SOBOTA, 20. 6.
Gremo na morje! In to z agencijo Diana iz Sevnice. Odhod ob sedmih zjutraj, malo prej še dežuje. Nič hudega, vse mora biti sveže za nas. Okrog trideset nas je: nekateri se poznamo, drugi se spoznavamo. Poleg Sevničanov še Krčani, nekaj turistov vstopi še v Krmelju, kar deset na Mirni. Zdaj pa lepo v hrib na Grmado, pa skozi Dobrnič in Žužemberk v Kočevje. Tam se malo okrepčamo za nadaljevanje poti na mejni prehod Petrina, oziroma Brod na Kupi, po ovinkih do Delnic, malo po avtocesti, potem pa spet med vasicami do mosta na Krk. Kar hitro smo v Valbiski, kjer med čakanjem na trajekt lije kot iz škafa. A, glej, ko se vkrcamo, se spet zvedri, da lahko uživamo v vožnji po morju. Iz Meraga do Osorja smo po otoku Cresu kar mimogrede, do Malega Lošinja pa zdaj sploh ni več daleč. Hotel Bellevue na Čikatu nas gostoljubno sprejme v parku med borovci, s prijaznim osebjem in okusno hrano. Po večerji pa še na obvezen sprehod po obali.
NEDELJA, 21. 6.
Nobene prave vročine ni, zato smo še tem bolj veseli prijetno ogrete vode v pokritem hotelskem bazenu. S prijateljico jo vsak dan izkoristiva pred zajtrkom in večerjo. Vmes pa na pot. Danes do Velega Lošinja ob obali. Razgibane skale, zalivi, penasti valovi, ki udarjajo ob breg. In že se odpre pogled na najstarejše naselje na otoku, ki je bilo včasih tudi največje. Konec 13. stoletja naj bi sem priplulo 12 družin in na obronkih svetega Ivana ustanovilo naselje. V pristanišču je cerkev svetega Antona, zgrajena v sedanji obliki leta 1774, sicer pa prava zakladnica umetnin beneškega porekla. Nad prvo vrsto hiš se malo skriva okrogli srednjeveški stolp iz leta 1455, ki je vreden obiska zaradi muzejske zbirke, galerije in lepega razgleda z vrha. Sledi sprehod do pokopališča na rtu Leva, obiskati je treba še zaliv Rovenska, uživati na ozkih ulicah starega naselja, se nadihati zraka v zdraviliškem parku. Vračava se spet ob obali, tokrat pa v zalivu Valdarke zavijeva na poti proti svetemu Martinu. Ta del je bil začetek mesta Mali Lošinj, ki je danes največje na otoku. Poleg starega pokopališča zdaj tam nastaja novo. Popito pivi naju tako okrepi, da greva še do župne cerkve Marijinega rojstva, kjer naju čaka presenečenje. Cerkev je bogato okrašena z zelenimi venci in belimi svetličnimi aranžmaji. Ulica na desno pa je tudi nekaj posebnega: zidovi so ovešeni z belim blagom, ki je polno pripetega svežega cvetja. Od domačinov izveva, da so to nedeljo imeli "mladu misu" - torej novo mašo, v belino in cvetje pa so okrasili celo ulico od cerkve do novomašnikovega doma. Ko po vrnitvi v hotel uživava ob kavici v senčnem atriju pod borovci, zaslišiva pesem in natakar nama pove, da je v hotelu pogostitev za okrog 150 gostov nove maše. S ponosom še pove, da so imeli novomašnika tudi lani.
PONEDELJEK, 22. 6.
Vreme se kisa, zato z dežniki obhodiva oba kampa na Čikatu, ter preveriva, če je vse v redu. Prostor bliže morja je precej zaseden, le malo dlje od obale je še nekaj prostora. Nekatere rezervacije so tja do konca avgusta, polne so tudi počitniške hišice. Popoldne že brez dežnikov odkrivava lepote mesta Mali Lošinj in uživava ob lepo zasajenih gredicah, palmah, ki gostijo še kakšne asparaguse, povsod je veliko bahavih bugenvilij, oleandri se ponujajo v treh barvah...
