Španija 2014 - 25. 5. 2014

Za nami je bučna noč: kar naprej so zvonili mobiteli, mnogo je bilo govorjenja v snu, ne vem, kaj je to v zraku. Ob pol šestih poleg svetlih zvezd mežikajo še lučke na vetrnicah, z neba pa nas pozdravlja tudi zadnji krajec. Dan začnemo s pesmijo Zapojmo pesem si veselo ..., lepo je v naši domovini biti mlad ... Po vzdušju sodeč smo vsi mladi po srcu. 

Zajtrkujemo ob jezerih turkizne barve, trije so, ki jih obrobljajo drevesa. To so umetna jezera, ki se zbirajo za jezom na reki Guadalhorce. Ta je izdolbla sedem kilometrov dolgo in 200 metrov visoko tesen Garganta del Chorro. Garganta pomeni grlo, žrelo, ki je na mestih široko le deset metrov. Kar pravo ime, imenujejo pa jo tudi Desfiladero de los Gaitanes. Posebnost te tesni je drzna, tri kilometre dolga, za nekatere najbolj nevarna pot na svetu, Camino del Rey (Kraljeva pot). Ta je vpeta v apnenčaste skale tesni kakšnih sto metrov nad reko. Zgradili so jo, da bi povezala dve hidroelektrarni na obeh straneh tesni in omogočala transport delavcev in materiala. Delo se je začelo leta 1901 in elektrarna je začela proizvajati elektriko leta 1905. Največja znamenitost na tej poti je Los Balcones sto metrov nad reko, ki ga je zgradila posebna skupina delavcev, večina mornarjev, ki so bili vajeni dela na višini in vrveh. Sicer pa so pot zgradili iz peska in cementa na železnih traverzah, opremili pa so jo tudi s preprosto metalno vrvjo (zajlo). Ko je kralj Alfonz VIII slovesno odprl elektrarno maja 1921, je hodil po njej, in od takrat se imenuje Kraljeva pot. S potjo je povezanih veliko zgodb, tudi tista o mladi in lepi Angležinji, ki je jezdila po njej in se vrgla z mosta. Po toliko letih je pot v zelo slabem stanju: metalna vrv ni zanesljiva, v cementnem tlaku so velike luknje, ponekod so ostale samo še traverze. Bilo je nekaj smrtnih žrtev in že nekaj časa je zaprta, čeprav izkušeni plezalci še vedno obiskujejo to kraljestvo skalnih sten in beloglavih jastrebov v njih. V načrtu je obnovitev, pri tem pa veliko dilem: eni bi jo radi usposobili in razširili z delno prozornimi deli za množični dostop turistov, drugi bi radi, da bi ostala bolj zahtevna v obliki ferrate.

Danes, 26. marca 2015, odpirajo rekonstruirano pot!

Po ozki cesti se spuščamo, 

Foto: Vinko Šeško.

ponekod so nad cestiščem pravi previsi, v globelih pa se košatijo cvetoči oleandri in zeleni figovci. 

Ob reki se nam nazaj odpre pogled v sotesko z znamenitim mostom, na desni preko reke pa je pod železnico vstop na vrtoglavo pot. Železnica Malaga - Ronda v glavnem spremlja tesen po predorih in od časa do časa pokuka tudi na plan, zato nekateri izkoristijo čas, ko ni vlakov, da s hojo po njej vsaj malo doživijo tesen. Zapeljemo se pod naselje El Chorro, kjer z Vinkom poskušava ugotoviti, katera cesta bi bila najboljša za naprej. Na železniški postaji nam povedo, da je najbolje vrniti se do jezer. Tako tudi napravimo in nadaljujemo pot proti Antequeri. Ob poti nas spremljajo žitna polja, ki so delno požeta, oljke, na njivah strojno pobirajo česen ob enajstih pri prijetnih 19 stopinjah. 

Antequera je srce Andaluzije zaradi svojega položaja med Cordobo, Granado, Sevillo in Malago. Mesto ima okrog 40 tisoč prebivalcev in se ponaša z bogato zgodovino iz obdobja Rimljanov in Mavrov, videti je mogoče delno ohranjeno obzidje z gradom, 32 je cerkev in veliko  muzejev. Mesto je odigralo pomembno vlogo pri pridobivanju avtonomije v Andaluziji. Nas najbolj zanimajo dolmeni v okolici mesta. To naj bi bile grobnice plemenskih vodij iz okoli 2500 do 2000 pred našim štetjem, največje v Evropi. 

Dolmen de Menga ima 25 metrov v premeru, grobnica je visoka štiri metre, zgrajena pa je iz 32 megalitov: najtežji tehta 180 ton. Po končani gradnji so kamne prekrili z zemljo in nastal je hribček, ki je viden danes. 

Foto: Vinko Šeško.

Ogledamo si dolmen, pokukamo v muzej, izkoristimo stranišče in se čudimo, ker je vse zastonj. Mogoče je to zaradi vloženih sredstev Evropske unije ob obnovi. V mestu iščemo predvsem trgovino, kljub temu, da je nedelja, najdemo eno in obnovimo najnujnejše zaloge. Ob vožnji vidimo tudi birmance pred cerkvijo in lepo s cvetjem okrašene ulice. 

Nad Antequero se ustavimo še za fotografiranje krasnega motiva, ko mesto zadaj čuvajo gore v obliki ležečega človeka, izstopa predvsem glava.

Naš naslednji postanek je deset kilometrov stran v naravnem parku El Torcal. Ne premamijo nas parkirišča v dolini, z avtobusom se povzpnemo na 1.100 metrov nadmorske višine do turističnega središča na ogromnem (17 kvadratnih kilometrov) in izpostavljenem apnenčastem grebenu, ki ga je vreme sčasoma preoblikovalo v nenavadne kamnite oblike, začelo pa se je vse že pred 200 milijoni let. Z barvo so označene posamezne poti, izberemo srednjo rumeno - do dveh ur. 

Foto: Vinko Šeško.

Človek ne ve, kam bi gledal: levo, desno, najbolje je pod noge, za občudovanje okolice pa se je najbolj varno ustaviti. Kamnite gmote se dvigajo do višine 1.339 metrov nad morjem in tisti z bogato domišljijo lahko vidijo kozarec, klobuk, sfingo, hruško, vijake ..., 

zelo veliko pa je manjših debelih palačink, ki so zložene ena vrh druge. Od sivega kamna si lahko spočijemo oči na zelenih jasah s cvetočim glogom in šipkom, vmes je veliko drobnega cvetja, med njimi so tudi redke rastline. Uro in pol hoje, potem pa še sprehod na razgledišče s čudovitim pogledom v dolino, to človeka zlačni. Danes imamo pred kosilom še predjed: banane in sherry s čokolado. 

Ob kavi pa opravimo še volitve v evropski parlament. Na glasovnici so kandidati Janez Zmuzne, Lojze Orgličar, Vinko Vandrovc in Jelka Kocina. Ko skrbni volilni odbor prešteje glasove, je vse jasno: zmagal je Vinko Vandrovc z 18 glasovi, dva volilca pa sta kot svojo kandidatko dopisala "lepa Španka z volilnega plakata". Čestitamo izvoljenemu in mu obljubimo po napevu Druže Tito, mi ti se kunemo:

Šef naš Vinko, oj, šef naš Vinko, zaobljubo damo:

da se s tabo, oj, da se s tabo še na pot podamo.

Ob vsem tem se neizmerno zabavamo, ostali turisti pa nas malo čudno gledajo.

Vračamo se v dolino in občudujemo pokrajino, ki je pisana kot krpanka: različni odtenki zelene in rjave, vmes pa rumeni grmi - brnistre in njej podobni z manjšimi cvetovi in lepim vonjem. 50 kilometrov pred Granado se vozimo mimo manjših hribov z nasadi oljk, zunaj je 24 stopinj. Emanuelova navigacija nas pripelje v kamp Sierra Nevada prav v Granadi. Hitro se dogovorimo za mesto na prijetnem travniku v bližini tušev in plačamo malo manj kot sedem evrov po osebi za eno noč. Večina pohiti pod toplo vodo, ki je še preveč topla in je ni mogoče regulirati, tako je bilo tudi v prejšnjem kampu, potem pa z lokalnim avtobusom v središče mesta. Tam si ogledajo znamenitosti in na trgu doživijo tudi nastop flamenca. "Sedem Sneguljčic" pa se nas odloči, da gremo na predstavo avtentičnega flamenca v lokal Cuevas Los Tarantos. Za 30 evrov nas ob devetih pride iskat "palček" z avtobusom, eno uro vozi po mestu in pobira še druge goste in, ko že mislimo, da je to obljubljeni sprehod po mestu, se nam pridruži vodička in nas pol ure peš popelje po ozkih ulicah enega starih centrov Granade Albaycinu. Pokaže nam značilne trge, hiše nekdanjih obrtnikov in aristokratov, cerkve na temelju mošej, deset let staro mošejo in 

nepozaben pogled na razsvetljeno Alhambro, ki nas gleda s sosednjega hriba. V lokalu je v ceno je vštet tudi napitek, vsi se odločimo za sangrijo, ki jo srkamo ob poslušanju kitar, ritmičnem ploskanju in prefinjenih gibih flamenca. Navdušene nad tem večernim programom se "Sneguljčice" spet vozimo po celem mestu in točno ob enih zjutraj pristanemo pred vhodom v kamp. Dobro jutro in lahko noč!

Več posnetkov

Video: