Napredujemo: danes nas je že šest iz Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica, samo še nekaj jih je v bolniški. Oblaki na zahodu grozijo z dežjem, zato je treba pohiteti, pa tudi prav daleč ne bi šli. Z dvema avtomobiloma se zapeljemo skozi Radeče, potem pa ob Sopoti mimo Papirnice in v naselju Stari Dvor nas zeleni kažipot usmeri v levo. Lahko bi se peljali še naprej, ampak, kaj pa hoja?
Na primernem mesti parkiramo in se napotimo proti Močilnemu.
Cesta dela široke vijuge, na vsaki strani je veliko poskočnih potočkov, mah se baha z nešteto odtenki zelene barve. Po manj kot uri počasnega vzpona se nam odpre pogled na Žebnik, kmalu začnemo občudovati ob poti lesene skulpture in košate grme rododendrona, dobrodošlico pa nam priredita dva psa, od katerih je manjši prav glasen.
Na dvorišču družine Kišek smo, na nadmorski višini 520 metrov, pri naravnem spomeniku Gašperjev kostanj. To je najdebelejši pravi kostanj v Sloveniji: obseg drevesa v prsni višini je 10,93 m, obseg v prsni višini, merjen po obodu drevesa, pa je 12,80 m. Višina: 18 m. Drevo je razvejano v štiri debla z obsegi 5,67 m, 4,07 m, 3,85 m in 3,71m. Srednji vrh je suh zaradi udara strele leta 1980. Nekatera debla so votla, kar so upoštevali tudi pri volumnu drevesa in tako izračunali, da je prostornina drevesa 36 kubičnih metrov, premer pa 348 cm. Na drevo so še pred zaščito napravili lesene stopnice in v krošnji klopco.
Foto: Vinko Šeško.
Kostanj še vedno rodi, lanska letina je bila bolj slaba - sicer pa je bilo tako povsod po Sloveniji zaradi prevelike vlage. Pozdravi nas prijazna gospodinja in nas povabi v okusno urejen prostor za okrog 50 ljudi, skuha kavico in z nami poklepeta. Njen že pokojni mož je delal v Papirnici Radeče, po upokojitvi pa se je ukvarjal z lesenimi izdelki, pod kozolcem je tako veliko zanimivih stolov in ležalnikov.
Privlačna je skupina kipov ob drevesu nad kmetijo: medved, lovec, lisica in v votlem deblu še ena lisička. V veliki ogradi se sprehaja noj, pravzaprav je samica. Včasih je bilo nojev več, zanimivo, da je predzadnjega - samca zadela kap ob udaru strele.
Na zahodu se nam kaže Svibno, Kum pa se skriva v oblakih, na drugi strani zremo proti Žebniku.
Posloviti se je treba in vračamo se po isti poti. Nas tri, oborožene s fotoaparati, premami mlaka z odsevi dreves na desni strani ceste, potem pa spust ob dveh hudournikih.
V strmini ob enem od njih je vse belo velikih zvončkov ali kronic. Škoda je le, da je ob vodi in v njej ogromno smeti in odpadkov.
Vreme nam prizanese in pred dežnimi kapljami se vrnemo v Sevnico.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar