Čudno se je zbuditi na ulici v Dublinu: pravega zajtrka tu ne bo mogoče kuhati. Smo v neposredni bližini mosta Ha'penny Bridge iz leta 1816, na katerem so nekaj časa pobirali po pol penija za mostnino. Na hitro damo nekaj v usta, se dobro oblečemo, ker vemo od preteklega dneva, da 12 stopinj ni pretirano veliko, sploh, če zraven popiha še veter. Danes nas blagoslovi tudi kakšna kapljica, torej spoznavamo drizzle, to je rahlo pršenje kapljic, ki merijo manj kot pol milimetra v premeru. K sreči se sproti sušijo in mi gremo lahko raziskovat mesto.
Najprej se napotimo proti Glavni pošti (General Post Office), rojstnemu kraju sodobne Irske. Stavba je bila zgrajena v letih 1814-18 v neoklasicističnim stilu. V njej so leta 1916 v Velikonočni vstaji razglasili Irsko republiko. Upornike so usmrtili, dogodek pa velja za začetek ustanovitve Irske. Ogledamo si spominsko ploščo z vsebino razglasitve republike, mogočne spomenike vodij vstaje in 121,2 metrov visoko konico iz jekla (Spire of Dublin), ki obeležuje novo stoletje.
Pot nas vodi naprej do Kolidža Svete trojice (Trinity College), ki ga je ustanovila Elizabeta I leta 1592 in v svoji knjižnici hrani tri dragocene knjige iz srednjega veka, med njimi Knjigo iz Kellsa (Book of Kells) - eno najstarejših knjig na svetu (okoli leta 800). To je knjiga evangelijev v štirih ločenih delih s čudovito okrašenim besedilom.
Dublin slavi tudi male ljudi, primer za to je spomenik branjevki Molly Malone, ki je znana tudi iz popularne pesmi. Paradoks je, da ima pretežno katoliško mesto dve protestantski katedrali: katedralo Svetega Patricka (St Patrick Cathedral: zgrajena v 12. in 13. stoletju, družina Guinness jo je obnovila v 19. stoletju, v njej je pokopan Jonathan Swift, avtor Guliverjevih potovanj, dekan te cerkve od 1713 do 1745) in katedralo Kristusova cerkev (Christ Church Cathedral: najstarejša ohranjena kamnita stavba v mestu, delno iz časa pred 1180, eden najimenitnejših normanskih prispevkov irski arhitekturi, poleg nagrobnega kipa viteza sta v njej tudi mumificirana mačka in podgana, ki sta se ujeli v lovu skozi orgelsko piščal). Obe cerkvi si mi lahko ogledamo le od zunaj, od daleč pa tudi muzej Viking Adventure, ki nas spomni na zgodovino Dublina: Vikingi so se tu izkrcali v 9. stoletju in ustanovili trgovsko postojanko Dyflin, Normani so ime v 13. stoletju spremenili v Dublinia, mesto pa je bilo močno preoblikovano v 18. stoletju. Pogled vržemo še na Dublinski grad (Dublin Castle: začetek gradnje v 13. stoletju, predelan v 18. in 19. stoletju po požaru stoletje prej, več kot 700 let sedež angleške vlade, od leta 1922 protokolarni objekt in muzej), preverimo, kako je v področju Temple Bar podnevi, potem pa ostane samo še malo časa za kavo in borovničev kolaček.
Po mestu smo znamenitosti iskali,
na koncu se s kavico posladkali.
Smo pa brez zajtrka ostali
in do večera nanj čakali.
Posloviti se moramo od Dublina in se napotiti še med starejše ostanke zgodovine. Ob odvažanju kamenja s parcele so naključno odkrili nad 5000 let staro megalitsko grobnico iz neolitske (pozne kamene) dobe, torej starejšo od Stonehenga in piramid.
Newgrange ni samo grobnica, to je starodavni tempelj astrološkega, duhovnega, verskega in obrednega pomena. Posebno edinstven je njen strop, za gradnjo pa so uporabili 200 tisoč ton kamenja. Ima obliko ledvice na površini ene akre (0,4 hektara, originalno od izraza "odprto polje" - kolikor je kmet lahko zoral z enim volom v enem dnevu) s 97 kamnitimi robniki, ki so bogato okrašeni. Od prijavljenih izžrebajo tiste, ki so v grobnici lahko v času zimskega solsticija (21. decembra), ko za 19 minut žarek, ki potuje skozi 19 metrov dolg prehod, osvetli notranjost grobnice. To pomeni, da so graditelji bili zelo povezani z naravo in dobro poznali menjavo letnih časov ter na tak način povezali duše umrlih s soncem in svojim upanjem na novo leto. Branko Gradišnik v svoji knjigo Strogo zaupno na Irskem pravi: "Sonce po žgoči popkovini svoje toplote oplodi duhove rajnkih s semenom življenja." Preveč nas je turistov, da bi brez rezervacije prišli v grobnico, zato si ogledamo le film in razstavo. Vzdolž zavoja reke Boyne sta še dve znani nahajališči: Knowth in Dowth in še 35 manjših. Na parkirišču nam tekne slastno kosilo, saj smo brez pravega zajtrka. Pri tem nam pomagajo veliki črni ptiči, ker so kot velike vrane, so menda krokarji.
Imamo srečo: ko smo zunaj, je vedro, ko smo pod streho, dežuje. Tudi na poti v Belfast. In samo osem stopinj kaže termometer. Meje s Severno Irsko sploh ne opazimo. Gradišnik je zapisal, da je razlika v obliki senenih bal: v Republiki Irski da so okrogle, na severu pa imajo obliko kvadra. Pa valuta je drugačna, tu imajo funte, k sreči pa marsikje jemljejo tudi evre.
Belfast je mesto z okrog 270 tisoč prebivalci ob reki Lagan. Je edino mesto na Irskem, ki je v 18. in 19. stoletju doživelo popolno moč industrijske revolucije: ladjedelništvo (tu so zgradili Titanic), vrvarstvo, tekstilna industrija, tobačna industrija. Pred prvo svetovno vojno ima okrog 400 tisoč prebivalcev. Z zatonom industrije nastopijo težave, pa spet polagoma regeneracija.
Velik vtis napravi mestna hiša (City Hall: impresivna renesančno oblikovana zgradba iz portlandskega kamna, barvastega stekla, granita in marmorja, z bakreno kupolo, gradili od 1888 do 1906; okrog nje kipi pomembnih ljudi - kraljica Victoria
in spomenik umrlim na Titanicu),
nagnjeni stolp, posvečen možu kraljice Victorie, s slikovitimi vodometi (Albert Memorial Clock); katedrala s konca 19. stoletja, ozke ulice s starimi pubi ... Staro prehaja v novo, moderno, kar zlasti občudujemo na bregu reke, kjer nas veter ob okrogli dvorani za koncerte in razstave krepko prepiha.
Ko se vozimo po Antrimski obali, se spet nebo povezne na zemljo. Sledijo si manjša naselja v zalivih s hotelčki in penzijoni, pašniki z lepimi živimi mejami, divji valovi motne vode pa butajo ob obalo.
Ustavimo se pred naseljem Balley Galley, da poslikamo divjo lepoto in izkusimo moč vetra. Ta del grofije Antrim je bil včasih najbolj divji in oddaljeni predel Ulstra (severna irska provinca), kamor se v 17. stoletju niso naselili Angleži in Škoti in tu se je najdlje obdržala galščina. William Thackeray, angleški pisatelj iz 19. stoletja (Semenj ničevosti), je pokrajino imenoval "Švica v miniaturi". Namenjeni smo v Glenariff Forest Park - gozdni park na površini 1185 hektarov, od tega 900 hektarov gozda, z majhnimi jezeri, rečicami, slapovi, pohodniškimi potmi, redkimi živalmi (rdeča veverica, irski zajec).
Ledenik in devet rek je vrezalo globoke doline in naša "dolina orača" je prekrasna: vsa zelena s pašniki in ovcami, rumenimi grmi, ob cesti slap, prave poljane modrih zvončnic in ostalega cvetja ... Ko na križišču obračamo, Vinko na vprašanje, če ne gremo naprej, odvrne: "Seveda gremo, samo prej bomo obrnili." Po nasvetu domačina se napotimo v kamp z veliko prostora, kjer je parkiran en avto, postavljen en šotor, v hišici pa so stranišča in tuši. Nobene recepcije. Pri šotoru gori ogenj in nekaj lepo diši, taborniki pa mi tudi razložijo, da pride denar za kampiranje pobrat ranger. Ta se res kmalu pojavi in ne ve, kako bi nam računal, končno se odloči za 13 in pol funta. Mi pa imamo samo evre. Zamahne z roko in se odpelje. Čez nekaj časa, ko smo že vsi prepričani, da bomo taborili zastonj, se vrne, opravičuje in želi za naše bivanje 15 evrov ("Ne zaradi mene, zaradi drugih." pravi.). Še enkrat vprašamo, če toliko za celo skupino, in res je tako. Za ta denar 21 ljudi uporablja stranišča, se tušira z neomejeno količino tople vode, pa še glavo si lahko posušiš pod sušilcem za roke. Neverjetno! Da bo uživanje popolno, hitro organiziramo še dobro malico in sredi gozdov sladko zaspimo.
Sneg in deževje ustavi nas ne,
nič mila ne rabiš, saj "drizlajo" te.
Potem se pa v topel bunker zvališ
prej pa še slastno ti malco dobiš. Gremo ...
Video:
Video: Newgrange
Vinkov video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar