Druga sobota v mesecu je namenjena avtobusnemu izletu Planinskega društva Lisca Sevnica. Ob šestih še ni prav svetlo, mi pa se zbiramo na avtobusni postaji, klepetamo in se veselimo lepega dne. Ko avtobus hiti proti Gorenjski, se pred nami odpirajo gore, ki so kot umite.
Na parkirišču pod skakalnicami v Planici se izkrcamo in škilimo proti Jalovcu, jaz pa se čudim, da se nad Tromejo vidi celo košček Dobrača. Janko, Darinka in Tone nas postrojijo v vrsto in desno od Olimpijskega športnega centra v gozdu poiščemo pot navkreber.
Ne vidim kakšnih markacij, ampak vodniki že vedo, kaj delajo. Nam ni mar, če se Planinska zveza in Turistična društva šele dogovarjajo, kdo pot vzdržuje, nam se zdi krasna, ko se v vijugah dvigamo in ostaja dolina daleč pod nami.
Tu in tam vidimo Jalovec, ki si je prešerno postrani nadel lahen oblaček za pokrivalo, Velika Ponca se košati v vsej svoji lepoti in žarometih dopoldanskega sonca, Dobrač je vse mogočnejši, nad Podkorenom je Korensko sedlo kar neznatno. Za razglede izkoristimo celo leseno teraso, na kateri stoji ena izmed kamer za snemanje smučarskih skokov. Ponekod je treba malo paziti, da ne zdrsneš kam na desno navzdol, sicer pa je pot do križišča s tisto proti Vitrancu zelo prijetna. Proti vrhu Cipernika ali Ciprnika na nadmorski višini 1745, 1746 ali 1747 metrov (tudi o tem so mnenja deljena) pa se hrib postavi res navzgor in se je treba malo bolj potruditi.
Ampak se splača, razgled na vrhu je enkraten.
Sliko je posnel Vinko Šeško.
Sicer pa je tu pravi Babilon: skupina iz Londona, mlada Škota, zakonski par iz Chicaga, na vrh prodirajo tudi Valižani... Pomalicamo, poklepetamo, fotografiramo, potem pa se odpravimo proti Vitrancu. Lepo po grebenu z razgledi in zanimivimi suhimi drevesnimi osamelci. Spet si ne belimo glave, če je višina Vitranca 1638 ali kakšen meter manj, sploh pa ne, ko nas premami sonce in prijazna brunarica s pijačo. Zakaj je dom zaprt, se tudi ne sprašujemo, ker smo telesno in duševno preskrbljeni. Nekateri se s sedežnico in potem štirisedežnico zapeljejo v dolino, večina pa nas začne spust po precej strmi stezi, potem pa povprek po smučiščih. Tu našo pozornost vzbudi proga za poletno sankanje, zanimiv pa je tudi poligon za gorske kolesarje. Tole sankanje bo pa treba poskusiti - se nas deset odloči in že korakamo proti štirisedežnici, ki nas potegne na start. Kar 1500 metrov je dolga ta Besna Pehta, kot so progo poimenovali, in v približno petih minutah si spet v dolini. Odvisno od tega, koliko upoštevaš opozorila ob progi, da naj bi na ovinkih zaviral. Kar malo strašljivo izgleda na prvi pogled: ozki kovinski tir, ti pa sediš na podnožju, ki s tabo drvi navzdol. Saj si res privezan, ampak vseeno nekako v zraku.
Sliko je posnel Ljubo Motore.
Ko pa na ravnih odsekih popolnoma spustiš zavoro in ti veter žvižga okrog ušes - božansko! Gremo še!!! Višinske razlike je 293 metrov, povprečni naklon okrog dvajset procentov, največji pa 67.
Koliko časa je vse to skupaj trajalo, se sprašujete. Mi smo začeli hoditi ob pol desetih, v Kranjski Gori pa smo nehali uživati okrog štirih popoldne. Na tak dan se res ne spodobi hiteti!
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:
Ni komentarjev:
Objavite komentar