17. 11.
Vse je spakirano že predčasno, pred odhodom imam čas prelistati še časopis. Take situacije so pri meni nevarne - gotovo kaj pozabim. Še pred osmo zjutraj se s prtljago na avtobusni postaji zbiramo člani in članice Društva upokojencev Sevnica, da se z avtobusom popeljemo na letovanje v Izolo. Z dobro voljo skušamo popestriti megleno jutro, po obvezni kavici na Lomu pa se nam dobrika že tudi sonce. Ko hočem napraviti kakšen posnetek, zaman segam po fotoaparatu. Očitno je ostal doma na mizi. Kaj pa zdaj? Navadno na takih pohajkovanjih napravim sto do dvesto posnetkov dnevno, zdaj pa jih bo treba očitno shranjevati kar v svoj spomin. Tolažim se s tem, da sem v teh krajih že ogromno slikala, da je vreme kljub vsemu malo megleno, ruj je bil na vsaj treh mestih že lepši... Preživela sem osem dni brez fotografiranja in to - težko.
V hotelu Delfin se pozdravimo z nekaj znankami iz Brestanice, ki odhajajo, potem pa vselimo v sobe. S Tilčko sva zelo zadovoljni, saj lahko z okna in velikega balkona uživava pogled na Izolo, pa tudi oprema v sobi je moderna in prijetna. Po okusnem kosilu se sprehodiva do mesta, ugotavljava, kako so dobro uredili prostor med marino in nekdanjo tovarno Delamaris, prijetno pa je tudi na soncu popiti kavo. Naročiti je treba obvezno podaljšano, drugače jo je samo za nekaj požirkov. V bazenu je kar precej gneče, ki so razredči šele tik pred večerjo. Obroki so po že znanem pravilu: pri kosilu samopostrežna juha in bogata izbira solat, pri večerji je samopostrežba pri solatah, glavno jed naročimo za oba obroka za naslednji dan izmed treh ponujenih menijev, za posladek pa so tudi različne možnosti.
18. 11.
Bujenje ob pol sedmih in kakšno minuto pred sedmo že čakamo pred bazenom, da za dobro jutro malo zaplavamo. Po želji sledi še telovadba v vodi ali na suhem, midve pa si raje v miru in brez gneče privoščiva zajtrk, ki je po izbiri in res bogat. Jaz sem še posebej vesela različnega sadja.
Sonce vabi in danes je za začetek na vrsti panoramski izlet po vaseh nad Koprom. Z avtobusom se zapeljeva v Koper, sprehodiva med trgovskimi centri, ki segajo že skoraj do železniške in avtobusne postaje, potem pa vkrcava na mali avtobus s 16 sedeži, ki nas popelje po naslednji relaciji: Koper, Šalera, Gažon, Šmarje, Puče, Koštabona, nazaj v Puče, Krkavče (tu obrnemo), Padna (obrnemo), Nova vas, Sveti Peter (deset minut postanka, potem obrnemo), Nova vas, Puče, Šmarje, Pomjan, nazaj v Šmarje, Gažon, obrat in nazaj v Srgaše, Koper. Dve uri vožnje po čudovitih grebenih s slikovitimi vasmi za vsega en evro in 60 centov. In neprecenljivi pogledi na žareči ruj in druge jesenske barve.
Po kosilu si privoščiva nekaj počitka z branjem, potem pa sprehodiva po marini in novem naselju na Livadah.
19. 11.
Danes naju čaka daljši sprehod, ki se ga vedno znova veseliva. Vzpon na Belvedere, potem pa po razglednem robu do Strunjana. V hotelu Svoboda je obvezen počitek s kavico, pri hoji ob solinah lahko opazujeva še mednarodno regato, potem pa zavijeva v hrib po cesti za hotelom Salinera. Kmalu stopiva na prijazno stezico nad Pacugom, strma pot navzdol pa naju pripelje v Fieso. Še samo nekaj korakanja po lepo urejeni poti in po skoraj triurni hoji sva v Piranu. Cerkev Svetega Jurija so lepo obnovili, še vedno pa je tudi krasen pogled na strehe stavb v starem mestnem jedru. Ni kaj dosti časa, treba je na avtobus, da ne zamudiva kosila.
Popoldne se spet posvetiva Izoli, kjer poteka prireditev v zvezi s kostanjem. Stojnic s ponudbo ni veliko, je pa zanimiv kulturni program.
20. 11.
Po običajnem jutranjem plavanju in obilnem zajtrku jo mahava skozi naselje Jagodje do trase Paranzane - ozkotirne železnice od Poreča do Trsta. Ta 123 kilometrov dolga proga, ki so jo gradili od 1900 do 1902, je povezovala 33 istrskih mest: 78 kilometrov pa hrvaškem, 32 po slovenskem in 13 po italijanskem ozemlju. Danes je to Pot zdravja in prijateljstva za kolesarje in pohodnike. V Jagodju in pred Portorožem sta ohranjena dva predora, sicer je pot speljana med polji in vinogradi in res je užitek hoditi po njej. Malo pred Strunjanom srečava veliko skupino policistov, ki s psi nekaj iščejo. Potolažijo naju, da ni nič nevarnega, če pa najdeva kaj denarja, naj sporočiva. Ne vem, kaj natančno so iskali, mogoče res denar, ker je bila v teh dneh oropana pošta v Semedeli. Gotovo pa niso bili na nedeljskem sprehodu, kot je to omenil eden izmed policistov. V Portorožu se prileže sprehod po sončni obali, popoldne pa še po Izoli.
21. 11.
Današnji načrt - izlet na Debeli rtič, zaradi neugodnih avtobusnih zvez pade v vodo, zato pa si temeljito ogledava Koper. Celo tisti pred leti opevani zapor odkrijeva. Udobja v notranjosti pa raje ne bi preizkušali, kar verjameva, da je na višini. Po kosilu si najdeva pot skozi izolske vinograde in samo upava lahko, da teh površin ne bodo pozidali. Na velikem pokopališču še vedno razkošje cvetja in sveč.
22. 11.
Že nekaj časa si želiva raziskati svet med izolsko bolnico in Šaredom. Danes se z avtobusom zapeljeva do bolnice, potem pa pot pod noge v hrib. Po lokalnih cestah in kolovozih hodiva med sijočim rujem in uživava v razgledih na Izolo, kasneje na Koper, Ankaran, Debeli rtič, Trst... Kar nekaj časa pot vodi v smeri Šmarja, potem pa se priključi že znani evropski pešpoti E6. Ko prideva mimo Baredov, je pod nami spet Izola, pogled pa že sega vse do Pirana. Do Šareda vodi široka in dolga prašna cesta med vinogradi in nasadi oljk, strm vzpon v vas pa je poplačan z razgledom na Piranski zaliv ter Savudrijo in počitkom s kavico. Po najkrajši poti se spustiva v Izolo in po skoraj treh urah zaključiva ta čudovit pohod po sončnih hribih nad Izolo. Popoldne sončne žarke loviva še po izolskih pomolih.
23. 11.
Danes malo piha, zapeljeva se v Piran, kjer znova odkrivava lepote ozkih ulic in starih zgradb. Ob obali naju spet lepo greje sonce in sprehodiva se do Portoroža in Lucije. Po povratku z avtobusom, kosilu in počitku si privoščiva ponovno Jagodje ter hojo po trasi nekdanje železnice. Tokrat med vinogradi proti Izoli.
24. 11.
Še zadnjič plavanje v bazenu in obilni zajtrk, potem pa pakiranje. Ker odhajamo šele ob pol dvanajstih, še zadnjič obhodiva obalo do Simonovega zaliva, kjer valovi pljuskajo nekaj metrov visoko, se posloviva od vinogradov ter posladkava v slaščičarni. Nasmejani predamo štafeto upokojencem in upokojenkam iz Krškega, ki nam grozijo, da nas bo smeh minil še pred Postojno. Res je tam konec sonca, se nam pa odprejo vse lepote ivja, ki je zavilo naravo v pravo zimsko pravljico. Ne, nasmeh na naših ustih ne zbledi: veseli smo tega, kar nam nudi narava. Saj ni nujno, da je vedno sonce. Da ne bi prišli lačni domov, se v Štorovju okrepčamo s kosilom, ob razhajanju pa obljubimo, da gremo drugo leto spet letovat v Izolo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar