Najprej pohodniki in pohodnice Planinskega društva Lisca Sevnica tipamo po bližnjih ciljih, ker vremenska napoved ni ravno najboljša, potem pa postajamo bolj drzni in končno odkrijemo cilj izleta v neznano: Kobjeglava in Devin. Ob prvem kraju se takoj spomnemo na pršut, drugi pa je meni še posebno dragocen, ker tam še nisem bila. Darinka nam predstavi program, Vinko pa razloži, kako je današnje gostitelje srečal pod Krnom. Lokalni vodiči so res dragoceni in tudi naš se izkaže.
V Kobjeglavi nas najprej čaka malica s pršutom, slastnim kruhom in teranom. Oglasi se tudi pesem in dobre volje krenemo naprej. Žareče barve vinogradov, drevja in ruja nas spremljajo na vsej poti. Komaj opazimo, da smo že v Italiji, ko z obale v Sesljanu (Sistiana) že pogledujemo proti Devinskim stenam. Do Devina se zapeljemo z avtobusom, potem pa pot pod noge.
Žal nimamo toliko časa, da bi si ogledali notranjost gradu, ki so ga obnovili v dvajsetih letih preteklega stoletja, ker je bila zgradba iz 15. stoletja uničena od italijanskega topništva v prvi svetovni vojni. Od še starejšega gradu pa so ostale samo še ruševine. Mimo mednarodne šole krenemo na začetek Rilkejeve poti po Naravnem rezervatu Devinske stene (območje Wilderness). Pesnik Rainer Maria Rilke (1875 - 1926) se je na povabilo lastnikov mudil v gradu od oktobra 1911 do maja 1912 in tam napisal znane Devinske elegije.
Pot je lepo vzdrževana in pogled nam uhaja nazaj h gradu, pa po strmih stenah k morju.
Jaz pa se najbolj vesela živih barv ruja, ki se postavljajo na ogled levo in desno. Sesljan se nam pokaže še iz ptičje perspektive, nad njim pa nas že čaka avtobus, da nas popelje še bliže Trstu.
Nacionalno svetišče Marije Matere in Kraljice nad Trstom je naš naslednji cilj. Cerkev na vzpetini Vejna (Monte Grisa) je bila posvečena leta 1966, trenutno pa moderno betonsko zgradbo obnavljajo. Sprehodimo se po spodnji in zgornji cerkvi ter najdemo vsak svoje videnje te cerkve, h kateri vodi tudi zanimiv križev pot.
Vodič nas popelje še k plezalnim stenam pri Trstu, kjer kar vrvi od začetnikov in tistih bolj izkušenih plezalcev. S svojo glasnostjo in prešernostjo zbujamo pozornost, sploh, ko Pepi raztegne svoj meh in nekateri kar na cesti zaplešejo. V rahlih meglicah pod nami leži Trst, na zahodu se beli grad Miramare, kukamo pa tudi k našemu morju.
Vračamo se v Kobjeglavo in najprej obiščemo pršutarno, kjer se na zraku suši okrog tisoč pršutov.
Občudujemo tudi slikovit spomenik borcem iz druge svetovne vojne, ki predstavlja elemente kraške hiše z vodnjakom.
Pri gostitelju pa nas že čaka okusen pasulj, ki ga je skuhal naš Janko. Tudi pršuta in kruha ne manjka, vse pa je treba še malo zaliti z dobrim teranom. Spet se oglasi harmonika in marsikoga zasrbijo pete. Gospodar nam razkaže okolico hiše in predstavi svoje ideje in načrte - še se bo treba vrniti sem.
Z veselo pesmijo se vračamo domov in nič nam ni žal, da je bila tokrat tura malo krajša. Zato pa toliko slajša!
Več posnetkov:
Spletne strani:
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar