Slovenj Gradec: pri Pergerjevih - 29. 1. 2026

Vlak z Železniške postaje Sevnica ob 7.43 - z njim se skupina Posebna prijateljska potepanja pogosto odpelje, tokrat z 12 minut zamude. Vlak v Zidanem Mostu nas počaka, v Celju imamo dovolj časa za premik na Avtobusno postajo Celje. 

22 nas je, tu se nam pridruži še triindvajseta. Šofer na avtobusu za Velenje je tujec in nam ne zna pomagati v dilemi, če bomo v Velenju lahko ujeli avtobus za Slovenj Gradec. Telefoniram na Nomago v Celju, ti me dvakrat prevežejo na Avtobusno postajo v Velenju, kjer pa telefon zvoni v prazno. Dobim pa zvezo z Avtobusno postajo Slovenj Gradec, kjer me uslužbenka potolaži, da avtobus počaka, če ni preveč zamude, sicer pa avtobusi na tej relaciji vozijo večkrat na uro. To ni čisto res, tako je samo nekajkrat na dan. No, v Velenje se pripeljemo celo dve minuti prezgodaj in ni problema s prestopanjem. Že od Pirešice naprej opažamo, da je več snega kot pri nas, od Velenja naprej pa sploh. Z zanimanjem sledimo vožnji po cesti skozi Hudo Luknjo, opazimo nekdanjo traso železnice, po kateri poteka kolesarska pot in dve lepo ohranjeni nekdanji železniški postaji: v Mislinji (Picerija Vagon) in v Slovenj Gradcu. Slovenj Gradec nas pozdravi z oblaki in meglicami više v hribih, ni pa dežja.

Najprej toalete, 

potem pa mimo krožišča in zanimivega obeležja na Pohorsko ulico. Malo navkreber je treba in na desni se že kaže Pergerjeva hiša, kamor smo namenjeni. 

To je Medeni raj, ena najbolj obiskanih turističnih točk v zasebni lasti v Sloveniji s tradicijo od leta 1757: Perger - medičarstvo, lectarstvo in svečarstvo. Skozi kovinsko ograjo nas pozdravi prijazna štirinožna "mrcina", za njo pa še zanimivi gostitelj Hrabroslav (Hrabro) Perger, trenutno človek z največ izkušnjami v družini. Najprej nas popelje v pasje domovanje: hišo z več sobami, tudi kuhinjo (kuhati mora gospodar, ne pes) in dnevno sobo s televizorjem (ne vem, kdo menja programe, gleda risanke, politike pa ne mara). 

V sprejemnici (ne več v pasji hiši) ni na stenah in v prostoru niti končka praznega prostora: od fotografij družine, priznanj, do različnih izdelkov, med katerimi je tudi šah za Gasparova iz medenjakov (šest mesecev dela). Za vsak večji in pomembnejši izdelek obdržijo kopijo. Miha mora obrniti list na steni in odkrije zvonec skritih želja, jaz kot vodja trikrat pozvonim z zvoncem in cela skupina s tem dobi pozitivno energijo. Potem pa dobrodošlica, vsak dobi tudi verz, ki jih lahko preberete pod video posnetki. Verzi morajo biti tudi na lectovih srčkih in Hrabroslavova mama je kot profesorica slovenščine skrbela zanje, zdaj pa to nadaljujejo on (petnajst tisoč verzov že ima). Predstavi bogato tradicijo svoje družine, ki že od  leta 1757 dela kot so jih predniki učili. Lectarstvo je razvito samo v nekdanjih avstroogrskih deželah, lectarji pa so tudi svečarji. Iz medu napravijo 20-krat do 30-krat dodano vrednost. Delali so tudi 12 tisoč okraskov za jelke v Vatikanu, izdelujejo za slovenski protokol (energetske sveče: porabijo 800 kilogramov medu za en liter parfuma). Vsaka  slika, vsak predmet v tem prostoru ima svojo zgodbo in Hrabro jih v zanosu niza eno za drugo. Pohvali se z obiski Dalaj Lame, Pavarottija, dveh slovenskih predsednikov. Spregovori o družini, svoji izkušnji, ko je kot štiriletni otrok padel v vročo maso za bonbone in potem je bil šest mesecev v komi, a se je izvlekel. Eden izmed starejših bratov je umrl in mati ni želela imeti več otrok. Ko jo je mož le pregovoril, se je rodil on in dobil ime Hrabroslav, da bi se hrabro boril za življenje. Postreže nam s staro slovansko pijačo ol in medenim žganjem, medenjaki (brez konzervansov, brez jajc in maščobe, jajca so zraven le, ko moški mešajo) in različnimi bio bonboni. Napisal je tudi knjigo, ki jo bo predstavil v sevniški knjižnici. Na naslovnici je Hrabro predstavljen kot hudič, zdaj že pokojna žena pa kot angel.

Z dvigalom se popeljemo v nadstropje (eni vstopijo, da ga polepšajo, drugi obtežijo), kjer nas čaka še več njihovih izdelkov, ki se pojavljajo v 142 galerijah in muzejih po svetu. Pri oblikovanju sodelujejo z Oskarjem Kogojem. Ogledamo si posnetke o izdelavi, o srednjeveških dnevih (Srednjeveški preludij s 15 metrom dolgim medenjakom, plačevanje s posebnimi novčiči - prva kovnica v Sloveniji je bila v Slovenj Gradcu) Hrabro ima rad obiskovalke in obiskovalce, ne mara pa ljudi, ki mislijo, da zaradi položaja ali imena lahko dobijo pri njih izdelke zastonj ali za polovično ceno. Prodajajo po celem svetu, problem pa so količine: Kitajci bi naročili po nekaj kontejnerjev vsakih bonbonov, oni pa vsega skupaj ne izdelajo enega letno.

Na listku obkrožimo odgovor, kdaj je začetek firme, in izžrebamo tri nagrajence. V trgovinici kupimo različne izdelke: medenjake, bonbone, energetske sveče ... 

Potem pa še skupinsko fotografiranje.

Na malico malo zamujamo, ampak v Restavraciji Preša nam jo prihranijo. Okrepimo se z jedačo in pijačo, potem pa se odpravimo proti središču mesta. Skupaj ugotovimo, da bi stari del mesta prihranili za naslednjič. Avtobus za Velenje odpelje ob 15.20, deset minut prej pa v Maribor. Kar hitro se odločimo za njega in tako si ogledamo tudi dolino Drave. Ujamemo vlak ob 17.20 in okrog pol osmih smo v Sevnici.

Video:

DOBRODOŠLICA

Na katero koli destinacijo boste šli, dobrodošlice kot pri nas, niti približno takšne, se nikjer drugod ne dobi. Zato dobrodošli, prelepi vi vsi, ki v spremstvu postavne Romana ste prišli. Vi, ki kultura vam tuja ni, vi, ki občudujete vse lepe reči, vi, ki se radi družite, veselite, ki radi kaj nenavadnega doživite, pa sploh vi, ki slovenske ste krvi, za katere vemo vsi, da jih pamet gor drži. Vi ste k nam prišli, da videli bi, kako se pri naši hiši najboljša energija na veliko deli, kako delamo iz srca za tisočera, kako skrbimo za vse ljudi in nam denar glavno vodilo ni. Mnogi iz celega sveta pri nas so že bili in ker ste sedaj piko na "i" naredili še vi, dragi moji:

-lepa Romana, ki vse naj, naj organizirati zna, je družabna in brihtna, zato pa jo je vsaka klapa vesela,

-lepa Alenka, ki zares najboljša je njena pečenka,

-pa naš Cveto, ki ljubi, ljubi zelo zavzeto,

-lepa Milica, ki ji pri ličenju nikdar ne manjka nohtna pilica,

-lepa Pavla, ki za brezvezne stvari nikdar denarja ne zapravlja,

-lepa Cveta, ki se ji v naslednjih dneh samo dobro obeta,

-lepa Marica, ki je ponosno samozavestna kot prava carica,

-lepa Marija, ki dama je fina in za svoje najdražje zelo rada darila zavija

-lepa Sonja, ki zmeraj lepo diši in sploh ne mara odvratnega vonja,

-lepa Olga, ki za dom lepo skrbi brez vsakega dolga,

-lepa Mari, ki obišče kdaj prijateljico, ki živi v sosednji fari,

-lepa Ivica, ki ni rada z ljudmi, ki so mrko resni in čisto brez vica,

-lepa Danica, ki je zelo sposobna in obvlada več kot dva poklica,

-lepa Anica, je zelo lepa in dobra njena potica,

-lepa Marta, ki glasbene skupine pozna, zanimiva pa ji je skupina Sidarta,

-lepa Ivanka, ki je vestna, marljiva, poštena, je pa tudi kdaj zaspanka,

-lepa Jelka, ki je zelo šarmantno postavna belka in njen Aleš, ki Jelko ima, zato pa srečen je za dva,

-lepa Marjetka, ki se veseli vsakega loto zadetka,

-in naš Miha, ki, ko kakšno mlado zagleda, močno zadiha,

-lepa Irena, ki ne mara, ko ji pri vožnji od zadaj tuli policijska sirena,

-tukaj je še naša Jožica, ki nima rada, da jo kar vsak žica,

-lepa Mira, ki se izogiba prepira, ki napredka nikoli ne zavira, pa čeprav ne mara vrhunskega plesnivega sira

-pa druga lepa Anica, ki je naravno lepa in ni taka kot nališpana purgerska Hrvatica,

-pa še naš Branko, ki ljubi svojo veliko bolj kot napolitanko.

In prav zato bomo ves čas obiska pri nas lepo skrbeli za vas, vas razvajali, dosti novega boste izvedeli, ideje za obdaritev svojih najdražjih boste dobili, videli stvari, ki jih nikjer drugod na Zemlji ni. Skratka: naredili bomo vse tako, da izlet pri nas ostal bo v najlepšem spominu za večno v vas. In, ker srce veliko imamo, ga z največjim veseljem z vami deliti znamo.

Hrabro Perger