Ponedeljkova pohodna skupina si poleti privošči dopust in individualne aktivnosti. Letos smo se v hribe podali dvakrat tudi v juliju in, ker smo pozno nehali s pohodi, smo jih zdaj bolj zgodaj, torej še v avgustu, spet začeli. Vsaj tako smo se hecali, ker naj bi bili sicer cela dva meseca prosti.
Power Point predstavitev gospoda Janeza Medveška nas je spomnila na lepoto grebenov nad Ajdovščino in odločitev ni bila težka: s kombijem se kljub zastojem na avtocestah, ker je kar precej dela na njih, kar hitro prebijemo skozi dolenjsko in ljubljansko meglo v sončno Vipavsko dolino. Nebo je tako modro kot na razglednicah, zrak jesenski.
Kljub delu na cesti se pripeljemo do izvira Hubelj pri Ajdovščini. Do 65 kubičnih metrov vode lahko tu bruha na dan. Nahrbtnike na rame, pohodne palice v roke in krenemo navkreber po označeni poti. Zelo lepo je vzdrževana in speljana v vijugah navzgor. V gozdu je kljub soncu prijetno sveže in zeleno, ker je bilo v avgustu dovolj dežja. Šipek se že barva, samo predstavljamo pa si lahko, kako bo kmalu v svojih barvah zažarel zdaj še zeleni ruj. 
Na razglednih točkah nas čakajo prijetne klopce, vse bolj se pred nami odpira pogled na Ajdovščino in sosedne vasi, na obzorju pa se že svetlika tudi morje.
Na levi pridno straži čokati Čaven, nad nami pa se že kaže najprej malo (5 krat 3 metre), potem pa še veliko Otliško okno (12 krat 7 metrov). Tik pod vrhom grebena srečamo prizadevnega planinca, ki odstranjuje odvečno veje grmovja ob poti in prijetno je z njim poklepetati o planinskih izkušnjah in načrtih.
Nekaj sto metrov od Otliškega okna, skozi katero se nam kaže košček doline, obiščemo v Molkavi dolini kamnito spiralo, ki jo je leta 2004 napravil arhitekt Damijan Popelar. Ponosni smo, da je doma iz naših krajev. Od kamnitega stožca se po kamniti poti sprehodimo do konca spirale na najnižji točki vrtače in razmišljamo o misli Franca Černigoja: "Ljudje bodo prihajali, spuščali se bodo po zavojih spirale v dno vrtače in vase, v svoje duše, kot v procesiji, razmišljali in v sebi molili."
Foto: Vinko Šeško
Ko se povzpnemo na rob grebena, se počutimo kot v letalu, toliko prostranosti je okrog nas.
V eno smer obrnjene krošnje dreves pričajo o močni burji, ki jih češe, kamniti zidovi pa o pridnih rokah ljudi, ki so si očistili travnike, pašnike in napravili prostor za njivice krompirja in še česa. Trava je živo zelena, med njo rumeno cvetje; kot biseri so v pokrajino postavljene bele hiše vasi Otlica in Kovk, za okvir pa gozdovi, gozdovi, Trnovski gozd... Domačini pravijo tem krajem Angelska Gora in znamenitosti so lepo povezali s potjo, po kateri vodi znak rdečega sončka na rumeni podlagi. Ampak Gora je votla, saj ima dve okni - luknji. Vendar tu ne pravijo "votla", ampak "otla" - od tod ime za vas Otlica.
Zapustimo rob in uberemo pot proti Sinjemu vrhu, ki je naš končni cilj. Veseli smo obdelane zemlje in živine na paši, zadovoljni ob dejstvu, da ti kraji živijo. Celo kal je še mogoče videti: z ilovico obloženo vrtačo, kjer se zbira deževnica za napajanje živine. Vodnih virov tu ni, vodo so včasih od daleč nosili, naselja so zelo pozno dobila vodovod. Ja, bo kdo rekel, kaj niso Italijani v letih 1939 - 1941 zgradili vodohramov na Sinjem vrhu in sem pripeljali vodo od izvira Hublja? Že, že. So jih pa osvoboditelji v ihti, da je treba uničiti vse, kar je italijansko, minirali in uničili, namesto, da bi jih uporabili.
Foto: Vinko Šeško
Na vrhu na višini 1002 metra postojimo ob križu in se zazremo proti Nanosu, Snežniku, pa proti Kamniškim Alpam in Storžiču. Ni nam žal, da smo krepko presegli predvideni dve uri hoda (na kažipotu piše celo samo ura in pol), saj smo tako dlje uživali.
Turistična kmetija sicer ob ponedeljkih in torkih ni odprta, kljub temu na udobnih klopeh in dolgih mizah v miru pomalicamo, potem pa si izprosimo tudi pijačo, da lahko Hermini nazdravimo ob rojstnem dnevu. Umetniška dela, ki jih oblikujejo umetniki v slikarskih kolonijah, si bomo ogledali kdaj drugič, pa tudi voda v bazenu ni ravno topla za kopanje. Še bo treba priti sem, kjer je človek nekje med nebom in zemljo, in se lahko tako nebeško počuti.
Zaradi izgubljenega mobitela se dva pohodnika vračata v dolino po isti poti, ostali pa jo mahnemo po tisti, ki vodi direktno v Ajdovščino. Pričakujem, da bo zelo strma, pa je tudi ta lepo speljana in vzdrževana. Spremlja nas omamni vonj ciklam in lepota pozno poletnega cvetja. Ko pridemo do vasi, nam pripelje kombi nasproti in ni treba pešačiti po trdem asfaltu.
Za prvi pohod je bilo kar precej hoje, vendar premoremo še toliko energije, da pri Hermini doma krepko potrdimo njeno še eno doživeto leto.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:
2 komentarja:
Na Sinjem vrhu sem bil pred dvema letoma, ko sem se potikal po Trnovskem gozdu. Gor sem se prišel okrepčat z juhico, pa sem bil prav razočaran. Ne zahtevam veliko, a merica vljudnosti do pohodnika le ni odveč. Prav tako je bila zelenjavna juha vodena in za cca. 10 žlic, draga pa kot žafran. Verjamem, da imajo ljudje različne izkušnje in ne pravim, da gostinec na vrhu ni dober. Moja izkušnja je pač slaba in najbrž tam ne bom nikoli več jedel...
Mi smo bili bili presenečeni, ker najprej nismo dobili pijače. Res je bil torek, ko imajo poleg ponedeljka zaprto, ampak, če so doma... Kasneje smo jih le preprosili. Kako malo je včasih treba, da smo zadovoljni! :-)
Objavite komentar