Druga sobota v mesecu - čas za avtobusni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica. Do zadnjega kotička napolnimo avtobus Prahovega Toneta in ta nas kaj hitro preko Postojne, Ilirske Bistrice in mejnega prehoda Jelšane - Rupa dostavi na parkirišče Poklon, ki je že več kot 900 metrov visoko v 20 kilometrov dolgem grebenu Učke.
Na tem mestu naj bi romarji iz Istre na povratku še enkrat pogledali proti Trsatu in se poklonili, zato tako ime. Do najvišjega vrha Učke Vojaka nam obljubljajo uro in pol ali dve uri hoda, pa se mi ravnamo bolj po prvem podatku. Pogumno lezemo v hrib po lepo speljani poti med bukvami, ki jih tu blizu morja res ne bi človek pričakoval. Svetlo plave očke jetrnika si nas ogledujejo, mi pa njih. Tu in tam so še zaplate snega, kmalu pa doživimo tudi to, da nas blagoslovi pohlevna plohica.
Na vrhu pa toplo sonce! Kaj hočemo, je pač april. Povzpnemo se na kamniti stolp, ki so ga zgradili leta 1911, in je bil med prvo svetovno vojno karavla. Z njegovimi petimi metri so najvišjo točko v Istri dvignili na 1401 meter in omogočili krasen razgled na celino in Reški zaliv. Poleg razgleda si privoščimo še malico in občudovanje kolesarjev, ki so tudi pririnili sem gor. Turistični delavci so se zelo potrudili z označevanjem planinskih ter kolesarskih poti, učne poti in posameznih znamenitosti. Z Vojaka pa je mogoče tudi skočiti s padalom. No, mi se zanesemo predvsem na svoje noge in zavijemo strmo navzdol do vasi Mala Učka. Vmes naše poglede razveseljujejo zvončki in brinovi grmi. V vasi je veliko zapuščenih hiš, nekaj pa tudi obnovljenih. Izviri bistre vode bodo mogoče privabili še koga, da si bo tu uredil občasni ali stalni dom. Naprej krenemo v smeri Lovranske Drage in nekaj časa hodimo skoraj po ravnem ter pogledujemo nazaj proti vrhu, malo pa tudi po zanimivo oblikovanih bukvah. Kmalu se nam odpre pogled proti Cresu, odpre se pa tudi nebo in nas začne kar dobro namakati. Pot je sicer zelo slikovita, veliko je z mahom pokritih zidov in ostankov nekdanjih hiš, s kamni utrjena pot pa vodi kar naprej navzdol. Vode imamo že krepko dovolj in skoraj spregledamo mogočna drevesa kostanjev, ki so tudi značilna za to področje. Razveselimo se avtobusa v Lovranski Dragi in se odrečemo sprehodu do slapa in tudi tistemu naprej do Medveje. Spusta naj bi bilo za tri ure; no, mogoče pa je bila kakšna minuta manj. V toplem zavetju avtobusa se zapeljemo v Lovran in Medvejo, potem pa poslovimo od obale in krenemo proti domu. Na mejnem prehodu nas čaka presenečenje: obmejno kontrolo opravljata dva simpatična tujca (gotovo iz Evropske unije), ki svoj nos vtakneta v vsak naš dokument, v stranišče, hladilnik, omarico za kuhanje kave, vse prtljažnike... Čisto pa pozabita na police nad našimi glavami! Skoraj bi jima prišepnili, naj bosta vendar malo bolj temeljita. :-)
Tako prijetno nam je ob zalogah naših vinogradnikov in natakarju Tonetu, da še postankov ni potrebnih veliko. Soglasno ugotavljamo, da je Zlatku in Darinku uspelo pripraviti čudovit dan. Se kmalu spet vidimo!
Več fotografij:
Video:
1 komentar:
Super. Kot bi bil še rnkrat tam.
Objavite komentar