Na Gori Oljki sva skupaj s Tilčko že nekajkrat bili, pa velikokrat tudi z drugimi družbami, ampak ta osamelec je vedno privlačen. Meni še posebno, ker obujam spomine na moje dijaške dni, ko sem s teto in stricem, ki sta bila oskrbnika doma na Oljki, preživela tu nekaj poletij. S Tilčko pa je naju je peklilo še nekaj: kje sva ob zadnjem spustu z vrha proti Polzeli zašli, da nisva uživali po poti preko Vimperka, ampak "klampali" ves čas po cesti.
Torej greva danes obratno pot: z vlakom se pripeljeva v Polzelo in že takoj na železniški postaji pogrešava markacije. Ker pa poznava smer, zavijeva levo in sva kmalu na glavni cesti in tudi lepe sveže markacije se pojavijo. Ampak najprej kavica. Tu je že skoraj naselje Parižlje, komaj še Polzela, ampak vrt od lokala je prijeten in kava dobra.
Zdaj pa na pot! Na križišču markacije kažejo v levo, nama je pa v spominu, da smo včasih že tam desno zavili preko travnika. Zdaj pa kar levo in levo, dokler pri hiši, kjer prodajajo sokove (naselje Podvin), končno le dobiva dovoljenje za smer desno in v hrib. Občudujeva cvetje na hišah in lep razgled nazaj na Polzelo ter verigo hribov za njo, ves čas pa tudi škiliva na levo, kdaj se bova začeli vzpenjati proti Vimperku. Markacije pa kar naprej po cesti. Asfalt privoščim domačinom, ki se vsak dan vozijo po teh cestah, pod mojimi podplati pa mi ni preveč všeč, zato lovim pasove bolj mehke poti ob cestišču. Ob križu je na drevesu sicer zelo obledel napis za Vimperk, vendar ne upava pa kolovozu, markacije vodijo naprej.
V bistvu človek zelo dolgo časa hodi po tej cesti skoraj po ravnem, potem pa naju le razveseli vzpon po lepi gozdni poti. Prej pa nama mladi poštar in domačin na sprehodu s psom potrdita, da sva odcep na Vimperk zgrešili.
Še malo po cesti, pa bližnjica krepko v hrib, spet cesta in - sva pri Jugu. Še vedno je tu izvesek za gostilno, po malo skritem napisu naj bi bila ob času najinega obiska celo odprta, vrata pa so ostala trdno zaklenjena, le pes na verigi naju glasno pozdravi.
Pri sosedih nekaj zidajo, čeprav je fasada na hiši res občudovanja vredna, pa tudi cvetje okrog hiše.
Nimava namena iti na vrh, veseliva pa se dela Martinove poti do Šmartnega ob Paki.
Lepo po gozdu, ponekod široka, drugod ozka, povsod prijetna, skoraj prekratka. Pogosto nama na njej zadišijo tudi ciklame. Ko sva že skoraj v dolini, naju želodec spomni na malico in klopca z razgledom je kot naročena za naju.
V dolini vidiva vlak, ki odhaja proti Celju, pa saj bodo še drugi. Spustiva se mimo zadnje hiše naselja Podgora in odpraviva proti železniški postaji Šmartno ob Paki. Ker imava naslednji vlak čez dobri dve uri, si privoščiva še sprehod po Šmartnem. Prvo postajališče: gostišče v bližini, ki se koplje v različnih rožah, najbolj pa izstopajo pisane koprive in asparagusi. Gospodinja je vesela najinih pohval, takoj z gosti poklepetava še o slavni zgodovini njihovega nogometnega moštva, pa tudi žalostni izgubi priljubljenega župana pred kratkim. No, pivo je bilo pa tudi prijetno hladno in slastno!
Ugotoviva, da imajo v tem središču zelo majhne občine novejši vrtec, na robu naselja osnovna šola tudi ne izgleda prav stara, knjižnica je arhitektonsko nekaj posebnega, nekaj novih blokov in trgovin najdeva, pa seveda cerkev in pokopališče z mogočnim spomenikom padlim v prvi in drugi svetovni vojni.
Veselje je pogledati lepo urejene hiše in gospodarska poslopja, ne zaostajajo tudi nekateri balkoni blokov s pravimi slapovi rož. Hitro nama mine čas in, ko v Polzeli mahava v slovo cerkvi Svetega Miklavža na Vimperku, ki nama danes spet ni bila usojena, si rečeva: Pa drugič. Mogoče nama bo uspel obisk za patronov god v decembru.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar