Lendavsko planinsko društvo vabi na že 14. pohod po Miškovi poti in za en kombi se nas zbere na sevniški avtobusni postaji, da krenemo v Prekmurje. Po dobrih dveh urah vožnje smo že v Lendavi na zbornem mestu pred osnovno šolo. Pohodnikov se kar tare: od osnovnošolcev do sivolasih. Tone poskrbi za plačilo startnine in malice, popijemo še topel čaj in okrog pol desetih se odpravimo na pot. Najprej v Lendavske gorice: malo se je treba povzpeti, ampak dovolj energije ostane za vrednotenje letine po vrtovih, občudovanje raznolikih fasad hiš in zidanic, uživanje ob pogledu na jesenske barve. Pogled na dolino in sosednje griče sicer malo zastira megla, hoja pa je prijetna in vzdušje veselo. Z nami je večja skupina, ki govori madžarsko, in najpogostejša beseda, ki jo slišimo, je "igen", kar menda pomeni "da" - torej so tudi oni pozitivno usmerjeni. Na nadmorski višini 290 metrov nas z moštom pozdravijo v zidanici, kjer smo bili gosti že lani. Preseneti nas goreča sveča v spomin staremu pohodu. Kaj kmalu izvemo, da so nekateri veljaki dosegli spremembo smeri pohoda, ki se je včasih končal tu v Lendavskih goricah, zdaj pa se v Veliki Polani. Grenki občutki, da se organizatorji ne morejo dogovoriti za kakšen kompromis.
Kmalu nas čaka še nekaj grenkega: pogled na Kranjčevo zidanico, na kateri je sicer napis, da je to kulturno - zgodovinski spomenik, zgradba pa žalostno propada.
Povzpnemo se na višino 328 metrov pri Piramidi, se slikamo pred slikovito Hišo vina Cuk in že se spet spuščamo.
Pod nami je mogočna zgradba Lendavskega gradu, veseli smo poti, ki ni asfaltirana, sicer pa domačinom privoščimo nove asfaltne prevleke, ki so jih dobili pred nekaj dnevi. Ogledamo si zanimive zbirke muzeja v gradu, predvsem nas pritegne narodopisna, slikarske in kiparske stvaritve pa bolj na hitro ošvrknemo s pogledom, saj se nam zdijo preveč moderne. Končno si zaslužimo malico in malo počitka. Lendava ni velika in hitro se sprehodimo skozi njen stari del ob cerkvi, prečkamo most čez Ledavo in ob opoldanskih zvonovih že korakamo ob reki.
Ravnina, ravnina, ravnina... Tega mi nismo vajeni in že zapornica na vodi nam vsaj malo razbije monotonijo pokrajine. Skrbi nas neobrana zrela koruza na polju, vendar slišimo kombajne in traktorje, ki pridno orjejo. Mogoče je le deževje malo zakasnilo dela in zemlja ne bo ostala neobdelana.
Zavijemo stran od Ledave in hodimo ob potoku Črnec, kjer raste veliko jelš. To naj bi bil največji nasad črne jelše v Evropi. Lovske preže pa nas spomnijo na bogastvo divjadi v teh krajih.
Na lepi jasi nas presenetijo fantje z razstavo starih koles in vročim čajem. Tako vroč je, da ga je treba hladiti z žganjico in medom. Dobimo novo energijo za nadaljevanje poti, ob kateri so parkirana tudi vozila s čebeljimi panji. Končno so tu prve hiše Male Polane in med prvimi je lepo obnovljena Saboletova hiša, v kateri je sedež podjetja Pomelaj z ročno izdelanimi spominki. Pokusimo domače dobrote, kupujemo bučno semenje in olje, poklepetamo z domačinkami, potem pa nas razveseli Tone, ki nam pride naproti s kombijem. Po petih urah hoje se nam ne bi čisto nič prilegel tisti asfalt iz Male v Veliko Polano. Na cilju nas čaka malica: bograč ali dunajski zrezek s prilogo. Je to sploh treba spraševati: bograč, vendar, saj smo v Prekmurju. Zadiši po pečenem kostanju in moštu, zasliši se pesem, nekaj parov se vrti ob glasbi... Lep zaključek pohoda.
Čudi nas, da so že zaprli domačijo Miška Kranjca in si ne moremo ogledati njegove spominske sobe. Tudi sicer ni nobenega urnika ogledov in le upamo lahko, da tudi te hiše ne čaka podobna usoda kot zidanico. Na prvi pogled še kar vzdrževana, ampak en okenski okvir že propada.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:
Ni komentarjev:
Objavite komentar