Danes smo na tihem pričakovali sonce, na poti proti Gorenjski pa sama megla. Po obvezni kavici na postajališču Voklo smo kaj hitro mimo Golnika v naselju Gozd, kjer pri planinskem zavetišču parkiramo kombi.
Hiše so tihe, ljudje so verjetno po službah, le trije konji nas pozdravljajo s travnika. Uro in pol naj bi bilo do vrha Kriške gore in vsaj toliko časa tudi izrabimo.
Kar strmo navkreber je treba, saj moramo doseči višino 1471 metrov. Pot pa je lepo speljana in dovolj široka, včasih okljuki omilijo strmino.
Tiho stopamo: ne samo, da nam zmanjkuje sape, okrog nas je narava stkala bele čipke iz ivja in ob tej lepoti ostajamo brez besed. Megla zakriva pogleda kam dlje, zato se lahko posvetimo tistemu, kar nam je blizu. Srečujemo pohodnice in pohodnike, ki se že vračajo, in kar ne moremo jim verjeti, da nas na vrhu čaka sonce. Med suhim listjem na poti je vse več steptanega snega in tudi ledu, korak je treba premišljeno usmeriti, tik pod vrhom pa nam pomagajo tudi pletenice. Posebnost te poti so tudi poslikani kažipoti in prijetne klopi, ki vabijo k počitku. Potem pa... sonce!
Pred kočo se grejemo kot martinčki, pod nami morje megle, okrog nas pa bleščeči venec gora: od Storžiča, preko Košute, Begunjščice, Stola, do Triglava in še naprej. Človek bi kar tu ostal in užival. Po malici in fotografiranju si nadenemo dereze za varno pot v dolino. Spet nas ovije megla, ivje od časa do časa okrasi tudi nas, v nas pa ostajajo lepi spomini. Še topel čaj v gostilni Pr' Bajd in domov je treba.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:
Ni komentarjev:
Objavite komentar