TOREK, 23. 6.
Med oblaki se kaže sonce, zato se odločiva za najdaljši pohod. Najprej do hotelskega naselja Sunčana Uvala, kjer so že lani dogradili in obnovili hotel Aurora, letos pa je kot nova tudi Vespera. Vmes je še novo kopališče na prostem, pa otroško igrišče, v hotelu imajo posebne igralnice, sploh so njihova ciljna skupina družine. Do hotelov je pot ob obali v glavnem cementirana, naprej pa lepo naravna med borovci, ki se sklanjajo nate, med kamenjem, ki se ti včasih zakotali pod nogami. In zrak, da nehote zadihaš bolj globoko. Sploh, ko jo mahneva stran od obale v hrib in hodiva med dolgimi zidovi zloženega kamenja. Vmes skačejo koze, včasih kar z zida na zid, mladi kozlički se igrajo med seboj, stari kozli s častitljivimi rogovi pa so k sreči privezani. Že sva mimo smetišča, po katerem tudi stika cela čreda koz, na desno se odpira obalna steza za Veli Lošinj, pred nama pa Mali Lošinj in zadaj Televrin nad Nerezinami, ki se mu vidi, da je najvišji vrh tod okoli.
SREDA, 24. 6.
Tudi danes sva vneti za planinske podvige. Mika naju lepo označena pot na Velo Stražo ali Monte Baston, ki je na nadmorski višini samo 64 metrov, je pa z vrha krasen razgled po otoku. Pot je spet speljana med borovci in kamnitimi zidovi, ptiči pa nama priredijo pravi koncert. Kar prekmalu sva na vrhu, kjer so ostanki vojaške utrdbe. Že v prazgodovini so ta vrh uporabljali za vojaško opazovalnico, potem pa še Avstrijci, Italijani. Vračava se skozi kamp, Srebrno in Zlato Uvalo, pred Boko Falso se utaboriva na skalah tik nad morjem, da prisluhneva pluskanju vode in ob tem še kaj prebereva iz knjig, ki jih vneto nosiva s sabo na teren. Ob obali se potem sprehodiva še mimo ostankov vojašnic in stare ladje prav do mesta. Kakšna bližnjica pa je to, bi kdo, ki pozna te terene, mogoče vprašal. Zelo lepa, raznolika in k sreči ne preveč kratka. Zvečer nas razveseli še otroška folklorna skupina s plesi svojega področja. Najbolj slikovite so narodne noše z otoka Susak, to so tiste s kratkimi krilci deklet.
ČETRTEK, 25. 6.
Animatorji v hotelu si zelo prizadevajo, da bi napravili bivanje v hotelu zanimivo. Organizirajo predstavitve, razgibavanja, sprehode in oglede, vsak večer je disko za otroke, nekajkrat na teden tudi glasba za odrasle. Za doplačilo se je mogoče udeležiti kakšnega izleta z ladjo. Susak sva tako obiskali lani, letos pa sva se odločili za Rab. Izpluli smo še pravočasno, da smo smuknili skozi preliv na Privlaki, kjer dvakrat na dan umaknejo most. Kar dve uri in pol traja vožnja, ko te na levi spremlja južni del Cresa, na desni se kaže Pag, daleč na levi vidimo celo Učko, pred nami je Velebit, pred njim Rab. Plovba je udobna, mi pa že štejemo zvonike cerkev starega mesta. Vodič nas popelje po ozkih ulicah in razloži zgodovino samostanov in cerkva. Priporoča nam še plažo, restavracijo, sprehod po parku in nam da prosto. Že same ozke ulice so zelo zanimive, park je osvežujoč, za vzpon na ostanke obzidja pa si poplačan s krasnim razgledom. Na povratku smo na ladji malo dremali, ampak ne dolgo, saj so nam delfini uprizorili pravi balet na vodi in v njej.
