Ne moremo verjeti, da je poletja konec, hladnejše vreme naznanja jesen. Ponedeljkova skupina je zbrana ob običajnem času in, ker je vremenska napoved kar obetavna, se odločimo za Krvavec. Da se do konca zbudimo, si na postajališču ob avtocesti že naprej od Ljubljane privoščimo prigrizek in kavo, potem pa naprej proti Gorenjski. Zaradi obvozov se zapeljemo malo predaleč, prav do letališča Brnik, potem pa le najdemo smerne table za Krvavec. Sledimo jim skozi Cerklje do naselja Grad, tam pa krenemo na desno v smeri Ambroža pod Krvavcem, ker nas prevoz z gondolsko žičnico danes ne zanima. Dvigujemo se po asfaltirani cesti in ostri ovinki si kar sledijo. Skoraj imamo občutek, da se peljemo proti Vršiču. Pod Kriško planino je asfalta konec, makadam na desni pa nam ne diši preveč, zato parkiramo in se po cesti napotimo proti Planinskemu domu na Gospincu - pr' Rosk'.
Pol ure hoda najavljajo napisi in toliko tudi porabimo kljub občudovanju zvončnic in branju vseh napisov na nekaj križiščih. Dom na nadmorski višini 1491 metrov zagledamo šele, ko smo tik pred njim. V meglo je zavita ta stavba in nič drugače ni z zgornjo postajo žičnice. Gondole se kar skrivnostno pojavljajo iz megle in v njo tudi izginjajo. Prijazna oskrbnica nas pozdravlja že pri ograji in kaj kmalu se dogovarjamo za hrano ob povratku s ture. To res ni legendarna Roska, ta je že pokojna, je pa odlična kuharica in se zna prikupiti gostom. Torej: malico si je treba zaslužiti. Zaradi goste megle se odločimo za eno in pol urni vzpon na Veliki Zvoh. Kar po cesti, da se ne zgubimo. Tu in tam se nam iz megle prikaže kakšna brunarica, od hotela, ki obljublja nebesa, vidimo le ograjo ob cesti, nekje daleč v megli pa je slutiti nekaj glasov. Zamika nas bližnjica po travniku, ki ga krasi pozno poletno cvetje, potem pa zaslišimo neizrazito brnenje, ki nas spomni na televizijski pretvornik. Ta se res pojavi pred nami, po nekaj korakih pa ga že ne vidimo več.
Nekje na levi zamuka krava, mogoče ji je malo samotno v tej beli vati, druga počiva tik ob poti. Lepo pridobivamo višino in na desni se začenja močna ograja nad prepadom. Zdaj gre pa res v hrib! Ko nam še skoraj zmanjkuje sape, se znajdemo ob zbiralniku vode in našem cilju 1971 metrov visoko.
To fotografijo je posnel Vinko Šeško.
Blagoslavljajo nas drobne kapljice in šalimo se, da smo verjetno predrli oblak. Pa je le megla. Na povratku se megla pri Kapeli Marije Snežne, ki so jo zgradili po Plečnikovih načrtih in je bila blagoslovljena leta 1929, malo razkadi. Vidimo celo hotel nekaj metrov pod njo.
Potem pa se spet zgosti in do Doma na Gospincu skoraj pritipamo in pozabimo vnovič uporabiti zanimiv obešalnik pred stavbo. Krepko pa zagrabimo za pribor, ko se spopademo z joto, klobasami, golažem, štruklji... Tiste pol ure hoje do kombija mimogrede opravimo, saj smo polni energije. Na poti domov pa smo nekam čudno tiho in kinkamo vse do Trebnjega, kjer nas spet predrami skodelica dišeče kave.
Naj bo megla ali dež, tole malo moče.
Mi kar v hribe hodimo, če se nam zahoče!
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:
Ni komentarjev:
Objavite komentar