Po nekaj turobnih, deževnih in meglenih dneh naj bi bilo danes sončno. Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se sonca razveseli že pred Pivko. Dodatnih moči nam da jutranja kava in spoznanje, da bo danes večina odkrivala čisto neznane stvari. Domačin pred gostiščem in uslužbenka Turistično informativnega centra nas napotijo proti največjemu od Pivških jezer, ki jih je kar 17, to je Palško jezero. Da bi bilo iskanje malo težje, nam pripravijo še obvoz. Skozi vas Klenik se peljemo, potem pa do vasi Palčje, kjer so nam v pomoč informativne table in prijazna domačinka. S kombijem se peljemo mimo kmetije s konji,
na levi se nam že odpira pogled na jezero, nad njim pa naš naslednji cilj - Sveta Trojica. Ko cesta ni več cesta, ampak kolovoz, se le odločimo za nadaljevanje poti peš. Radi bi se povzpeli malo više in ujeli razgled na celo jezero. Ta je baje najlepši od razvalin cerkve Svete Marjete, vendar teh razvalin ne najdemo, lepe razglede pa. Jezero je veliko za okrog 200 nogometnih igrišč: kilometer v dolžino in pol kilometra v širino. Seveda to velja za visoki vodostaj, ker pa je presihajoče, poleti po travnikih na njegovem dnu kosijo travo. Voda se v njem zadržuje približno četrt leta. Okolico krasijo lepi bori, mokovec in šipek s svojimi rdečimi plodovi, veliko je brinovih grmov z obiljem plodov.
V krasnem sončnem vremenu se je čudovito sprehajati po suhi travi, le veter tu in tam preveč piha.
Zapeljemo se nazaj do vasi Klenik, potem pa skozi vas Trnje proti Sveti Trojici.
Vmes izkoristimo gostoljubje jase z mizo in klopmi, ki jo je uredilo Lovsko društvo, in preberemo navodila glede osrednjega poligona slovenske vojske Postojna. Zdi se nam predaleč, da bi od tu krenili peš, zato se peljemo naprej po gozdni cesti, ki se počasi dviguje in kmalu nudi lep razgled v dolino. Spregledamo še eno markirano pot in končno parkiramo pri napisu, ki nam obljublja le še 45 minut hoje do vrha in cerkve. Od tu naprej je tako mogoča vožnja samo še s kakšnim terencem.
Malo se vzpenjamo po široki poti, pa spet po ravnem, vmes pa občudujemo slikovite luže, ki jih prekriva tanka plast leda. Ko se pot še bolj vzpne, nam pogledi uhajajo proti zasneženemu Snežniku, pod nami sta Palško in Petelinjsko jezero, v ozadju Pivka, vmes pa še vasi.
Na poti in ob poti pa malo snega. Veter je vse močnejši, na vrhu (1123 metrov) se mu moramo krepko upirati. Zaradi čistega ozračja se nam na obzorju kažejo zasnežene Alpe, Nanos se nam zdi čisto blizu, v daljavi pa se blešči tudi morje.
Pod nami dve jezeri, Pivka, vasi, hribi z gozdovi ... Tisti, ki so tu že bili, so vneto trdili, da so na vrhu razvaline cerkve iz 17. stoletja, ki so jo uničili na začetku 19. stoletja. Danes pa izvemo, da so tik pod vrhom cerkev spet sezidali, čeprav je bilo okrog zidave veliko prepirov in različnih mnenj.
Foto: Vinko Šeško
Pri novi zgradbi naletimo na dva delavca, ki pa imata težave z vetrom in se odločita za povratek v dolino. Tudi mi jima sledimo: štirje peš do Petelinjskega jezera, ostali del poti s kombijem.
Poti čisto ob jezeru ni, je pa mogoče na več mestih priti do vode, ki tu v zelenem okvirju navadno ostane kar pol leta. V bližnji Slovenski vasi se ponašajo z Ekomuzejem Pivških presihajočih jezer, ki je za posameznike odprt ob sobotah in nedeljah, za skupine pa po predhodni najavi.
Čudovit dan zaključujemo na postajališču Barje ob avtocesti z romantičnim sončnim zahodom, vtise pa strnemo še v pivnici AS ob pivu in zaseki.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar