Ponedeljkova skupina je uradno na počitnicah, ampak treba je izkoristiti čas in danes gremo raziskovat Gorenjsko.
Naše prvo izhodišče je nad Gorjami pri Bledu, kjer je voda ustvarila slikovito Pokljuško sotesko, kjer se na 700 metrih izmenjujejo ožine in "vrtci" s pravim bogastvom praproti (tudi posebna vrsta peruša je tam), cvetočega osata, kopriv... Na poti je še vedno mogoče videti posledice neurja pred leti, sicer pa so se vzdrževalci zelo potrudili in namestili tudi dovolj informativnih tabel. Zelo zanimiva je Pokljuška luknja s tremi okni, kjer so že davno tega domačini iz Gorij našli bližnjico na Pokljuko. Pot naprej po soteski pa so po naključju našli lovci, ki jim je divjad uhajala po njej.
Z lesenimi galerijami so prehod olajšali leta 1930 in tako je še danes: visoko nad razširjenim prostorom se je mogoče sprehoditi do neverjetne ožine med dvema skalama, kjer za prav obilnega človeka niti ni prostora. Že pred tem vzponom je mogoče kreniti na levo proti Zatrniku, kmalu pa največji ožini pa je še ena taka možnost za tiste, ki ne želijo nadaljevati poti na Mrzli studenec. Tudi mi izkoristimo to možnost in po krepki strmini prisopihamo na travnik z ovcami. Za dobrodošlico nas blagoslovi še poštena ploha, zato najdemo zavetje v gostišču Anžek. Sicer pa smučarske naprave na Zatrniku tudi pozimi stojijo in čakajo na boljše čase. V gostišču se podpremo s pijačo in jedačo, občudujemo pa lahko tudi številne starine in domiselno opremo.
Vinko se žrtvuje in štopa do kombija ter nas pride iskat, potem pa se zapeljemo na Pokljuko in ogledamo si nove pridobitve na Rudnem polju. Vreme se še vedno kisa, zato pot nadaljujemo k Bohinjskemu jezeru, sprehodimo malo naokrog, potem pa si privoščimo sladoled in pivo. Nebo se nas je usmililo in sonce spet sije in že kar prijetno greje.
Naš naslednji cilj je Vintgar, ki ga že dolgo nismo obiskali. Skozi Gorje smo kmalu pri vhodu 1.600 metrov dolge soteske med hriboma Hom in Boršt. Stene korita reke Radovne so visoke 50 do 100 metrov, nad njimi pa se dvigajo še do 250 metrov visoka, z bukovimi gozdovi porasla pobočja. Že takoj na začetku nas preseneti količina vode v reki, potem pa nas vedno znova presenečajo brzice, tolmuni, slapovi... Poti in lesene galerije so mojstrsko speljane nad razigrano vodo, ki spreminja barvo od nežno zelene do temno modre. Slikovit je pogled na kamniti železniški most proge Jesenice - Nova Gorica nad slapom, pravi posladek pa je na koncu: naravni spomenik Vintgarski šum - 13 metrov visok slap. Tega so najprej odkrili, ostali del soteske pa je obiskovalcem dostopen od leta 1893, ko je gorjanski župan Jakob Žumer s sodelavci končal dveletno urejanje poti. Kar prav je, da se po isti poti sprehodimo še enkrat, saj odkrijemo še veliko novih pogledov in lepih kotičkov. Da bi se samo peljali skozi Bled, to pa ne gre. Vsaj kremne rezine je treba poskusiti! In smo jih.
Več fotografij: http://www.mojalbum.com/RomanaIv
Video:
Spletne strani:
Ni komentarjev:
Objavite komentar