Pred nekaj meseci smo v Trebanjske gorice zašli bolj po naključju, danes pa jih nameravamo prehoditi. S kombijem se zapeljemo malo naprej od Mirne do kamnoloma, kjer nas kažipot usmeri levo preko železnice. Ko se že bojimo, da bo treba hoditi po asfaltirani cesti, Vinko najde na zemljevidu gozdno pot, ki pa ni samo na zemljevidu, ampak čisto resnična in uživaška. In od vsega začetka gobe, gobe, gobe... Ne vse užitne, nekaj pa tudi. Pa pridemo do mosta čez potok, ko mi je pot v desno nekam znana. Seveda, tu sem že hodila.
Smo pod posestvom Petra Pavla Glavarja na Lanšprežu. Uradno spada pod naselje Gomila in je v oskrbi Čebelarskega društva Trebnje. Na robu gozda zagledamo veliko panjev, malo naprej pa lepo obnovljeno kapelo, v kateri je grob komendskega župnika in znanega čebelarja Petra Pavla Glavarja. Nekdanji dvorec iz 16. stoletja je kupil leta 1766. Kasneje so se menjavali različni lastniki, po vojni pa je bil nacionaliziran in leta 1954 porušen.
Sliko je posnel Vinko Šeško.
Poleg kapelice so se ohranili še hlev, kozolec, vodnjak in še eno gospodarsko poslopje. Prijazni domačin nam razloži nekaj zgodovine tega kraja in nam pokaže bližnjico v dolino proti Trebanjskim gorcam.
Naprej proti Gradišču pri Trebnjem pa je treba po asfaltirani cesti. Kaj kmalu smo med vinogradi in pravo ulico zidanic. Večina je obnovljena in stilno zelo različna.
Pošalimo se, da je treba pač gledati vsako posebej, ne celote. Najlepše pa so tiste res starinske lesene. Na marsikateri opazimo posebno zastavo in kasneje izvemo, da je to zastava tega naselja, ki je nastalo na mestu utrjenega prazgodovinskega gradišča. Razvili so jo 18. julija leta 2009. V bližini pod Ažentalom, ki smo ga obiskali pred nekaj meseci, pa je bil tudi grad iz 13. stoletja, od katerega ni veliko ostalo.
Sprehodimo se do kapele Sv. Jožefa iz leta 1936, ki ima oltar iz lanšprežke kapele, v bližini pa so tudi informativne table o zgodovini teh krajev in fotografije srečanja naselij z imenom Gradišče. Nam je pa posebno všeč prostor za piknike, kjer si privoščimo malico. V gozdu je spet veliko gob, ki stojijo kar postrojene v vrste.
Pot nadaljujemo proti Stari gori in megli, ki smo jo uživali po celi poti, se pridruži še pršenje. Tudi to nas ne odvrne od nabiranja gob in kostanja. Že smo pri kulinarični zidanici Opara, kjer se odpravljajo trgat modro frankinjo, mi pa se čudimo velikim bučam. Na poti proti naselju Praprotnica se nam odpre pogled na še eno pobočje z vinogradi v smeri proti Debencu.
V gozdu pa spet gobe, gobe, gobe... Prehiti nas domačin z avtom in skupaj z našima dvema Vinkoma "hodi" lepo v sprevodu, da lahko poklepetajo. Pripelje še en avto in tudi ta se pridruži tej procesiji. Ampak kmalu se oba odpeljeta naprej.
Mi pa se skozi Zabrdje že približujemo dolini, kjer smo pustili kombi. Malo še pohajkujemo med kupi peska kvarcita in med grmovjem za nujne potrebe, potem pa krenemo proti domu. Pa ne direktno: nabrane gobe in kostanj je treba pojesti. In, kje je boljša točka kot na Primožu, v postojanki Vinka in Elčke, kjer so pri roki tudi različne tekoče zadeve.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:
Ni komentarjev:
Objavite komentar