Kar naj dežuje, saj ima naš kombi streho, mi pa dežnike. Na Lomu še popijemo nekaj tekočega in vročega, potem pa naprej. Tako zavzeto, da nam je Vipavska dolina nekam kratka in gremo obračat na italijansko stran. Če pa ni nobene meje! Na levi strani pa na hribu že vidimo naš cilj - spomenik braniteljem slovenske zemlje na Cerju. Vozimo se skozi slikoviti Miren z romarsko samostansko cerkvijo Žalostne Matere Božje na mestu nekdanjega gradu in zavito reko Vipavo, potem pa v hrib in kmalu smo na parkirišču in izhodišču za pohod v kraljestvu žarečega ruja.
Informacijski tabli nas tudi podučita, da smo na Poti miru. Dežnike odpremo toliko, da se prezračijo, sicer pa okrog nas vse žari v vijoličasti, rdeči, oranžni, rumeni in zeleni barvi.
Vmes pa temnozeleni bori, malo svetlejši brini, že malo utrujena trava in na listih biseri kapljic. Ko misliš, da si najlepše že videl, se odpre nova slika, drugačna kombinacija, barvitost na svojski način. Noge kar same nosijo od grma do grma, zaidejo kdaj na manj izhojeno pot, prsti pa ne nehajo pritiskati na gumbe fotoaparata.
Že smo pri spomeniku, ki je še vedno nedokončan in samoten, ozek nadstrešek pa le nudi malo zavetja za malico.
Odpirajo se razgledi na Miren, Novo Gorico, tja daleč v Italijo in na drugi strani se v daljavi blešči morje pri Tržiču (Monfalcone).
Sprehodimo se nazaj h kombiju in nadaljujemo pot skozi Opatje selo, Kostanjevico na Krasu, Komen, Dutovlje, Tomaj, do Sežane. Počasi, počasi! S Krasa vendar ne bomo šli brez požirka terana. Tega najdemo na domačiji Vina Kukanja v Komnu.
Pa ne samo letošnji in starejši teran, tudi prekajeno vratovino, panceto, pršut, hrenovke iz kozjega mesa ... Malo pozno, vendar dostojno proslavimo Martinovo, potem pa si še na terenu ogledamo prašiče krškopoljske pasme, ki uživajo na prostem pod hrasti in čredo koz tam zraven.
Do Ljubljane spet dežuje. Mirna vožnja in predenje motorja marsikoga zaziblje v prijeten sen. Pred očmi pa so še vedno bogate barve in v ustih okus po dobrotah Krasa.
Video
Ni komentarjev:
Objavite komentar