Dobro smo se naspali v kampu in izkoristili obilje tople vode. Zajtrk in naprej v Glenariff Forest Park, pred katerim je velik parkirni prostor in dosti informacij o pohodnih poteh (od enega do devet kilometrov).
Mi izberemo tisto okrog slapov in nehote nam jo uspe tako prirediti, da se najprej udobno spuščamo, potem pa strmo vzpenjamo.
Dva večja slapova, več manjših brzic in okoli dve uri uživanja.
Pozdravljajo nas raznolike cvetice, na barvo vode pa se moram šele navaditi: kar umazana izgleda, ko smo navajeni naše, ki teče po svetlejši apnenčasti podlagi. Temperatura je ravno prava za hojo, sploh, ko neha pihati. Ko se povzpnemo nazaj na parkirišče, nas napisi opozarjajo, naj dobro očistimo podplate čevljev in palice, da ne bomo raznašali bolezni v druga področja. Posnemanja vredno!
Spet se vozimo med zelenimi travniki z ovcami in rumenimi grmi. Od časa do časa nas malo potrese, ko Emanuel zapelje preko sredine ceste. Tam so kovinski krogi z odsevniki, ki opozarjajo, da si preko sredine, pogosto pa je tudi na vsaki strani vozišča pas bolj hrapave površine, da ne bi vozniki rinili čez. Irska ima kar nekaj avtocest in cest z več pasovi, ostale pa so tudi v redu, vendar ozke.
Zdaj smo pa že čisto na severu otoka in pred nami je nekaj posebnega:
prehod preko 20 metrov dolgega visečega mosta iz vrvi, ki 30 metrov nad morjem vodi na otoček Carrick (Carrick-a-Rede). To je bil včasih prehod za ribiče, ki so lovili losose. Teh je vse manj, zato domačini raje "lovijo" turiste, ki za ogled plačajo vstopnino. V 350 letih so zgradili veliko mostov, sedanji je iz leta 2008 in je stal preko 16 tisoč funtov. Od parkirišča do mosta je 800 metrov prijetne in razgledne poti, pa tudi 161 stopnic. Počasi se v vrsti pomikamo proti mostu, ga previdno prečkamo, ker se še brez vetra malo guga, potem pa prehodimo otoček z obilo cvetja, opazujemo ptice pri gnezdenju in vratolomnem letenju, kukamo proti Škotski in se psihično pripravljamo na povratek.
Spet je treba malo počakati, ker most lahko prečka le osem oseb naenkrat, vse skupaj pa gre počasneje tudi zaradi fotografiranja. Na parkirišču s tekom malicamo in klepetamo z lokalnim šoferjem, ki nas ob pokušnji našega vina nauči pomembno irsko besedo "slonče" - Na zdravje. Zapišejo pa to baje "Slainte", pa se znajdi, če se moreš. Sploh pa z našim bivalnim avtobusom vzbujamo pozornost pri šoferjih in turistih po vsej Irski. Tega šoferja najbolj zanima, kje spi naš Emanuel, če vsako noč pri drugi, ko vidi, da nas je žensk več kot moških.
Sledi najbolj znan kotiček Severne Irske, ki so ga odkrili leta 1692: Giant's Causeway - Velikanov nasip.
To je geografski čudež z bazaltnimi oblikami vulkanskega izvora izpred več kot 60 milijoni let. Obsega 0,7 kvadratnega kilometra površine, 40 tisoč črnih bazaltnih stebrov s šest stranicami, lahko pa jih je tudi štiri, pet, sedem ali osem. Visoki so do 12 metrov in imajo do pol metra v premeru. Nastali so tako, da se je lava ob potresu zlivala v vodo in hitro strjevala. Sicer pa je mesto vir različnih zgodb: to naj bi bil sedež velikana Finn MacCoola in njegova pot do ljubljene na Škotskem (otok Staffa), kjer so podobne tvorbe. Nekoč naj bi se namenil boriti s Škotom Benandonner-jem, ki je bil res velikanski. Žena je Finna oblekla kot dojenčka in, ko ga je Škot videl, je pomislil, kakšen je neki oče, če je dojenček tako velik, v strahu je zbežal in podrl pot na Škotsko za sabo.
Peš se napotimo do tega nenavadnega mesta, potem se povzpnemo še do Orgel (The Organ), naprej do Giant's Eyes (Velikanovih oči), ki so ovalne odprtine v sloju rdečkaste železne rude, kjer so bazaltni balvani padli ven, pa je steza zaprta. Zato se po strmih Shepherd's Steps (Pastirjevih stopnicah) vzpenjamo do ovc na travnikih in lepega razgleda. Zaradi gradnje novega centra za turiste se sprehodimo še malo dlje kot je običajno, Vinku, ki je pustil svoj mobitel v avtobusu, pa se obeta kar nekaj kilometrov pešačenja na parkirišče po avtobus. Pa Nino štopa nek drug avtobus, pobere Vinka na poti in kmalu se lahko vkrcamo.
Za rep ujamemo še zadnji možni obisk v viskarni Old Bushmills Distillery, ki je najstarejša viskarna na svetu z licenco in je dovoljenje za žganje viskija dobila leta 1608. Izdelava "vode življenja" ( uisce beatha) je omenjena na tem področju že v 13. stoletju, azijski menihi naj bi postopek sem prinesli pred več kot tisoč leti.
V sprejemnem centru nas razdelijo v dve skupini, pridružijo se nam še štiri dekleta iz Maribora, ki potujejo po Irski z izposojenim avtomobilom. Slovence pa res najdeš povsod po svetu! Naš vodič prizna, da mu je to prvo vodenje, predstavi nam sestavine za viski: ječmen, kvas in voda. Irci ječmen sušijo na zraku, za razliko od Škotov, ki ga z dimom. Posušeni ječmen zmeljejo ter z vodo in kvasom zmešajo, potem pa pustijo zavreti. Sledi trikratna destilacija, kar tudi loči irski whiskey od škotskega whisky - ja, ki je destiliran le dvakrat. Sledi dodajanje čiste vode in staranje v hrastovih sodih tudi do 21 let, kar da pijači dokončni okus glede na to, kaj je bilo v teh sodih prej (cherry, bourbon, port, madeira). Na milijone litrov zvarijo letno, zaposlenih pa je samo 120 ljudi. Ogledamo si cel proces in že od hlapov smo malo omotični, ko vidimo še prostor za stekleničenje in informativni video, pa pijačo tudi poskusimo. Kljub vsemu ostanemo bistre glave in v precej dragi trgovini ne kupujemo pretirano veliko. Naši moški pa modrujejo: "Viski širi moškim žile, ženskim pa noge.".
Zunaj še vedno sije sonce (temperature od osem do dvanajst stopinj), ki nas spremlja od visečega mosta, mi pa ugotavljamo, kako pozno odpirajo na Irskem turistične znamenitosti (ob devetih ali desetih), da jih potem lahko zgodaj zaprejo (ob štirih ali petih popoldne). Ampak narava nam je na voljo 24 ur na dan in v vsej divji lepoti se nam razkrije na razgledišču Magheracross. Veliko parkirišče z informativnimi tablami, pogled na ruševine gradu Dunluce Castle iz 13. stoletja.
Dežurni kuhajo kosilo, drugi pa stikamo za najlepšimi pogledi na divje razčlenjeno obalo. V bistvu uživamo na velikanskem kamnitem slonu, ki svoj rilec namaka v morje. Edini problem je, da daleč naokrog ni nobenega poštenega grma za nujne zadeve.
Ko po mestu Londonderry iščemo staro obzidje, se že mrači. Končno najdemo parkirišče in dostop, obstanemo pa pred zaklenjenimi vrati na obzidje. K sreči pa se nanj da priti tudi skozi dvorišče bližnje hiše in z nekaterih ulic. Obzidje so zgradili od 1613 do 1619 kot obrambo proti naseljencem iz Anglije in Škotske. Prestalo je več obleganj, tisto leta 1689 je trajalo 105 dni, vendar je vzdržalo in mesto ima vzdevek The Maiden City (Deviško mesto). Dolgo je kilometer in pol, visoko od štiri do dvanajst metrov in ima štiri stara vrata ter tri novejša. Bolj kot razgled, nas zanima, kje bomo našli stranišče. Skupinsko vkorakamo v pub, jaz pri šanku sprašujem, če je mogoče plačati tudi v evrih (je!), ostali pa že najdejo nam tako željeno mesto. Nihče nič ne naroči, saj so vsi stoli zasedeni, gosti pa z zanimanjem sledijo nogometni tekmi. Nam so predvsem zanimive precej razgaljene, očitno pijane punce. Olajšani občudujemo lepo urejene lokale in ateljeje na dvoriščih, ki so jih uredili leta 1992 za oživitev starega dela mesta.
Nadaljujemo pot po obzidju: pred nami je Cehovska dvorana (The Guildhall: neogotska stavba iz leta 1890, ki jo je prizadel požar leta 1908 in dve bombi leta 1972, ko je 30. januarja britanska armada ubila 26 neoboroženih protestnikov - Bloody Sunday - Krvava nedelja. Tu je bilo tudi sicer veliko dogodkov družbene in politične narave, pred njo je trg za prireditve, kopije nekdanjih oken iz barvastega stekla prikazujejo zgodovino mesta, za stavbo je Derry Quay, od koder so mnogi irski emigranti pluli v Ameriko v 18. in 19. stoletju.), za njo pogled na reko Foyle z modernim mostom, kmalu pa tudi St Columbs Cathedral (Katedrala Svetega Columba: zgrajena med 1628 in 1633, v preddverju je votla topovska krogla, ki jo je izstrelila vojska Jamesa II s pogoji za vdajo, toda odgovor je bil "No surrender" - "Ni vdaje".). Spet pridemo do zaklenjenih vrat na obzidju, sklenili smo cel krog, vrniti pa se moramo nekaj sto metrov in po ulicah zapustimo to značilno mesto v obzidju. Londonderry ali Derry je drugo največje mesto v Severni Irski z okrog 85 tisoč prebivalci in bogato zgodovino, saj je Sveti Columba tu ustanovil samostan leta 546. Nemirni in revolucionarni duh izražajo tudi mnoge slike na zidovih hiš.
Zdaj bi bil pa že čas za spanje! Vozimo se skozi manjše kraje, primernega parkirišča pa nikjer. Spravimo se na pograde kar med vožnjo, končno pa le pristanemo na parkirišču Sparove trgovine. Ni napisov za prepoved parkiranja za tiste, ki niso kupci (kot pri nas), zato pa žarke luči. Zapeljemo na bolj intimno mesto - dvorišče trgovine čez cesto in v miru zaspimo.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar