Kadar ponedeljkova skupina nima na voljo kombija, je treba uporabiti osebna vozila in krenemo kam bliže. Na vprašanje, če je kdo že bil pri cerkvici nad Dolnjim Brezovim, so vsi odgovori nikalni in že imamo izhodišče. Parkiramo pri prijaznem domačinu, ki nam pokaže smer po gozdu v hrib, po kateri prisopihamo do cerkve svetega Janeza.
Okolico nekdo pridno čisti in dela skladovnice drv ter kopice vej. Med drevjem kukamo v dolino Save, najdemo streho tovarne Inplet, odkriva pa se nam tudi svet na desnem bregu reke. Prijazna gozdna pot nas vabi proti Žigrskemu Vrhu, kjer se ne moremo načuditi krasnim razgledom na vse strani neba.
Foto: Vinko Šeško
Vzpenjamo se med vinogradi in pri gostoljubni Majdi popijemo "ta kratkega", ob pecivu pa še kavo in čaj. Ob poti nas razveseljuje pomladno cvetje: največ je trobentic in žefrana, kažeta se pljučnik in jeternik, pridne čebele se pasejo po mačicah, odkrijemo pa že tudi veliko skupino vijolic, kjer se še posebno trudimo za posnetke.
Večja spodnja slika: Vinko Govekar
Spuščamo se proti Čanjskemu potoku in jaz obujam spomine na čase, ko sem še kot osnovnošolka tu obiskovala strica in teto, zdaj že oba pokojna. Do Gračke gore se je treba spet dvigniti in v Mirtovi zidanici gospodar poskrbi s pijačo, da se ne bi prehladili. 
Ob Marijini cerkvi se oziramo proti Pokleku, Selcam, Svetemu Antonu v Gorenjem Leskovcu..., proti jugu pa se razprostirajo veliki sadovnjaki, ki so vzeli kmetom iz Čanja kar nekaj njiv.
Vračamo se preko Čanjske gore in v njenem zavetju malicamo pri prijateljih, kjer je modra frankinja tako dobra, da sploh ne štejemo litrov, kaj šele kozarcev. Nekaj kalorij pokurimo ob ponovnem vzponu na Žigrski Vrh in spustu na Dolnje Brezovo.
Edini smo si, da svet pred domačim pragom vse premalo poznamo in bomo še ponovili take pohode. Ne samo zaradi krasnih razgledov in lepe narave, predvsem tudi zaradi gostoljubnih ljudi, saj smo tudi v "zahvalo" za naše parkiranje dobili celo pijačo in to ne prvič.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:
2 komentarja:
Lep izlet ... Čanje in Gračka gora sta nekaj posebnega, Sveti Janez nad Dolnjim Brezovim pa prav tako ... jaz temu pravim "stari kraji" ...
Bolj ko hodimo, bolj smo navdušeni nad lepotami narave, bogastvom človeških rok in odprtostjo večine ljudi.
Moram pa se opravičiti, ker sem brez vprašanja za dovoljenje navedla povezavo na vaš spletni dnevnik. Ampak zapis je tako lep, da je škoda ne deliti ga z drugimi. Vse dobro na vaših poteh!
Objavite komentar