Planinska ta skupina vsa v Karpate zdaj hiti.
Zabavno in poučno bo, pridruži se še ti.
Opolnoči prepozno je, uro prej se gre,
kaj spali bi in sanjali, se rajžat nam mudi.
Varen naj nam bo korak, vesel trenutek vsak.
Vmes pa kaj zapojemo, da lušno bolj nam bo.
Dobro jutro, dober dan, nihče ni več zaspan.
In, ko po kavi zadiši, res smo budni vsi.
(melodija: Naša draga Lidija)
Četrtek zvečer je in hitimo pakirati še zadnje stvari za pohodni tabor Planinskega društva Lisca Sevnica in Meddruštvenega odbora. S šoferjem Ivanom in vodičem Damjanom nas je 42: iz Posavja, Zasavja, društev iz krajev ob Savinji... In velik kup prtljage. Kar neverjetno je, da vse spravimo v Vebrov avtobus, spotoma poberemo še nekaj udeležencev, potem pa veselo proti Madžarski.
Še zadnji postanek na naši strani, sladkanje z že običajno Marjanovo popotnico, meje niti ne opazimo, tudi sicer se nam vse bolj zapirajo oči. Tu in tam jih le odpremo, da vidimo bliskanje na obzorju in rahel dež. Popolnoma se prebudim šele v Budimpešti, kjer ob petih zjutraj kaže toplomer 28 stopinj. Vroče bo!
Narava zahteva svoje in na počivališču poiščemo stranišča, zajtrkujemo in se razveselimo kave, ki jo na plinu skuhamo kar pri avtobusu. Ko na naslednjem postanku dobimo uradne majice, vodič pa oznani, da so stranišča vse naokrog (za grmovjem), smo že pravi vandrovci. Pogledi se ustavljajo na žitnih poljih in velikih površinah cvetočih sončnic.
Prehod madžarsko - ukrajinske meje na mejnih prehodih Zahony - Tisa traja skoraj tri ure. Eno uro nam "ukrade" drugi časovni pas. Za ukrajinske obmejne organe je treba izpolniti obrazec z osebnimi podatki ter namenom in ciljem potovanja. Pol ga odtrgajo, pol ga moraš shraniti in oddati ob odhodu iz države. Z zanimanjem si ogledujemo pokrajino te največje evropske države, ki je kar 30 krat večja od Slovenije. Ob osamosvojitvi je imela že nad 50 milijonov prebivalcev, zdaj jih je le okrog 46 milijonov. Veliko je izseljevanja, največ v ZDA. Spletne strani poleg znamenitosti ponujajo še ukrajinske neveste, tudi pri nas jih je že nekaj in veliko plesalk z žalostno usodo. Državo zaznamujejo velike razlike med revnimi in bogatimi, 37 procentov ljudi živi pod pragom revščine. Nekdanja žitnica in industrijsko razvita država si še vedno išče svojo pot.
Manj kot 30 kilometrov od meje je naš prvi cilj - mesto Užgorod z nekaj več kot sto tisoč prebivalci, ki je v svoji zgodovini od naselitve Slovanov do danes doživelo že 18 državnih ureditev. Fasade hiš v starem centru mesta kažejo pečat avstro-ogrske, sicer pa je mesto ob reki Už na prvi pogled zanemarjeno: kanalizacija brez pokrovov, ob vegastem pločniku visoke koprive, odpadajoči omet na stanovanjskih blokih, razmajane "maršrutke" (manjši avtobusi) za primestni promet. Ker je že pozno popoldne, imamo nekaj težav, da najdemo še odprte banke za menjavo denarja. Banke in nekatere trgovine so prav moderna poslopja, gotovo pa so najbolje vzdrževane zgradbe cerkve.
Ugotovimo, da s preračunavanjem cen ne bo večjih problemov, ker za en evro dobimo deset grivenj, je pa ena grivnja že kar bankovec, kovanci so kopejke. Ker je vroč dan, začnemo zapravljati najprej za pijačo: kavo, pivo, brezalkoholni kvas. Cene so za nas zelo ugodne, za domačine malo manj. Na mostu preko reke Už opazimo veliko srčkov in ključavnic: zaljubljeni so sem zaklenili svojo ljubezen. V vodi, ki ima barvo bele kave, se hladi mlado in staro.
Več fotografij: http://www.mojalbum.com/RomanaIv
Spletne strani:
Ni komentarjev:
Objavite komentar