V malo več kot tednu dni se mi obeta, da bom že tretjič uživala ob pogledu na jesensko bogastvo ruja. Če to ni nadstandard! S kombijem se Ponedeljkova skupina zapelje skozi Sočergo do cerkvice Svetega Kvirika, kjer je dovolj prostora za parkiranje.
Že kar tam nas obkrožajo živopisani grmi, ko pa nekaj časa koračimo po ravnem, potem pa malo spustimo navzdol, se pred nami odpre planjava.
Zdi se nam, kot bi na njej gorele ognji, vmes pa ponosno stojijo osameli bori in košatijo nežni brini. Ko pogledaš preko doline, se zaveš, da je nasprotni breg tudi poln ruja v najrazličnejših odtenkih sijočih barv. Ko hodimo po robu, se odpira pogled v dolino na desni. Jasno se riše pod nami mejni prehod Sočerga, okrog pa polja, gozdovi, manjši zaselki in v daljavi v meglicah Buzet, še dlje za njim pa Učka. Vendar je treba gledati tudi pod noge, saj je pot speljana po zanimivo razjedenih skalah.
Foto: Vinko Govekar
Že je pod nami Veli Badin, spustimo se k naravnemu mostu in malicamo pod zanimivo oblikovanimi spodmoli. Na povratku najdemo zelo lepo markirano pot skozi redek gozd, više pa se priključimo na že prehojeno pot. Pri cerkvi se s spoštovanjem sprehodimo po pokopališču, kjer lepo okrašeni grobovi spokojno počivajo na skrbno pokošeni trati.
Nismo še gotovi z našimi ogledi. Vinko nas pelje proti morju - vse do Strunjana, kjer nakupimo olivno olje in kakije.
Foto: Vinko Govekar
Martinovo je sicer že mimo, ampak nikoli ni prepozno za proslavljanje. Klet na kmetiji Jogan v Pobegih nad Koprom je prav primeren kraj za to. Z nono se že dobro poznamo, ker smo bili že večkrat njeni gosti, danes pa nam postreže tudi mlada gospodinja. Čudimo se, kako lepo govori slovensko, čeprav je po rodu iz Romunije. Refošk je odličen, hitro je na mizi še sir, tudi vsak od nas ima še kaj svoje malice, za posladek še vinski liker - prava fešta! Potem pa sinu mlade gostiteljice poplešejo prsti po tipkah harmonike... Kako malo je treba za čudovit dan!
Več posnetkov:
Spletne strani:
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar