Zbudimo se v mokro jutro: še ena redkih prilik na tem potovanju, da doživljamo "drizzle" - rahlo pršenje drobnih kapljic. Ampak veter hitro opravi s tem, mi pa tudi. Zadovoljni smo tudi z računom za kamp, saj je z žetoni za toplo vodo stal le okoli štiri evre na osebo.
Vinko nas popelje na morsko obalo mimo neštetih počitniških hišic, ki se skrivajo med nasipi s suho travo. Povsod je veliko lukenj, zajcev pa nikjer; le polži nam pozirajo.
Naš prvi cilj je mesto Doolin, ki je znano po glasbi in kot izhodišče za Aranske otoke. To je jugozahodni kot "skalne dežele" Burren, kraške pokrajine na preko 259 kvadratnih kilometrih z najbolj raznolikim rastlinstvom na Irskem (alpskim, arktičnim, mediteranskim) in bogatim živalstvom (24 vrst metuljev, irski zajec ...). Med njimi so tudi redke, eksotične vrste kot nikjer drugje na svetu. Pred 335 milijoni let je bilo to dno tropskega morja, milijone let so pokrajino oblikovali dež, erozija, ledeniki in človek (izsekavanje gozda). Ta apnenčasti plato je Cromwellov nadzornik v 1640-tih opisal kot "divjo deželo, kjer ni dovolj vode, da bi utopil človeka, ni drevesa, da bi ga obesil, niti zemlje, da bi ga pokopal". So pa prave apnenčaste ploščadi z žlebiči - škrapljami (grykes), v katerih se skrivajo rastline, ponekod je dovolj prostora celo za pašo, ne manjkajo pa niti podzemne jame. Področje je bilo naseljeno že v neolitiku, o čemer pričajo megalitske grobnice, o kasnejših zgodovini pa tudi okrogle trdnjave ter visoki križi.
Nekaj krasa smo izkusili že sinoči, danes pa si privoščimo še eno značilnost teh krajev: od 120 do 214 metrov visoke klife Cliffs of Moher. Dež in veter sta jih oblikovala milijone let v dolžini osmih kilometrov. Skala je kombinacija peščenjaka in črnega skriljavca ter je dom 20 različnim vrstam ptic, ki jih skupaj okrog 30 tisoč, pa tudi divjim kozam, pod njimi pa se med drugim igrajo tudi delfini in tjulnji. Tu in tam veter prinese kakšno kapljico, ko se sprehodimo mimo moškega, ki piska na piščalko, in ženske, ki ubira strune na harfi, vse do stolpa O'Brian's Tower. V njegovi bližini se lahko zazremo v globino in občudujemo ples jate ptic. Podamo se še na drugo stran, potem pa v center za obiskovalce, ki ponuja zanimive razstave in predstavitev v trodimenzionalni tehniki. Najlepše od vsega pa je, da je center in tudi trgovine lepo pod zemljo in ne motijo naravnega izgleda veličastnih klifov.
Nekaj posebnega so tudi stranišča s slikami klifov na vratih in modernimi umivalniki. Na vhodu pa je posebno opozorilo, da na žensko stranišče lahko pride moški vzdrževalec in na moškega vzdrževalka. Kaj takega pa še ne!
V Kilfenori si ogledamo ostanke katedrale iz 12. stoletja in bogato zbirko visokih križev, med katerimi je najbolje ohranjen Doorty Cross iz 12. stoletja.
Keltski ali visoki križi so v bistvu mešanica med krščanskim križem in čaščenjem sonca. Okrašeni so s podobami iz svetega pisma, da so nepismenim približali njegovo vsebino, pa tudi s keltskimi simboli: vozli, spirale, vijuge, živalske oblike. Kraj Kilfanora pa ima tudi bogato glasbeno in plesno tradicijo.
Še naprej stikamo po kraški pokrajini in njene značilnosti najdemo tudi v okolici grobnice Poulnabrone Portal Tomb.
To je dolmen (mizni grob) z 1,5 ton težkim zgornjim delom, 5000 let star, ki je služil tudi v ritualne namene. Tu naj bi bilo pokopanih 16 odraslih (samo eden od njih je bil starejši od 40 let), 6 otrok, z njimi tudi nekaj predmetov, pred vhodom pa tudi novorojeni otrok. Ob času našega obiska okrog kar vrvi od šolarjev in šolark, žlebiči pa se kitijo z raznovrstnim cvetjem. Sila ponosni smo, ko na informativni tabli najdemo v strokovni razlagi o krasu slovenski izraz "dolina".
Kosilo si pripravimo na velikem parkirišču pod ostanki ene najbolj ohranjenih kamnitih trdnjav v pokrajini Burren: Caherconnell Fort. Napravljena je bila iz enega milijona kilogramov kamenja v obliki kroga in je služila svojemu namenu od leta 400 do 1200, predelana pa je bila v 15. in 16. stoletju. Nekateri si ogledajo muzej, drugi se zabavajo ob ogledu oslice z mladičem, tretji počivajo ... Temperatura se je dvignila že na prijetnih 19 stopinj.
Za kratek čas se ustavimo pri gradu Bunratty Castle ("grad na ustju reke Ratty"), ki je bil zgrajen leta 1425 in ima bogate zbirke pohištva iz 14. do 17. stoletja. V njem prirejajo srednjeveške pojedine, park pa je posnetek irske vasi 1800-tih: koče, cerkev, trgovine, mlin, vrt ... Na gostišču je obešena posebne vrste dobrodošlica, del "irskega blagoslova":
May the road rise up to meet you,
May the wind be always at your back,
May the sun shine warm upon your face,
The rains fall soft upon your fields,
And until we meet again
May God hold you in the palm of his hand.
Naj se cesta dvigne, da ti pride naproti,
naj bo veter vedno v tvoj hrbet,
naj ti sonce tople sije na obraz,
dež mehko pada na tvoja polja.
In, dokler se spet ne srečava,
naj te Bog drži v dlani svoje roke.
Na poti proti polotoku Dingle pa nepričakovano naletimo še na najlepšo irsko vas Adare. Grof Dunraven je v zgodnjem 19. stoletju oblikoval sedanji izgled naselja: vrsto prikupnih hiš s slamnato streho, ki izgledajo kot v pravljici. V parkih, ob reki Maigue, v samem naselju pa so še trije samostani, cerkve, kapele, njihove ruševine, grad iz 13. stoletja, kasnejši grad, ki je zdaj luksuzni hotel, igrišče za golf, srednjeveški most s 14 oboki. Koliko motivov za fotografe!
Večer izkoristimo za petje pesmi od A do Ž. Mesto za spanje pa najdemo na parkirišču ob cesti, obkrožajo nas pašniki in goveja živina si nas od daleč radovedno ogleduje.
Nam drizzle na klifih svoj blagoslov da,
roža v žlebičih se nam smehlja.
Gradovi, trdnjava in grobnica ta,
slamnate strehe in pesem srca. Gremo ...
Video:
Vinkov video:
Irski plesi:
Pleše staro in mlado:
Irski blagoslov (začetni del):
Ni komentarjev:
Objavite komentar