PETEK, 26. 6.
Današnji sprehod naju vodi skozi mesto, mimo župne cerkve do ostankov trdnjave, ki jih še vedno urejajo, in v smeri proti Privlaki. Na hribčku pred njo je postavljeno Svetište Kraljice Ljubavi na mestu, kjer naj bi se vsakega 16. v mesecu prikazovala Marija. Na poti nazaj raziskujeva severne obale otoka in ugotoviva, da se je tudi tu mogoče sprehoditi po urejenih stezah, kopalci pa uživajo na Uvali Zagazine in Sv. Martin. Ne moreva se upreti poti proti Velemu Lošinju in jo vsaj delno prehodiva.
SOBOTA, 27. 6.
Treba je spakirati, potem pa jo mahneva še na enourno poslovilno pohajkovanje po obali. Ampak avtobus je že tu in vračamo se po že znani poti. Na Cresu še pogled proti Vranskemu jezeru, mestu Cres, pa tudi proti oblakom, ki nam grozijo. Od časa do časa nas krepko opere, na trajektu pa je spet suho. Pod mostom na Krk se kar tare jadrnic, potem pa na svidenje, morje. Da ne bi lačni prišli domov, se ustavimo v gostilni Rojc v Laščah in preverimo, če so njihovi jagenjčki in odojki še vedno slastni. Proti Sevnici spet lije, potem pa dež skoraj preneha, da laže pridemo domov. V bloku pa: dvigalo ne dela! S težkim kovčkom bo treba peš v četrto nadstropje. Še dobro, da ne stanujem v osmem. Dober dan, vsakdanje težave in problemi.
Gremo na morje! In to z agencijo Diana iz Sevnice. Odhod ob sedmih zjutraj, malo prej še dežuje. Nič hudega, vse mora biti sveže za nas. Okrog trideset nas je: nekateri se poznamo, drugi se spoznavamo. Poleg Sevničanov še Krčani, nekaj turistov vstopi še v Krmelju, kar deset na Mirni. Zdaj pa lepo v hrib na Grmado, pa skozi Dobrnič in Žužemberk v Kočevje. Tam se malo okrepčamo za nadaljevanje poti na mejni prehod Petrina, oziroma Brod na Kupi, po ovinkih do Delnic, malo po avtocesti, potem pa spet med vasicami do mosta na Krk. Kar hitro smo v Valbiski, kjer med čakanjem na trajekt lije kot iz škafa. A, glej, ko se vkrcamo, se spet zvedri, da lahko uživamo v vožnji po morju. Iz Meraga do Osorja smo po otoku Cresu kar mimogrede, do Malega Lošinja pa zdaj sploh ni več daleč. Hotel Bellevue na Čikatu nas gostoljubno sprejme v parku med borovci, s prijaznim osebjem in okusno hrano. Po večerji pa še na obvezen sprehod po obali.
NEDELJA, 21. 6.
Nobene prave vročine ni, zato smo še tem bolj veseli prijetno ogrete vode v pokritem hotelskem bazenu. S prijateljico jo vsak dan izkoristiva pred zajtrkom in večerjo. Vmes pa na pot. Danes do Velega Lošinja ob obali. Razgibane skale, zalivi, penasti valovi, ki udarjajo ob breg. In že se odpre pogled na najstarejše naselje na otoku, ki je bilo včasih tudi največje. Konec 13. stoletja naj bi sem priplulo 12 družin in na obronkih svetega Ivana ustanovilo naselje. V pristanišču je cerkev svetega Antona, zgrajena v sedanji obliki leta 1774, sicer pa prava zakladnica umetnin beneškega porekla. Nad prvo vrsto hiš se malo skriva okrogli srednjeveški stolp iz leta 1455, ki je vreden obiska zaradi muzejske zbirke, galerije in lepega razgleda z vrha. Sledi sprehod do pokopališča na rtu Leva, obiskati je treba še zaliv Rovenska, uživati na ozkih ulicah starega naselja, se nadihati zraka v zdraviliškem parku. Vračava se spet ob obali, tokrat pa v zalivu Valdarke zavijeva na poti proti svetemu Martinu. Ta del je bil začetek mesta Mali Lošinj, ki je danes največje na otoku. Poleg starega pokopališča zdaj tam nastaja novo. Popito pivi naju tako okrepi, da greva še do župne cerkve Marijinega rojstva, kjer naju čaka presenečenje. Cerkev je bogato okrašena z zelenimi venci in belimi svetličnimi aranžmaji. Ulica na desno pa je tudi nekaj posebnega: zidovi so ovešeni z belim blagom, ki je polno pripetega svežega cvetja. Od domačinov izveva, da so to nedeljo imeli "mladu misu" - torej novo mašo, v belino in cvetje pa so okrasili celo ulico od cerkve do novomašnikovega doma. Ko po vrnitvi v hotel uživava ob kavici v senčnem atriju pod borovci, zaslišiva pesem in natakar nama pove, da je v hotelu pogostitev za okrog 150 gostov nove maše. S ponosom še pove, da so imeli novomašnika tudi lani.
PONEDELJEK, 22. 6.
Vreme se kisa, zato z dežniki obhodiva oba kampa na Čikatu, ter preveriva, če je vse v redu. Prostor bliže morja je precej zaseden, le malo dlje od obale je še nekaj prostora. Nekatere rezervacije so tja do konca avgusta, polne so tudi počitniške hišice. Popoldne že brez dežnikov odkrivava lepote mesta Mali Lošinj in uživava ob lepo zasajenih gredicah, palmah, ki gostijo še kakšne asparaguse, povsod je veliko bahavih bugenvilij, oleandri se ponujajo v treh barvah...
TOREK, 23. 6.
Med oblaki se kaže sonce, zato se odločiva za najdaljši pohod. Najprej do hotelskega naselja Sunčana Uvala, kjer so že lani dogradili in obnovili hotel Aurora, letos pa je kot nova tudi Vespera. Vmes je še novo kopališče na prostem, pa otroško igrišče, v hotelu imajo posebne igralnice, sploh so njihova ciljna skupina družine. Do hotelov je pot ob obali v glavnem cementirana, naprej pa lepo naravna med borovci, ki se sklanjajo nate, med kamenjem, ki se ti včasih zakotali pod nogami. In zrak, da nehote zadihaš bolj globoko. Sploh, ko jo mahneva stran od obale v hrib in hodiva med dolgimi zidovi zloženega kamenja. Vmes skačejo koze, včasih kar z zida na zid, mladi kozlički se igrajo med seboj, stari kozli s častitljivimi rogovi pa so k sreči privezani. Že sva mimo smetišča, po katerem tudi stika cela čreda koz, na desno se odpira obalna steza za Veli Lošinj, pred nama pa Mali Lošinj in zadaj Televrin nad Nerezinami, ki se mu vidi, da je najvišji vrh tod okoli.
SREDA, 24. 6.
Tudi danes sva vneti za planinske podvige. Mika naju lepo označena pot na Velo Stražo ali Monte Baston, ki je na nadmorski višini samo 64 metrov, je pa z vrha krasen razgled po otoku. Pot je spet speljana med borovci in kamnitimi zidovi, ptiči pa nama priredijo pravi koncert. Kar prekmalu sva na vrhu, kjer so ostanki vojaške utrdbe. Že v prazgodovini so ta vrh uporabljali za vojaško opazovalnico, potem pa še Avstrijci, Italijani. Vračava se skozi kamp, Srebrno in Zlato Uvalo, pred Boko Falso se utaboriva na skalah tik nad morjem, da prisluhneva pluskanju vode in ob tem še kaj prebereva iz knjig, ki jih vneto nosiva s sabo na teren. Ob obali se potem sprehodiva še mimo ostankov vojašnic in stare ladje prav do mesta. Kakšna bližnjica pa je to, bi kdo, ki pozna te terene, mogoče vprašal. Zelo lepa, raznolika in k sreči ne preveč kratka. Zvečer nas razveseli še otroška folklorna skupina s plesi svojega področja. Najbolj slikovite so narodne noše z otoka Susak, to so tiste s kratkimi krilci deklet.
ČETRTEK, 25. 6.
Animatorji v hotelu si zelo prizadevajo, da bi napravili bivanje v hotelu zanimivo. Organizirajo predstavitve, razgibavanja, sprehode in oglede, vsak večer je disko za otroke, nekajkrat na teden tudi glasba za odrasle. Za doplačilo se je mogoče udeležiti kakšnega izleta z ladjo. Susak sva tako obiskali lani, letos pa sva se odločili za Rab. Izpluli smo še pravočasno, da smo smuknili skozi preliv na Privlaki, kjer dvakrat na dan umaknejo most. Kar dve uri in pol traja vožnja, ko te na levi spremlja južni del Cresa, na desni se kaže Pag, daleč na levi vidimo celo Učko, pred nami je Velebit, pred njim Rab. Plovba je udobna, mi pa že štejemo zvonike cerkev starega mesta. Vodič nas popelje po ozkih ulicah in razloži zgodovino samostanov in cerkva. Priporoča nam še plažo, restavracijo, sprehod po parku in nam da prosto. Že same ozke ulice so zelo zanimive, park je osvežujoč, za vzpon na ostanke obzidja pa si poplačan s krasnim razgledom. Na povratku smo na ladji malo dremali, ampak ne dolgo, saj so nam delfini uprizorili pravi balet na vodi in v njej.
PETEK, 26. 6.
Današnji sprehod naju vodi skozi mesto, mimo župne cerkve do ostankov trdnjave, ki jih še vedno urejajo, in v smeri proti Privlaki. Na hribčku pred njo je postavljeno Svetište Kraljice Ljubavi na mestu, kjer naj bi se vsakega 16. v mesecu prikazovala Marija. Na poti nazaj raziskujeva severne obale otoka in ugotoviva, da se je tudi tu mogoče sprehoditi po urejenih stezah, kopalci pa uživajo na Uvali Zagazine in Sv. Martin. Ne moreva se upreti poti proti Velemu Lošinju in jo vsaj delno prehodiva.
SOBOTA, 27. 6.
Treba je spakirati, potem pa jo mahneva še na enourno poslovilno pohajkovanje po obali. Ampak avtobus je že tu in vračamo se po že znani poti. Na Cresu še pogled proti Vranskemu jezeru, mestu Cres, pa tudi proti oblakom, ki nam grozijo. Od časa do časa nas krepko opere, na trajektu pa je spet suho. Pod mostom na Krk se kar tare jadrnic, potem pa na svidenje, morje. Da ne bi lačni prišli domov, se ustavimo v gostilni Rojc v Laščah in preverimo, če so njihovi jagenjčki in odojki še vedno slastni. Proti Sevnici spet lije, potem pa dež skoraj preneha, da laže pridemo domov. V bloku pa: dvigalo ne dela! S težkim kovčkom bo treba peš v četrto nadstropje. Še dobro, da ne stanujem v osmem. Dober dan, vsakdanje težave in problemi.
2 komentarja:
Tako lepo je opisano, da bi najraje tiste, ki jih bo zanimalo, kako je na letovanju z nami, kar "poslala" na vašo spletno stran!
Še veliko lepih potovanj želim, upam da kdaj tudi še z nami!
Prijazen pozdrav!
Diana
Ni problema, moj spletni dnevnik je javna stvar in napisan zato, da ga kdo bere. Zgodovina ne molči niti o lanskem obisku: http://rivacic.blogspot.com/2008/06/v-objemu-vonjav-7-6-2008.html .
Gotovo se še vidimo!
Objavite komentar