2. 7. 10

Mali Lošinj - 19. 6. do 26. 6. 2010

Sobota, 19. 6. 2010
Noč je bila prekratka, saj smo bili sinoči na predstavi Jurčičevega Desetega brata, ki jo je pripravilo Društvo Trg. Malo je manjkalo, da bi šla spat že danes, ob sedmih pa je odhod avtobusa na letovanje. Vožnja je mirna in oči kar same lezejo skupaj. Bežno vidim Trebnje, potem za kratek čas Žužemberk, nekaj ovc ob cesti proti Kočevju... Blizu Kočevja se prileže kavica, ki naj bi nas dokončno prebudila. Proti Petrini je že bolje, na meji pa je sploh razburljivo: vestna uslužbenka preverja datume v dokumentih in za dva potnika ugotovi, da jim je veljavnost osebnih izkaznic potekla pred nekaj dnevi. Nič ne pomaga, ne moreta na Hrvaško. Vneto iščemo rešitve za njun povratek domov, verjetno ju bo prišel kdo iskat z avtom, druge možnosti ni tu na skrajnem jugu Slovenije. Do Delnic in naprej me spet prime spanec, šele pogled na morje me osveži. Pred mostom na Krk je veliko gradbišče: končno bodo uredili bolj propustne ceste. M pa hitimo po otoku Krku do Valbiske, kjer se vkrcamo na trajekt. Do Meraga na otoku Cresu ni daleč, jaz pa vožnjo med drugim izkoristim za ogled "kleti" na trajektu. Tokrat sameva prazna, ker je vozil dovolj samo za "pritličje". Cres se nam ob cesti ne kaže v preveč zanimivi obliki: predvsem brinje, ki ga tu in tam popestrijo grmi z rumenimi cvetovi. Bolj mikaven je pogled na mesto Cres in Vransko jezero. Smo že v Osorju in preko mosta na otoku Lošinj. Hotel Bellevue na območju Čikat nas pozdravi med borovci in mimogrede so tu ključi in se lahko vselimo v udobne sobe. S Tilčko sva veseli, da najina gleda na sever - te so še posebno hladne.
Oblaki so se raztrgali in čas je za preverjanje okolice, ki jo poznava že od lani in predlani. Od hotela do obale je le nekaj korakov in po prijetni poti kreneva v smeri hotelov Aurora in Vespera. Zanimive skale, šumenje valov, dišeči grmi, nad nama pa strop zelenih borovcev. Samo še globoko je treba začeti dihati in uživati.



Video: Trajekt


Nedelja, 20. 6. 2010
Dopoldne se vreme kuja: dežuje, veter maje borovce vse naokrog. Nič hudega, saj imamo v hotelu bazen z ogrevano vodo, ki so jo ravno zamenjali, in treba jo je preizkusiti še pred zajtrkom. Zajtrk tudi traja, ker je vse samopostrežno, pa še klepet s sosedi pri mizi je obvezen. Potem so na vrsti knjige in že je tu popoldne, ko se zvedri, in s prijateljico kreneva na raziskovanje Malega Lošinja.
Prehodov v mesto najdeva vsako leto več, tokrat pa naju zanima nova pridobitev - blagovnica Lidl. Še vedno jo gradijo in stavba nič ne "paše" v okolje. Nad njo so sicer šole, ki so tudi velike zgradbe, vendar se nekako skrijejo v zelenju, ta nova zgradba pa kar nekako zasiti celo dolino. 
Sprehodiva se mimo kapelic do glavne kapele Svetega Križa, ki nosi letnico 1752. Na eni izmed kapelic vztrajno poganja mali bor, kdo ve, kakšna bo njegova usoda. Sprehod po ozkih ulicah starega mesta je vedno užitek: tu kukajo preko zida zrele limone, tam se košati bugenvilija, zadiši po sivki, na Rivi pa mogočne palme gostijo v svojih krošnjah goste poganjke asparagusa. Ampak, treba je domov, ker naju čaka še pol ure plavanja in bogata samopostrežna večerja, pri kateri ne manjkata niti dva kozarca dalmatinskega črnega vina.


Ponedeljek, 21. 6. 2010 
Še vedno piha močan veter, zato po plavanju in zajtrku najprej odkorakava do najinega priljubljenega lokala Moby Dick, kjer je kavica s toplim mlekom še posebno dobra, zraven pa servirajo tudi velik kozarec hladne vode. Pa še nekaj imajo: nekaj sedežev v obliki gugalnic in te so meni posebno všeč. V bližini je oder, na katerem se začne nekaj dogajati. Izvemo, da je Dan glasbe in nepričakovano smo priče prisrčnemu programu otrok iz vrtca, folklorne skupine, harmonikašev, mažoretk in godbe na pihala. 
Treba je pregledati tudi trgovinice s spominki in v eni imajo majice z zanimivimi napisi v hrvaščini, kar bi v slovenščini zvenelo nekako takole:
1. 6 let brez alkohola 6 let brez cigaret 6 let brez seksa - potem pa so me poslali v osnovno šolo. 
2. Živčni zlom se podeduje - dobiš ga od svojih otrok. 
3. Srečno sem poročen - tako trdi moja žena. 
Mimo farne cerkve in ruševin utrdbe, ki jo še vedno restavrirajo (kot lani in predlani), se povzpneva na vrh hriba, potem pa pot nadaljujeva do Svetišta Kraljice Ljubavi, ki je zgrajeno na ruševinah nekdanjega mlina na veter. Spominja na prikazovanje Marije jasnovidki Živki vsakega 16. v mesecu, prvič naj bi se to zgodilo 16. 2. 1990. Ob poti do svetišča raste pravo bogastvo divjih grmov z drobnimi belimi cvetovi, ki jih prerašča vzpenjavka s še bolj nežnimi belimi cvetki. 
Veter je vse močnejši in, ko prideva iz gozda, naju skoraj spodnese. Morje je belo nakodrano in buta ob skale. Hitro se umakneva v zavetje in se skozi kamp in ob obali vrneva v hotel. Po večerji pa nas čaka še ena glasbeno-plesna poslastica: trije pari plesnega kluba Fredi iz Zagreba nam predstavijo standardne in latinsko ameriške plese. Navdušeni smo nad njihovim izvajanjem, še posebno pa nas ogreje akrobatski rock-and-roll. 


Video: 


Torek, 22. 6. 2010 
Zbudi naju sonce in čeprav še vedno malo piha, se odločiva za pohod v Veli Lošinj. Po plavanju, zajtrku, kavici, nabavah v samopostrežni trgovini, seveda. Pešpot poteka iz Malega Lošinja po razgibani obali z zalivi, skalami, klopcami, bori za senco. Tu sploh ne velja, koliko časa hodiš po njej, hoditi in uživati jo je treba čim dlje. In že je tu turistično naselje Punta, kjer je razobešena rdeča zastava - morje je za kopanje preveč nevarno. 
V romantičnem zalivu se skriva naselje Veli Lošinj s staro cerkvijo, v zavetju najvišjega hriba na otoku Svetega Ivana. Sprehodiva se po ozkih ulicah, občudujeva cvetje in obiščeva park Zdravilišča za alergijske bolezni dihal in kože. S tem si zasluživa odličen sladoled in počitek v vrvežu majhnega pristanišča. 



Tudi na poti nazaj naju spremlja šumenje in butanje valov, včasih je treba počakati, da voda pljuskne preko poti, potem pa hitro preko tega mesta, da te ne ulovi naslednji val. Malica in lenarjenje na klopcah res prija in šele pozno popoldne se vračava v hotel, kjer se vsak dan "počastiva" še s popoldansko kavico v atriju, ki je pravi park z bori, okrasnim grmičevjem, mačehami in hortenzijami. Po obisku bazena in obilni večerji greva še na večerni sprehod in nagrajeni sva s krasnim sončnim zahodom.



Sreda, 23. 6. 2010 
Jutro obeta lep dan in res je tako. Po običajnem jutranjem uživanju naju plakati privabijo v Palačo Fritzy, kjer je Lošinjski muzej. Razstavljajo skrbno pripravljeno gradivo o narodnih nošah tega področja in stalne slikarske in kiparske postavitve donatorjev. Danes naju čaka sprehod okrog polotoka iz naselja Mali Lošinj do hotela. 
Najino pozornost najprej privlači zasidrana ladja Marina, ki so jo zgradili leta 1936, in je najstarejša potniška ladja z dovoljenjem za plovbo na svetu. Trenutno je na njej restavracija, v nekaj kabinah pa je mogoče tudi prespati. Lepo, da so jo tako ohranili, saj je v preteklih letih že propadala. Naprej po obali pa je bolj kritično: tu so še vedno ruševine nekdanjih vojašnic, zarjavela bodeča žica, opuščeni rovi. In to na sicer lepi obali, od koder je mogoče lepo videti tudi most, ki povezuje oba dela otoka Lošinj. Dvakrat na dan - zjutraj in zvečer, ga dvignejo, da skozi preliv lahko plujejo ladje. 
Na koncu polotoka je Boka Falsa, kjer so še vedno kamniti stebri. Verjetno je bil tu most na bližnji otok Koludarc. Na skalah najdeva primerno mesto za malico in branje, potem pa nadaljujeva pot ob avtokampu Čikat in naprej do našega hotela. Večerja je še posebno bogata in slovesna ob glasbi. 



Četrtek, 24. 6. 2010   
Dan za v hribe: Televrin in Sveti Ivan sta predaleč, bo pa morala biti Vela Straža (Monte Baston) dovolj. 
Od križišča na Čikatu vodi na to točko, ki je visoka 64 metrov, lepo markirana steza med zidovi, sestavljenimi s kamni. Bori so za senco, pot je mehka od iglic, le na enem delu je bolj kamnita. 





Že od predzgodovinskih časov je bil to kraj za opazovanje, saj se lahko pohvali s krasnim razgledom daleč naokrog. 
Še vedno je veliko ostankov kamnitih poslopij in ploščadi, dve klopci pa vabita k počitku in uživanju. Ne dava se veliko prositi: kar nekaj časa se razgledujeva, bereva in malicava. Po drugi poti se spustiva v zaliv na nasprotni strani in pot v hotel nadaljujeva skozi avtokamp. 


Petek, 25. 6. 2010
Danes je dan za izlet na otok Susak. Ob pol desetih pričakamo ladjo, ki nas v slabi uri pripelje na cilj. Vreme je krasno, posadka nas "dezinficira" in pusti uživati v razgledih. 










Prijazna vodička nas najprej popelje do cerkve Svetega Nikolaja iz 17. stoletja, ki stoji na mestu benediktinskega samostana iz 12. stoletja. Toliko je star tudi križ Velega Boga z veselim licem. Na poti proti pokopališču mimogrede zaidemo še v klet, kjer pokusimo domače vino. Trta, veliko trstine in vmes še robidovje - vse to raste na drobnem pesku. 
Pokopališče je presenetljivo bogato, saj tu želijo biti pokopani tudi izseljenci. Teh pa je z otoka Suska samo v državi New Jersey (ZDA) okrog 2.500. Na otoku zdaj živi okrog 200 prebivalcev, imajo pa tudi šolo z dvanajstimi učenci. Hiš je okrog 700, nekatere so lepo renovirane, sploh tiste, katerih lastniki živijo v tujini. Sicer pa je prebivalstvo staro, v glavnem upokojenci, ki jim je ukvarjanje z vinogradništvom in turizmom bolj hobi kot zadostni zaslužek. Imajo nekaj traktorjev, zelo važno prevozno sredstvo pa je samokolnica. V veseli družbi nam hitro mine čas na povratku v hotel. Pred nami pa je še popoldne, ki ga s Tilčko izkoristiva za pohod v Zagazinjine in   k cerkvi Svetega Martina, ki s pokopališčem leži na severni strani Malega Lošinja. 


Več fotografij: http://www.mojalbum.com/RomanaIv
Video:
Z ladjo na otok Susak
Otok Susak
Cerkev Svetega Nikolaja na Susku
Pokopališče na otoku Susak


Sobota, 26. 6. 2010 
Vse mine in tudi to letovanje se končuje. Po zajtrku spakirava in se še zadnjič sprehodiva po obali ter posloviva od morja. Avtobus je že pripravljen in kaj hitro smo preko Osorja na otoku Cresu. 
Ponuja se nam lep razgled  na mesto Cres, v Meragu pa žal na odhajajoči trajekt.
Pa nam ni treba dolgo čakati na naslednjega in kljub dolgi koloni spravijo uslužbenci vsa vozila na krov. No, tokrat tudi v "klet" pod krov. Pozdravimo se s prijatelji, ki prihajajo na letovanje, in že smo na Krku. 










Vračamo se polni lepih vtisov in v pričakovanju slastnega odojka v gostilni Rojc v Laščah. 


Več fotografij: http://www.mojalbum.com/RomanaIv
Video:
Trajekt iz Meraga za Valbisko
Odojki se vrtijo 


Avtor ob

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Naročite se na: Objavi komentarje (Atom)