Pred blokom kup prtljage in zraven jaz. Sosedi iz bloka se ne čudijo več, vedo pač, da se grem spet malo potepat. Še en del premične kuhinje gremo iskat v Zavetišče pod Svetim Rokom, potem pa proti Orešju k Vebrovim, kjer je zbirališče za odhod.
Vsa vrata na našem posebnem avtobusu so široko odprta in skrbno razporejamo prtljago: kovčke in torbe, na drugo stran zaloge hrane in pijače, najnujnejše v notranjost avtobusa, da bo pri roki. Ker je sedežev in prostorov na pogradih 20, potnikov pa le 16 (plus šofer Ivan in kopilotka Fanika), je prostora čudno veliko. Večina se nas že pozna s preteklih vandranj, druge še spoznavamo ob sproščenem klepetu in kozarčku vina.
Tik pred odhodom - presenečenje. Srečno pot nam pride zaželet ljuba Ljuba, ki tokrat ne more z nami. Vsakemu podari Družinsko pesmarico s posvetilom, da se ne bi pri petju kaj izgovarjali, da ne znamo besedila. Hvala ti, draga prijateljica, take poteze znaš vleči samo ti!
Mi smo pripravljen. Ivan, požen! Ko zavijemo na glavno cesto, začnemo kovati verze za našo pesem po melodiji Moj oče je holcer.
Ura je osem in nam se mudi,
na pot se odpravljamo vandrovci mi.
Ti hojladrija, drija, drija, hojladrija drom ,
ti hojladrija, drija, drija, drom.
V Sevnici poberemo še šoferje, ki so odpeljali domov svoje jeklene konjičke, kar takoj zapišemo dežurne v kuhinji, v Ljubljani pa se nam pridruži še Maruša. Zdaj smo kompletni in vandranje se lahko začne.
S Pavlo si kar kmalu pripraviva ležišče in prijetna vožnja proti Italiji in preko Italije naju zaziblje v mirne sanje.
Več posnetkov:
Ni komentarjev:
Objavite komentar