27. 11. 12

Prekmurje - 26. 11. 2012

Da se izognemo napovedanemu dežju, je danes naš cilj severovzhodna Slovenija - Prekmurje. Od Celja naprej hitro napredujemo po avtocesti, čeprav smo ves čas ujeti v meglo. Najdemo izhod za Mursko Soboto, potem pa malo krožimo po poljih do Beltincev, ki so prvič omenjeni leta 1322. Ime naj bi naselje dobilo  po kobili Beli - Belotinci ali naj bi bili to Beletinci - prebivalci Beletinovega naselja. Kraj s skoraj 2500 prebivalci, mi pa s ceste komaj vidimo do prvega bloka. 
Pa se nam kar posreči najti grad, katerega nastanek sega v 14. stoletje. V teku časa je izgubil enega izmed štirih stolpov in nekaj ostalih sten, potreben je obnove, lastništvo pa tudi ni dokončno urejeno. V enem od preostalih stolpov je lepo urejena restavracija, kjer nam prijazno postrežejo s podatki o gradu in kar žal nam je, da je še prezgodaj za malico. Tu je še turistična pisarna in muzej zdravstva na tem področju. Prav lahko si predstavljamo okrog gradu obrambni jarek z vodo iz potoka Črnec, park pa nas razveseli s svojo obširnostjo, lepoto dreves in modeli starih koles ter zaklonišč. Z obokanimi podzemnimi rovi je bil grad povezan s kaščo in cerkvijo Svetega Ladislava, ki je eden najpomembnejših spomenikov arhitekture poznega 19. stoletja v Prekmurju. Cerkev je sicer nastala leta 1742, ob koncu 19. stoletja pa so jo prenovili in razširili ter dozidali Marijino kapelo z družinsko grobnico rodbine Zichy. Poleg cerkve je pomanjšana kopija stebra Svetega Teodorja v Benetkah, zraven je še beneški vodnjak in častitljive javorolistne platane. Spomnimo se tudi, da so Beltinci dom Beltinške bande, da se je tu rodil Vlado Kreslin, pa tudi Vlado Poredoš od Orlekov.
Pot nadaljujemo do Odrancev z okrog 1600 prebivalci, ki naj bi bila z manj kot sedmimi kvadratnimi kilometri najmanjša občina v Sloveniji. Značilna dolga vas ob cesti, za zgradbami pa polja in travniki. In na začetku naselja ogromna romarska cerkev Svete Trojice, za katero so imeli načrte Plečnikovega asistenta že leta 1946, pa niso dobili dovoljenja za gradnjo. Tudi sicer so imeli težave, saj se je leta 1966 pri gradnji kupole smrtno ponesrečilo osem delavcev. Osmerokotna stavba je bila končana leta 1967, zadnja dela pa opravljena leta 2005. Pogled pritegne sedem fresk Staneta Kregarja in slika za oltarjem Štefana Hauka, skupaj je to čez 220 kvadratnih metrov poslikane površine. Spomenik pri cerkvi pa spominja na prvega odranskega župnika Lojzeta Kozarja - duhovnika, pisatelja, prevajalca, ki je v Odrancih tudi umrl.
Zapeljemo se še malo naprej do Črenšovcev in v nekaj kilometrih prečkamo kar tri občine. Skozi Turnišče (že četrta občina!), ki je bilo v 16. stoletju najprej trg, potem pa celo svobodno mesto z zelo razvito obrtjo (kovači, mlinarji, ceh čevljarjev in kovačev), vozimo počasi, ker bi radi ugotovili, če obrat tovarne Planika še dela. Nismo uspešni, prepričamo pa se, da je kraj romarsko središče z dvema cerkvama in kapelo.
V želodcih že malo kruli, zato se ustavimo v Gostilni pri Lujzi v Dobrovniku. Kaj bi vendar jedli v Prekmurju: bograč, zraven kruhove venčke perece, za povrh pa še retaše, zavitke z jabolčnim ali bučnim in makovim nadevom. Zalijemo pa vse z žlahtno kapljico iz okoliških vinogradov, ki jih je okrog sto hektarov. Ni čudno, da se potem prav počasi odpravljamo s parkirišča proti Bukovniškemu jezeru, mimo energetskih točk, kapele Svetega Vida in Vidovega izvira. Po lepem jesenskem gozdu se povzpemo do Strehovskih goric, ki jih prekrižarimo po dolgem in počez. Megle ni več, obsije nas toplo sonce. Najbolj so nam všeč stare cimprane kleti in obnovljene hišice s slamnato streho. 
V bližini pokopališča uživamo v kotičku Društva vinogradnikov Strehovci, pri vinotoču Urbanova klet pa se še malo sončimo.
Spet se spuščamo proti umetnemu akumulacijskemu Bukovniškemu jezeru, ki je nastalo z zajezitvijo potoka Bukovnica, da bi ublažili visoki val pomladnih voda in mogoče namakali polja, vendar tega (še) ne počnejo. Veliko je približno osem hektarov, globoko pa od dveh do petih metrov. Jesensko listje nam šumi pod gojzerji, ko jezero obhodimo, potem pa se poslovimo in odpeljemo skozi Bogojino na avtocesto in proti domu. Kako drugače izgleda pokrajina v popoldanskem soncu, ko ni več skrita v tajanstveno meglo!
Video:

Ni komentarjev: