal je le nekaj hiš na Murovi ohranilo staro podobo. Posebej nazorne so Resmanova, Pračkova, Pavlekova in Markeževa hiša. Muzej Kosova graščina je bila v prvotni obliki sezidana leta 1521 in se omenja kot stari belopeški grad. Zgradil jo je zakupnik belopeške gosposke Žiga Dietrichstein. V Slavi Vojvodine Kranjske jo je leta 1689 predstavil Janez Vajkard Valvasor. Leta 1821, natančno 300 let po zgraditvi, jo je takratni lastnik jeseniški trgovec Frančišek Pavel Kos povečal in obnovil v klasicističnem slogu. Stavba je dobila zdajšnje ime. Graščina je kasneje prešla v last savskih fužinarjev Ruardov, kasneje Kranjske industrijske družbe. Nato ga je odkupila jeseniška srenja. Od leta 1883 do 1915 so stavbo uporabljali za ljudsko šolo. Med obema svetovnima vojnama so bili v njej občinski uradi in stanovanja, med in po drugi svetovni vojni pa še sodniški prostori in zapori. Od sedemdesetih let naprej graščina služi različnim praktičnim namenom in spada pod okrilje Gornjesavskega muzeja Jesenice. V graščini je od leta 1984 v prvem nadstropju stalna razstava novejše zgodovine Jesenic - od leta 1929, ko so Jesenice postale mesto (tudi kip kralja Aleksandra I, on jih je proglasil). Prikazane so posledice dveh letalskih napadov leta 1945 - na fotografijah ameriških letalcev in primerom bombe, ostanki zavezniškega letala, ki se je zrušilo pod Golico, propagandni material med drugo svetovno vojno, spremenjeni napisi v času okupacije. V drugi sobi je predstavljen gospodarski in kulturni razvoj mesta (bolnica, šole, frizerski salon ...). Mogoče si je ogledati video posnetke in poslušati audio posnetke, za šolarje so pripravljene igre. V pritličju je galerija za občasne razstave (trenutno o delavskih pravicah, odprte ob obletnici pomembne stavke delavcev v Železarni, zaščitnih sredstvih) in nekaj kipov, pa tudi celica Gestapa med drugo svetovno vojno in prikaz razmer v tem obdobju (izgnanstvo, otroci z bombami). V drugem nadstropju je poleg večnamenske dvorane za kulturne prireditve tudi občinska protokolarna in poročna dvorana.

Z Jesenic so: Miha Mazzini, Helena Blagne, hokejist Anže Kopitar.

Dom Pristava v Javorniškem Rovtu se nahaja ob vznožju Karavank, v prijetnem ambientu naravnega okolja. Od Jesenic so oddaljeni le 5 km, vendar dovolj, da ni čutiti mestnega vrveža. Dom stoji na nadmorski višini 975m in je izhodiščna točka za razne pohodniške poti na okoliške hribe in gore. Komur ni do hoje, lahko preživi prijeten dan v bližnji okolici doma Pristave, lahko si ogleda Zoisov park, mogoče nekoliko pozabljen, vendar čudovit … V poletnem času se boste prijetno ohladili v senci prastarih dreves, ki jih je pred 250 leti posadil znameniti botanik tistega časa Karel Zois (1756 – 1799, umrl zaradi kapi), brat Žige Zoisa. Dom je nekdanja Zoisova pristava z vklesano letnico 1641, ki je zaradi zgodovinskega pomena zaščitena. Stoji ob robu travnika na vzhodnem podnožju slemena Španovega vrha nad vasjo Javorniški Rovt. Železarna Jesenice, ki je bila lastnica zgradbe in posestva, je 1. januarja 1953 odstopila poslopje Planinskemu društvu Javornik-Koroška Bela z namenom, da v njem uredi planinsko postojanko. PD jo je takoj uredilo in že 17. maja 1953 odprlo kot Dom Pristava na Javorniškem Rovtu. Leta 1971 so zgradili prizidek za kuhinjo in sanitarije, pridobili pa so tudi več sob. Notranjost doma so večkrat obnavljali in posodabljali. Karel Zois je bil eden prvih raziskovalcev kranjskega alpskega rastlinstva. Zbral je herbarij z okoli 2100 primerki. V glavnem je živel na gradu Brdo pri Kranju in na Javorniku pri Jesenicah. V letih 1785–1790 je na Brdu urejal grajski park, sadil domača in tuja drevesa ter alpske rastline. Ta nasad je prvi botanični vrt na Slovenskem. Zbiral je tudi slovenska imena rastlin. Bil je v stikih s takratnimi pomembnimi evropskimi botaniki. O svojem botaničnem delu Zois ni ničesar objavil. Podobno kot Žiga je samo pošiljal posušene ali žive rastline znancem, zlasti prijateljema F. X. Wulfnu v Celovec in N. T. Hostu na Dunaj, ki sta jih določala. Po njem se imenujeta zoisova zvončnica (Campanula zoysii) in zoisova vijolica (Viola zoysii) ter rod tropskih trav Zoysia. Ker je raziskoval alpsko visokogorje, je po njem imenovana tudi Zoisova koča na Kokrškem sedlu.

Številni rovti v okolici Jesenic (predvsem Plavški in Javorniški rovt) se spomladi odenejo z belo barvo narcis (ključavnic – v slovenščini je kar 120 izrazov zanje). Te bele ali rumene rože spadajo v rod čebulnic, so strupene, čebulice povzročajo odrevenelost in omotico. Lepi Narcis iz grške mitologije se je zaljubil v svojo podobo, ki jo je videl na vodni gladini. Bogovi so ga spremenili v cvetico, ki svoj cvet sklanja, kakor je on sklanjal svojo glavo nad vodno gladino. Narcisa ima bledo barvo Narcisove polti, v sredini rumeno srce v ognjenordečem krogu.

Žiga Zois (1747 – 1819): se je ukvarjal s fužinarstvom, bil mecen (Jernej Kopitar, Anton Tomaž Linhart, Valentin Vodnik), bolehal za putiko, zato si je skonstruiral invalidski voziček (zdaj v Mestnem muzeju Ljubljana).

Publikacija Gornjesavskega muzeja Jesenice.

FeNOMEN - priprave nove razstave za obnovljeno graščino na Stari Savi.