Slovenj Gradec (stari del mesta) - 4. 2. 2026

Skupina Posebna prijateljska potepanja, danes nas je sedem, in že običajni vlak ob 7.43 z Železniške postaje Sevnica - z običajno zamudo. Zveza v Zidanem Mostu počaka, v Celju smo še dovolj zgodaj, da v malo hitrejšem tempu pridemo na Avtobusno postajo Celje in na avtobus za Velenje ob 9.10. Na vmesnem cilju smo celo minuto prezgodaj in točno ob desetih zasedemo prostore na avtobusu proti Slovenj Gradcu. Še pred enajsto smo na cilju in pod dežniki (cel dan nas po malem zmaka) se odpravimo proti staremu središču mesta. Meškova ulica je lep primer hiš s srednjeveško podobo, razveseli nas njihova enotnost in posebna barvitost, V tem stilu se nam pokaže tudi Glavni trg: samo eno zgradbo opazimo, da kazi podobo; kustosinja kasneje omeni, da je ušla kontroli. 

Cerkev svete Elizabete, najstarejša zgradba v mestu, nas preseneti s svojo velikostjo, razgibano gradnjo, 

predvsem pa s svojo notranjostjo, kjer so v velikem kontrastu gotski strop in bogati baročni oltarji. Zraven stoji manjša Cerkev svetega Duha, ki je bila včasih špitalska kapela, danes pa kulturniki in cerkveno osebje ne najdejo skupnega jezika za kakšno razstavo ali podobne dogodke. Najdemo tudi spomenika Jakobu Sokliču in Francu Ksaverju Mešku.

Ko iščemo ostanke obzidja, nam pri tem pomaga prijazni gimnazijec, katerega šola stoji tam blizu. Le pas kamenja in komaj vidna tabla spominjajo na nekdanje obrambni zid.

Sprehodimo se še po Parku herojev, 

potem pa na Glavnem trgu najdemo lokal Kuf'r, ki se hvali, da je poln dobrot za lačne in žejne. Pri njih imamo naročeno malico, ki z juho in solato iz solatnega bifeja stane 8,90 evra. Strežejo pa v več prostornih in lepo urejenih hotelskih jedilnicah. 

Ko se okrepčamo, krenemo mimo muzeja Kam le čas beži… (muzejska zbirka o ansamblu Štirje kovači), mimo rojstne hiše Huga Wolfa, ki je tudi muzej in mimo hiše likovnih umetnikov Straussov. 

Na poti do nekdanje mestne hiše, ki je zdaj Koroški pokrajinski muzej, naletimo na nekaj zanimivih skulptur: tudi na Kogojevega konja in grozljivi Tisnikarjev kip.

Sledi voden ogled Muzeja za sedem evrov po osebi. V več sobah je na ogled zbirka Jakoba Sokliča, župnika in prvega muzealca v Slovenj Gradcu, ki je stvari zbiral okrog 40 let. 

Obsega preko 1800 predmetov, od tega arheološke, etnološke, kulturnozgodovinske in zgodovinske predmete, numizmatično zbirko, likovno zbirko starejše umetnosti in zbirko sodobne likovne umetnosti 20. stoletja in kotiček Huga Wolfa. 

V sklopu Sokličeve zbirke je razstavljena tudi knjižnica, ki jo je Jakob Soklič podedoval od Franca Ksaverja Meška ob njegovi smrti leta 1964 in vsebuje preko 6000 knjižnih enot in je urejena kot spominski kotiček. Vodnica nam predstavi življenje zbiratelja in zasnovo razstave (prostori v različnih barvah in z vrtljivimi kubusi - kockami z informacijami) ter veliko podatkov o razstavljenem ter avtorjih likovnih del. 

Predstavljajo tudi prenovljeno zbirko rimskih kamnitih spomenikov in dve občasni razstavi: V vrtincu sprememb (prikaz časa po letu 1945) in V Slovenskim Gradci (500 let od prihoda prvega protestantskega pridigarja v mesto) v nekdanjih zaporih.

Po ogledu si privoščimo kavo in počitek v Mestni kavarni Ars Cafe. 

Potem pa zavijemo še proti Dvorcu Rotenturn mimo Čevljarske delavnice Levovnik.

Počasi se vračamo proti Avtobusni postaji Slovenj Gradec, kjer počakamo avtobus za Maribor ob 15.10, ki ima nekaj minut zamude. Vozimo se po megleni dolini Drave, snega je manj kot pred enim tednom, čas hitro mine v pogovoru z zanimivim sopotnikom.

Ujamemo vlak ob 17.20 za Zidani Most, okrog pol osmih smo v Sevnici.

Podrobnosti pod video posnetki.

Video:

SLOVENJ GRADEC (stari del mesta)

Mesto ima okrog 7.600 prebivalcev, je sedež občine in središče Mislinjske doline, skupaj z Ravnami na Koroškem in Dravogradom tvori somestje ter središče Koroške razvojne regije (Regija treh dolin). Znana je Splošna bolnišnica, imajo osnovne šole, Šolski center, Gimnazijo, Fakulteto za tehnologijo polimerov, Fakulteto za zdravstvene in socialne vede, Višjo strokovno šolo. Poleg Koroškega pokrajinskega muzeja so tu še Galerija, Knjižnica Franca Ksaverja Meška, Glasbena šola, radijska in televizijska postaja. Generalni sekretar OZN je mesto leta 1989 proglasil za mesto miru.

Arheološka najdišča pričajo o zgodnji naselitvi tega področja (Iliri, Kelti, rimska poštna postaja). Sama naselbina je omenjena leta 1091, utrjen grad tudi že konec 11. stoletja, mesto postane leta 1267. Habsburžani so ga v 14. stoletju obdali z močnim obzidjem, v 15. in 16. stoletju mesto doživi razcvet obrti in umetnostne obrti.

Cerkev svete Elizabete je najstarejša zgradba v mestu: leta 1251 jo je oglejski patriarh Bertold posvetil svoji nečakinji. Romanska osnova je vidna v cerkveni ladji in enem oknu, dopolnili so zgradbo v času gotike in renesanse, oprema pa je v glavnem baročna. Glavni oltar je eden največjih dosežkov slovenske baročne oltarne arhitekture. Avtorja sta Janez Jakob Schoy iz Gradca in Franc Mihael Strauss iz Slovenj Gradca (slika svete Elizabete).

Rojstna hiša Huga Wolfa (1860 - 1903), ki je izviral iz usnjarske družine slovenskega porekla, je tudi del Muzeja. Mlada leta je preživel v Slovenj Gradcu in veljal za čudežnega otroka, virtuoza na violini. Sicer je živel na Dunaju kot neprekosljiv mojster slavospevov. Umrl je mlad, duševno bolan.

Dvorec Rotenturn je nastal v 15. stoletju iz obrambnega stolpa kot utrjena graščina. Zdaj je sedež Mestne občine in prostor za kulturne dogodke.