Sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica v oktobru je v neznano. Zjutraj se kar precej namučimo, da uganemo današnji cilj.
Z avtobusom se zapeljemo do Vojnika, si privoščimo kavico, potem pa prepustimo lokalnim vodnikom Planinskega društva Vojnik.
Po odpustke se vzpnemo po stopnicah k podružnični cerkvi Marija sedem žalosti, ki nas preseneti z bogato poslikavo, dragocenimi orglami in odlično akustiko. Poleg predsednika Planinskega društva Vojnik nas pozdravi še sam župan Benedikt Podergajs, ki je tudi planinski vodnik, obenem pa odličen pevec in v cerkvi kar odmeva, ko mu pri petju pritegnemo še ostali. Ker je župan že peti mandat, nam lahko prepričljivo predstavi svojo občino. Vojnik se lahko res pohvali, odkar so samostojna občina: veliko dobrih obrtnikov, poskrbeli so za nove šolske zgradbe, položili veliko kilometrov asfalta, označili pa tudi planinske poti in zgradili planinsko kočo.
Po tem kratkem vzponu hodimo malo po ravnem, potem pa po gozdu navzdol in že smo v dolini in korakamo skozi naselje Ilovca.
Spet zavijemo v gozd in že smo v drugi dolini, kjer dva mlaja oznanjata, da Mile praznuje svojo štiridesetletnico.
Ker nismo povabljeni, jo mahamo proti naselju Male Dole, ki pa niso niti male, niti samo doline, ampak ljubek skupek hribčkov, grebenov, dolin ... Ob manjših vinogradih se stiskajo zidanice in ob eni si privoščimo malico iz nahrbtnika, domačini pa poskrbijo za toplo in hladno pijačo.
S polnimi želodci se vzpenjamo malo počasneje, levo in desno pa se nam odkrivajo lepote jeseni: listje bukev, češenj in brez tudi brez sonca kar žari. Na grebenu se nam začnejo odpirati pogledi daleč na jug, malo kasneje pa tudi na sever proti Konjiški gori. V debati se nikakor ne moremo spomniti imena rjavega sadeža, ko se nam ob poti pojavi velik grm teh nenavadnih - nešpelj.
Malo po cesti, pa po lepih gozdnih poteh se dvigamo in spet spuščamo, dosežemo naselje Brdce in zanimivo kapelico, ki združuje dve veroizpovedi.
Gospodar nam ljubeznivo razloži idejno zasnovo in zgodovino in nas počasti z vinom.
Spet so na hišah oznake za Male Dole, mi pa kar križarimo po grebenih in odkrivamo nove in nove simpatične kotičke.
Nad naseljem Kladnart se usmerimo na markirano pot, ki vodi s Konjiške gore preko Tomaža v Vojnik.
Nikamor se nam ne mudi, ena skupina se nam je zgubila nekje v kleti, ostali pa posedemo na klopi pod razkošno lipo in si tudi privoščimo žlahtno kapljico ter doma pečeni kruh. Pot zdaj vodi predvsem navzdol skozi Črešnjevec, spet se izmenjujeta cesta in gozdne poti, na koncu pa se je le treba povzpeti mimo Hude luknje na Tomaž nad Vojnikom.
Cerkev Svetega Tomaža so zgradili ob koncu 19. stoletja na mestu nekdanjega vojaškega gradu, pred njim pa se s krošnjo dvajsetih metrov premera baha črni gaber, ki je nekaj posebnega v Sloveniji in Evropi. 18 metrov je visok, 109 centimetrov debel, zastira pa kar 314 kvadratnih metrov površine.
Ob njem raste še košata lipa in malo niže stoji na 444 metrih nadmorske višine prijazna planinska koča. Tu si z Martinovo pojedino privežemo dušo, igrata nam kar dva harmonikarja in razpoloženje je na višku. Skoraj bi pozabili, da so jesenski dnevi že precej kratki in po prijetni gozdni učni poti, kasneje pa po cesti že v mraku pridemo spet v Vojnik. Nekdo pripomni, da smo zjutraj izgledali, kot da smo za Vojnik, zdaj pa naj bi bili takšni, kot da smo iz njega pobegnili (iz psihiatrične bolnice, seveda). Pa ni tako: vračamo se veseli, ker smo spoznali nov košček slovenske zemlje z bogato kulturno dediščino in prelepo naravo ter se družili s prijetnimi ljudmi.
Video
Ni komentarjev:
Objavite komentar