Malo čudna pot se tole zdi na prvi pogled. Udeleženci sobotnega planinskega izleta pa vemo, da je to prava odločitev. V Rogatcu nas počakajo člani Planinskega društva Sloga Rogatec Straža in najprej se z avtobusom popeljemo ob meji s Hrvaško. Sotla je tu le potoček in zlahka bi jo preskočili. Mejna reka je skoraj v vsej svoji dolžini 90 kilometrov in proti izlivu v Savo v bližini Obrežja pridobi kar lepo število kubičnih metrov vode. Pri Lovskem domu Trlično se izkrcamo in krenemo navkreber.
Nekaj je asfaltirane ceste, potem pa makedam. Na levi strmina in globel, da se ti zvrti, če si na robu; na desni zanimivi kamniti skladi.
Ko pririnemo že kar visoko, se je treba malo spustiti in med veličastnimi bukvami prav na meji odkrijemo majhni studenček - izvir reke Sotle. Na nadmorski višini 640 metrov smo. Prileže se nam malica, potem pa naprej po gozdovih južnega pobočja Maclja, malo po ravnem in že se spuščamo po severni strani tega raztegnjenega hriba. Gozdne poti so mokre in blatne in v naselju Čermožiše, ki leži v dolini med Macljem in Donačko goro, nam zaplate snega pridejo prav za čiščenje čevljev. Sicer pa je vreme skoraj spomladansko, le mrzel veter od časa do časa zabrije okoli ušes. Pa tudi ta se bolj ukvarja z oblaki, ki kar drvijo nad nami kdo ve kam.
Spet se začenjamo vzpenjati, tokrat imamo pod nogami cesto, pred očmi pa dolino proti Rogatcu. Pri cerkvi svetega Donata nam vodnik pove zgodbo o tem, kako naj bi ta stala nekdaj na vrhu Donačke gore, pa o streli, ki je pobila veliko romarjev. Markacije nas vodijo naprej po ozki stezi v strmini in dobro je treba paziti na korak.
Po štirih urah prispemo v Rudijev dom - planinski dom pod Donačko goro na nadmorski višini 652 metrov. Prijazno osebje nam postreže z okusno hrano in tudi pijači se ne odrečemo. Za vzpon na vrh ni več časa, sončni žarki izza oblakov nas pospremijo na kratki poti navzdol do avtobusa. Na vrh pa kdaj drugič.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:
Ni komentarjev:
Objavite komentar