Danes nas je v Ponedeljkovi skupini Planinskega društva Lisca Sevnica le šest in zaradi stiske s časom je naš cilj bližnji Žigrski Vrh.
Z avtomobili se zapeljemo do nove Kraglove gostilne, ki še vedno ni odprta, in tam parkiramo. Nad cesto nas pozdravljajo zvončki,
ko se začnemo vzpenjati, pa se razveselimo cvetočega drena in plavih očk jetrnika. Pot je prijetna, nudi nam razglede v dolino potoka, ki priteče iz Lončarjevega Dola, pa tudi v dolino Save. Daleč sicer zaradi megle res ne vidimo, ampak, kdor z malim ni zadovoljen ... Zavijemo na desno,
kjer na obsežni planoti samuje stara domačija,
potem pa nadaljujemo pot proti Žigrskemu Vrhu. V vasi nas moja sorodnica Anica pogosti z jagodno žgano pijačo in takoj bolje vidimo.
Tudi cerkev Svetega Benedikta, za katero na spletni strani lahko beremo:
Podružnična cerkev Sv. Benedikta stoji sredi vasi Žigrski Vrh. Cerkev je bila zidana v srednjem veku. Župnijska kronika poroča, da so bili temelji za to cerkvico položeni leta 1480. Staro ustno izročilo pravi, da so se pred davnimi leti utrdili Turki na Knežjem vrhu pri Žigrskem Vrhu, od koder so hodili na ropanje po okolici. Bivali so tu 10 let in se čutili popolnoma varne, vendar so jih »naši s pomočjo Nemcev« premagali na dan Sv. Benedikta 21. marca 1480. Turke naj bi napadli na mestu, kjer danes stoji cerkev Sv. Benedikta. V zahvalo za veličastno zmago so istega leta postavili na tem mestu cerkev, posvečeno Sv. Benediktu. V spomin, da so bili Turki tukaj premagani, se je vsako leto prvo nedeljo po 21. marcu vršila v cerkvi slovesna služba božja. Cerkev se v pisnih virih prvič pojavi leta 1581. Leta 1700 je bila domnevno k cerkvi prizidana kapela Sv. Antona Padovanskega in takrat je verjetno cerkev dobila sedanjo podobo. Leta 1886 je cerkev dobila sedanji veliki oltar Sv. Benedikta. Cerkev ima dva oltarja. Veliki oltar Sv. Benedikta je iz leta 1886, v kapeli pa je oltar Sv. Antona Padovanskega s sliko naslovnega svetnika. Oltar domnevno izvira iz prve polovice 18. stoletja.
Potem pa naprej po vasi na grebenu
in med zidanice, kjer nam planinska prijateljica Majda pripravi dobrodošlico z narezkom, ta kratkim, čajem, kavo, potico ...
Foto: Vinko Šeško.
Bomo kdaj lahko povrnili to gostoljubje?
Vračamo se po isti poti in ponovno uživamo v pomladni naravi.
V daljavi nas že vabi Sevnica.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar