Delovna ekipa Planinskega društva Lisca Sevnica je na pot krenila že zgodaj zjutraj, mi - publika pa smo se na avtobus vkrcali ob devetih. Cilj je bil isti: Ljubljana in 10. svetovni festival praženega krompirja. Lani so nas organizatorji navdušili v Radečah in tudi danes ne smemo manjkati.
Pripeljemo se skoraj do prizorišča, ki je na ulici Breg med Šentjakobskim in Šuštarskim mostom. Na stojnicah mrzlično pripravljajo krompir, ponujajo prigrizke v znak dobrodošlice, teče že tudi žlahtna kapljica. Pri skoraj vsaki stojnici (menda jih je bilo 80) igra vsaj en glasbenik, če že ne kar ansambel. Vmes je tudi muzikant z lajno.
Pozdravimo prijatelje na naši stojnici, se okrepčamo še pri zeliščarkah iz Loke pri Zidanem mostu in vinogradnikih iz Boštanja, pri Radečanih kupimo lične keramične lončke z vrvico za obešanje okoli vrata ter leseno žlico, pa smo primerno opremljeni. S prijateljico se sprehodiva po obrežju Ljubljanice, občudujeva fasade starih hiš in obiščeva tržnico. Poleg običajnih stojnic z rožami, sadjem, zelenjavo, pleteninami... so tu danes še posebne s ponudbo kmetij pod naslovom Podeželje v mestu.
Preseneti naju velikost Mesarskega mosta, saj je prava ploščad z modernimi kipi. Zaljubljenci pa so že začeli na ograje zaklepati svojo ljubezen s ključavnicami. Dogajanje popestri skupina z mehiško glasbo, ljudi pa je povsod kot listja in trave. Vrneva se na festival praženega krompirja, ampak človek ne more hiteti, če pa na stopnicah pojejo ubrani glasovi zbora.
Končno zadoni še himna Društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi: velik zbor in pihalna godba, uradni nagovor predsednika... in delitev krompirja se lahko začne. Dolge vrste se vijejo pred stojnicami iz Slovenije, Hrvaške, Črne gore, Slovaške, Avstrije, Švedske, Nemčije, Velike Britanije... Vsak je pripravil krompir na svoj način, ampak, vse, kar so dodali, so priloge, glavni je krompir. Če si potrpežljiv, ti uspe poskusiti lepo vrsto receptov, vmes pa poklepetati s starimi in novimi znanci. Od vsepovsod slišiš tudi glasbo, vzdušje je na višku.
S prijateljico se nama v gneči uspe izgubiti, potem pa se spet najdeva in pred hrupom umakneva na drugo stran Ljubljanice, kjer posediva in se spočijeva ob hladnem pivu.
Prej še občudujeva spomenik nekdanjemu ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju, ki je predvsem zaslužen, da se je Ljubljana dovolj hitro otresla posledic potresa iz leta 1895.
Kalorije je treba nekako pokuriti, zato se odpraviva na grad, s katerega občudujeva čudovite razglede. Tudi kavica ne sme manjkati, potem je pa že čas, da se še zadnjič sprehodiva po prizorišču, kjer zdaj odmevajo zvoki mehiške glasbe, krompir pa je mogoče dobiti še samo na nekaterih redkih stojnicah. Baje so ga pripravili kar tri tone.
Pred ploho se umaknemo v avtobus, ki je na poti domov poln prešernega petja, poskočnih ritmov harmonike, zvonkega smeha in načrtov za obisk festivala praženega krompirja naslednje leto v Avstriji.
Več fotografij:
Video:
Spletna stran:
Ni komentarjev:
Objavite komentar