Kot je to pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica že v navadi, je avtobus za izlet na Koroško poln do zadnjega kotička. Hitimo skozi Celje in Velenje in šele malo pred naseljem Mislinja najdemo primeren lokal za jutranje okrepčilo. Odpre se nam polje proti Slovenj Gradcu, na levi pa v rahli meglici samo slutimo Uršljo goro.
Zavijemo proti Kopam in se ustavimo v vasi Legen, ki se lahko pohvali z zelo staro cerkvijo Svetega Jurija, katere začetki segajo v deveto stoletje. Tu nas pričaka prijazna vodička, v cerkvi pa nam vodič razloži zgodovino tega zanimivega kraja, kjer si je mogoče pod steklenim podom ogledati tudi ostanke staroslovanskih grobov. Seveda nam je zanimivo tudi to, kje bila doma gospa Štefka Kučan.
V Slovenj Gradcu je naš prvi cilj Medičarstvo in svečarstvo Perger, kjer ostrmimo nad raznovrstnostjo in izgledom izdelkov. Če se tradicija poveže z umetnostjo Oskarja Kogoja, je vse mogoče.
Navdušeni smo tudi, kako lepo je ohranjeno staro mestno jedro, kjer izstopa cerkev Svete Elizabete. Njena romanska zasnova je iz 13. stoletja, leta 1500 pa so jo temeljito prezidali. Zgovorni župnik nam razkaže bogato baročno notranjost, potem pa še Sokličev muzej z raznolikimi eksponati kulturne dediščine.
Sprehodimo se še do kipa Oskarja Kogoja, konja nenavadnih oblik, ki je upodobljen tudi na situli iz Vač. Spomnimo se tudi slikarja Tisnikarja in dejstva, da je Slovenj Gradec "Mesto glasnik miru", takih pa je na svetu samo 83.
Skozi Ravne in Prevalje se zapeljemo do rudnika v Mežici, kjer se namenimo globoko v osrčje Pece. Oblečejo nas v površnike, nadenejo nam čelade in v škripajočih vagončkih se zapeljemo v rudnik. Kar 15 minut traja vožnja in večini se zdi zelo dolga, pa tudi hitra, čeprav je v resnici le deset do dvanajst kilometrov na uro.
V dveh skupinah se napotimo po rovih nekdanjega rudnika svinca in cinka ter skušamo dojeti, kako težko je bilo delo rudarjev. V več kot treh stoletjih rudarjenja so odkopali 19 milijonov ton svinčeve in cinkove rude, za kar so morali skopati preko 800 km rovov. Leta 1988 so rudnik začeli zapirati. Meni se okolje ne zdi preveč grozeče: zaradi postavitve rovov narava sama poskrbi za dobro zračenje, za preveč vode v spodnjih etažah delajo črpalke, še kar dovolj svetlo je. Ko pa ugasnejo luči... Posebnost rudnika, katerega začetek sega v daljne leto 1665, je, da so okrog šest kilometrski rov izkoristili za kolesarjenje z gorskimi kolesi, razmišljajo pa tudi o podzemni vožni s čolni po rovih, kjer je dovolj vode. V muzeju si ogledamo še razstavo o rudniku, rekonstrukcijo stanovanja rudarske družine, minerale in fosile ter razstavo fotografij rastlinstva in živalstva tega področja.
Vračamo se spet skozi Ravne in Kotlje, v bližini katerih obiščemo nekdaj znani Rimski vrelec, ki žalostno propada. No, mineralno vodo si je vseeno mogoče natočiti.
Pozno kosilo v gostilni Dular v Podgori nam res tekne in za konec zapojemo: "Oj, zdaj gremo, oj, zdaj gremo, nazaj še pridemo!".
Več posnetkov:
Spletne strani:
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar