Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica bo danes počastila spomin na slovenski tolar. Z dvema avtomobiloma se zapeljemo skozi Krško, Spodnjo Pohanco, Arnovo selo, Zgornjo Pohanco. Tu nas preseneti dolina, ki je en sam sadovnjak. Zavetna lega očitno prija drevju, lastniki pa so ga še dodatno zaščitili z mrežami. Tu je še nekaj rastlinjakov, tudi za jagode. Gotovo koristno, na lepoti pa ta kotiček s tem ni pridobil.
Zato pa je lepša soteska potoka Močnik, kjer so ob vodi pravi vrtovi z lepo belo-rumeno kombinacijo cvetov.
Ustavimo se pri Preskarjevemu mlinu, za katerega Turistični informativni center Kozje pravi "Preskarjev mlin stoji v soteski potoka Močnika pri Preski. Na njem je plošča v spomin na padle borce čete Kozjanskega bataljona, ki je bil leta 1943 izdan in uničen v ravno tej soteski. V mlinu je pano z opisom dogodka. Mlin pa so obnovili leta 1981. Malo naprej po cesti pa si lahko ogledamo apnenico, še edino ohranjeno med mnogimi, ki so nekdaj obratovale." Steče debata, če je to pravo izhodišče za vzpon na Veliki vrh, najvišji vrh Orlice. Vinko nas prepriča, da je tako, in krenemo peš naprej po dolini,
ter počasi pridemo do velike lesene puščice, ki kaže na strmo pot do Velikega vrha. Ker smo jo vsaj enkrat že izkusili, se raje odločimo za daljšo pot po cesti,
ob kateri občudujemo debelino podrtih bukovih debel.
Ves čas se rahlo vzpenjamo in že smo pri spomeniku Ivanu Kerinu, ki so ga nemški fašisti tu ubili 1. maja 1944.
Na desno se nam odpre pogled na Svete gore nad Bistrico ob Sotli, polagoma pa med cvetočim sadnim drevjem prihajamo v Osredek pri Podsredi,
oziroma bolje rečeno v en delček tega raztresenega naselja.
Pri božjem drevcu in cvetočih srčkih nas lesena puščica na kamnu usmeri na Veliki vrh in obljubi do njega le še 20 minut. Pot je najprej strma in delno spolzka, potem pa bolj prijetna.
Na vrhu smo na nadmorski višini 701 meter in čakajo nas miza, klopca, vpisna knjiga in spomenik slovenskemu tolarju. Brežiški planinci so ga s podporniki postavili leta 2006 in to na pravem mestu, saj so tu našli kovance iz rimskih časov.
Napis na leseni tabli in na samem spomeniku nas spomni:
POHODNIK OB KAMNU POSTOJ / NA TOLAR SE SPOMNI POKOJNI / NAM JE POMENIL OBSTOJ / POSTALI Z NJIM SMO SAMOSTOJNI.
Na piramidi pod povečanim kovancem za en tolar so nalepljeni kovanci, za peščico pa jih leži še pod njo. Vpišemo se v knjigo, se okrepimo s pijačo in jedačo, potem pa vrnemo navzdol k hišam. Zdaj smo na markirani Zasavski planinski poti in hodimo v smeri gradu Podsreda.
Ko se nam odprejo razgledi na jug do Gorjancev in sever do Boča, zavijemo levo mimo kmetije s starimi orehovimi drevesi in jeznim psom,
preko zelenega travnika in hiše, kjer sključena ženička seka drva. Seveda smo še vedno v Osredku pri Podsredi. Uradno bi morali naprej po cesti, mi pa jo uberemo po bližnjici preko travnika, ki je okrašen s kukavicami, poletnim grahorjem in še čim. Prijetna pot nas vodi po gozdu mimo bahatih mrtvih kopriv, nežne dišeče perle in drugih neznanih lepot.
Pred hišami (še vedno Osredek pri Podsredi) opazimo spomenik Miloševi četi, ki je tu padla 18. februarja 1943. Curek vode živahno pada v dolgo korito,
mi pa se po asfaltirani cesti spuščamo v dolino do avtomobilov. Vinko je imel prav: naredili smo lepo krožno pot.
In do konca nas je obkrožalo cvetje in ptičje petje.
Ko se nam odprejo razgledi na jug do Gorjancev in sever do Boča, zavijemo levo mimo kmetije s starimi orehovimi drevesi in jeznim psom,
preko zelenega travnika in hiše, kjer sključena ženička seka drva. Seveda smo še vedno v Osredku pri Podsredi. Uradno bi morali naprej po cesti, mi pa jo uberemo po bližnjici preko travnika, ki je okrašen s kukavicami, poletnim grahorjem in še čim. Prijetna pot nas vodi po gozdu mimo bahatih mrtvih kopriv, nežne dišeče perle in drugih neznanih lepot.
Pred hišami (še vedno Osredek pri Podsredi) opazimo spomenik Miloševi četi, ki je tu padla 18. februarja 1943. Curek vode živahno pada v dolgo korito,
mi pa se po asfaltirani cesti spuščamo v dolino do avtomobilov. Vinko je imel prav: naredili smo lepo krožno pot.
In do konca nas je obkrožalo cvetje in ptičje petje.
Foto: Vinko Šeško.
Pred povratkom s šopkom cvetja voščimo Stanki za rojstni dan, ona pa pri Pečniku v Brestanici (pravzaprav v Guntah) poskrbi, da nadomestimo vse porabljene kalorije.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar