Zagorje ob Savi - 8. 4. 2026

V lepem sončnem jutru hitim na Železniško postajo Sevnica, ko se mi pogled ustavi na lepotički na hribčku med bloki: japonska češnja je na vrhuncu cvetenja. Na bližnjem travniku ji sledi mlajše in manjše drevesce. Krasna priprava mojih oči na lepote, ki skupino Posebna prijateljska potepanja čakajo danes v Zagorju.

Za vlak ob 7.38 se nas zbere 24, tri so že na vlaku, ena nas čaka v Zagorju, kamor prispemo z minimalno zamudo. Imamo srečo, da nas tudi lokalni avtobus počaka in v mestu smo že pred deveto uro. Izstopimo pri tržnici Pod uro, kjer si vzamemo dovolj časa za jutranjo kavo. Še posebno smo veseli, ker nas pride pozdravit Staša Lepej, Zasavka leta 2025, nekdanja notarka, znana popotnica, avtorica zanimivih potopisov ... 

Ne pride nas samo pozdravit, popelje nas po mestu: pred lokalom je vodomet s povečano fibulo (zaponko) iz  starejše železne dobe. Preko ceste stopimo v park, 

Foto: Marta Brežan.

kjer se pred spomenikom poklonimo spominu doktorja Janeza Drnovška. Sprehodimo se ob bazenčku z žuborečo vodo, mimo obeležja 15. poldnevnika in bele japonske češnje, ki je najzgodnejša in že odcvita. Na desni pri Zdravstvenem domu pa so japonske češnje roza barve v najlepšem razcvetu. Prve so baje posadili že pred 60 leti, potem 30 leti, vmes pa je tudi mlajši podmladek.

Na koncu parka se odpre veliko krožišče, na desni pa ploščad pred Delavskim domom. Mi zavijemo na Cesto Borisa Kidriča, kjer je še veliko ohranjenih starejših hiš, tudi tista, v kateri je živel in delal pisatelj in dramatik doktor Slavko Grum. Malo naprej nas tabla opozarja na arheološko najdišče v tej ulici.

Potem pa se nam odpre krasen pogled na drevored cvetočih japonskih češenj v dveh vrstah ob rečici Mediji. Še mimo kipa jamskega škrata Perkmandeljca, preko gledališča na prostem in že smo med neštetimi cvetovi. Še posebno lepo se odražajo na podlagi temnomodrega neba brez oblačka. Kamor pogledaš, se blešči njihova barva. Eno drevo je pol belo, pol roza. Abrakadabra? Ne, le dokaz, da so japonske češnje cepili na navadne bele. 

Spodnji posnetek: Marta Brežan.

Fotografiranja ni ne konca, ne kraja.

Vrnemo se na ploščad pred Kulturnim centrom Delavski dom, se slikamo ob napisu, izvemo, da je v tej "dnevni sobi" Zagorja na drugi strani tudi aleja herojev, 

Vir: https://www.visitzagorje.si/objava/572549 .

na tej strani pa barvna glasbena fontana z 90 šobami, ki je ob času našega obiska počivala. Na ploščadi je tudi Weinbergerjeva hiša nekdanje podjetniške družine, ki je najstarejša v mestu in zdaj protokolarni objekt. 

Foto: Marta Brežan.

Naša prizadevna vodnica Staša nam podari vodnik Po kolmastih stopinjah in se poslovi. 

Sprejme pa nas slikar Milan Razboršek, nas popelje v poročno sobo, kjer nam podrobno predstavi kulturno življenje v Zagorju, v spominski sobi Ladka Korošca pa si ogledamo posnetke o tem izjemnem opernem pevcu.

Med dvanajsto in pol eno imamo naročeno malico v Gostišču Kum in pravočasno pridemo do lepo urejenega lokala s hitro in prijazno postrežbo. Porcije so dovolj velike in zelo okusne, vsak si lahko poteši lakoto.

Samo po stopnicah se povzpnemo in smo na Cankarjevem trgu z njegovim kipom pri Cerkvi svetih Petra in Pavla. Ni nam žal, da smo se dogovorili za ogled: prevzame nas veličina notranjosti cerkve z oltarji in velikimi poslikavami, za okras pa še veliki šopki rezanega cvetja.

Na avtobusno postajališče se vračamo navdušeni nad izgledom mesta in njegovimi zanimivostmi. Nekateri se odločijo za pešačenje, drugi počakamo na lokalni avtobus in potem vsi skupaj na vlak. Sredi popoldneva smo vsi že doma.

In vtisi? Že na vlaku nas sopotnica Marjeta, ki se je rodila v Zagorju, pripravi na obisk z nekaj informacijami, veliko prej nam neumorni Miran Rus pripravi program ogledov z dragocenimi telefonskim številkami in bližnjicami do ustanov in ljudi, prijazna Janez Lipec in Staša Lepej pravočasno objavita čas cvetenja češenj, Staša nas popelje med nje in predstavi svoj kraj ... Ne smem pozabiti gospe, ki nas opozori, kje moramo izstopiti z avtobusa; simpatične skupine upokojencev, ki svetujejo glede kave; možnosti, izven predvidenih ur zastonj obiskati Weinbergerjevo hišo; pokukali smo lahko v Župnijsko cerkev; imeli malico v prijetnem okolju ... Prisrčna hvala vsem, da ste nam to omogočili! Res smo se počutili sprejete.

Nekaj podatkov o Zagorju pod video posnetki.

Video:

ZAGORJE OB SAVI

Mesto z okrog šest tisoč prebivalci ob Mediji in pritoku Kotredeščica. Je sedež občine in župnije; ima dve osnovni šoli, oddelke srednje šole, zdravstveni dom, kulturni center, galerijo ... 

Kot kraj je bilo prvič omenjeno leta 1296, začetki poselitve tega področja pa segajo v prazgodovinsko dobo. Konec 19. stoletja so na Zasavski Sveti gori našli fibulo - bronasto sponko iz starejše železne dobe (6. do 4. stoletje pred našim štetjem), ki jo hranijo v Narodnem muzeju Ljubljana, veliko povečana pa je kot mestni vodnjak simbol Zagorja. Na cesti Borisa Kidriča so pri kopanju tudi odkrili grobove iz tega obdobja.

Za zagorske kraje je pomembna preselitev rodbine Gallov z Bavarske, ki si je pridobila številne posesti v mestu, med drugim tudi gradove Gallenbeg, Medija in Kolovrat. Vsi so končali v ruševinah.

Za razvoj Zagorja je pomembno leto 1755, ko so odkrili premog in kasneje graditev železnice leta 1849 za lažji transport in prodajo. Tudi premogovnik je danes samo še zgodovina.

Park doktorja Janeza Drnovška (1950 - 2008): v njem stoji njegov kip avtorja Mirsada Begića, ki je bil za Drnovškovo družino sporen, vendar je ostal. Tu je tudi lep bazenček z žuborečo vodo, obeležje 15. poldnevnika in skulptura Prelom tisočletja avtorja Matjaža Počivalška. 

Mestni trg so v celoti prenovili leta 2015: ploščad je kot "dnevna soba" Zagorja z alejo herojev, najstarejšo hišo v mestu (Weinbergerjeva hiša), Kulturnim centrom Delavski dom, barvno glasbeno fontano z 90 šobami.

Weinbergerjeva hiša je protokolarni objekt s poročno sobo, pomembna v njej pa je predvsem spominska soba slavnega opernega pevca Ladka Korošca, ki se je rodil v Zagorju. Sicer pa je kultura doma v tem mestu: pihalna godba, dolgoletne slikarske kolonije Izlake - Zagorje, galerija ...

Cankarjev trg gosti Osnovno šolo doktorja Slavka Gruma, Zasavsko ljudsko univerzo, župnišče in kip Ivana Cankarja (avtor: Viktor Gojkovič), ki je bil zagorski socialdemokratski kandidat na deželnih volitvah leta 1907 in imel javni nastop pred nekaj tisoč Zagorjani. Vse to je v zavetju Cerkve svetih Petra in Pavla, ki so jo zgradili v letih 1872/73: veliko je bilo prostovoljnega dela pri odstranjevanju stare cerkve, pokopališča in vrha griča. Več o cerkvi.

Zadnje čase v Zagorje vabijo cvetoče japonske češnje. Staša Lepej piše:

Uradni naziv teh lepih dreves je "prunus serrulata shimidsu sakura". Ena od češenj je pa malo "skočila čez plot" in v vrsti enakih dreves precej izstopa: pol je roza japonska češnja, pol pa bela divja češnja. 😏 Okoli bele divje češnje brenčijo čebelice, roza češnje pa so sterilne in služijo zgolj in samo za okras. Če sem prav štela, je v vsaki vrsti po 20 dreves. Drevored japonskih češenj ob Mediji je po naročilu Občine Zagorje ob Savi leta 2008 zasadil Dejan Zalezina  v okviru takratne nove prometne ureditve, postavitve in zasaditve  prvega zagorskega rondoja. Rondo je bil uradno odprt oktobra 2009. Danes pa Vrtovi Taškar  urejajo in skrbijo za večino zelenih površin Zagorja ob Savi. Češnje ob Mediji so torej stare preko 17 let.  Tiste pri zdravstvenem domu pa rastejo že več kot 30 let, zanje nimam podatka, kdo jih je posadil. Oboje so čudovit okras našega mesta.

Te češnje naj bi bile simbol minljivosti in lepote človekovega življenja, cvetijo samo nekaj dni, ob lepem vremenu največ en teden. Pravijo, da je kar 200 vrst japonskih češenj, da vzcvetijo, pa rabijo 400 ur sonca.

Železniška postaja Zagorje je bil kraj nesrečnega imena za našega pesnika Srečka Kosovela. 23. februarja 1926 je sodeloval na literarnem večeru s prispevkom Umetnost in proletarec. Po razgreti razpravi je zamudil večerni vlak, noč preživel v mrzli čakalnici železniške postaje in se hudo prehladil. Nekaj mesecev kasneje je zaradi zdravstvenih zapletov umrl.