Kar dva avtobusa sta na poti proti morju: sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica je to in naš cilj je mejni prehod Škofije.
V bližini Ljubljane nas pozdravi sonce, na Lomu se okrepimo s kavo,
v Škofijah pa nas gostoljubno pričakajo s toplim čajem, keksi, bajaderami in močnim sredstvom za hlajenje čaja članice in člani Obalnega planinskega društva Koper.
Zastavonoši sta pripravljena, pozdravijo nas Jože Prah, predsednik Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji, predsednik koprskega planinskega društva Aldo Zubin, predstavniki planinskih društev iz Sevnice in Radelj, član Kluba tržaških turistov in gozdar Zavoda za gozdove, ki po Prahovih besedah skrbi bolj za grmovje kot pravo drevje. Hec mora biti, tudi na videz resni Aldo, ki nas strokovno vodi, med razlago vplete kakšno domislico.
Zdaj pa pot pod noge: Spodnje Škofije in odsek po nekdanji progi Paranzani, ki je povezovala Poreč s Trstom.
Še posebej smo veseli lepo očiščene poti med drevjem in grmovjem,
v zaselku Božiči, ki spada pod Hrvatine pa se nam odpre razgled na Koper z okolico in slovensko obalo vse do Pirana.
Ob poti pa se že rojeva pomlad: veliko grmov poganja brste, na vrtu cvetijo narcise, ozračje je ogreto na osem stopinj.
Pridružili smo se trasi Slovenske planinske poti in strumno korakamo skozi Hrvatine, domačini pa nas povsod veselo pozdravljajo.
Zdaj gledamo že na Trst in s tržaškimi pohodniki obujamo spomine na Devin, pohod po Rilkejevi poti, na plezalce ob stari Napoleonovi cesti, pa na lepote Glinščice. Pot ni naporna in veliko je prilik za klepet in sklepanje novih poznanstev.
Zdaj se samo še spuščamo vse do Ankarana, kjer si privoščimo daljši počitek. Radovedno čakamo, kje nas bo pot vodila naprej.
Spustimo se do morja in doživimo obrežno močvirje pri Svetem Nikolaju - sredozemski slani travnik, ki je vključen v ekološko omrežje Natura 2000. Poleg redkih rastlin je tu še področje z ostanki morskih mehkužcev - pokopališče školjk in polžev.
Hodimo mimo vojašnice slovenske mornarice, ob objektih Luke Koper, potem pa po kolesarski stezi ankaranske vpadnice. Marsikdo nam na cestah zatrobi v pozdrav. Že je tu glavni vhod v Luko Koper, pristanišče, kjer pristajajo tudi velike turistične križarke,
mi pa se povzpnemo na Titov trg.
Poseben čar mu dajejo Pretorska palača, katere začetek sega že v 14. stoletje, Loža (15. - 17. stoletje), stolnica - Cerkev Marijinega vnebovzetja (15. - 18. stoletje) in še nekaj drugih mogočnih stavb. Veliko pozornost pa zasluži gotovo tudi nekdanji mestni stolp iz 13. stoletja. V virih lahko beremo:
Do vrha zvonika nas pripelje 204 stopnic. Celotna višina stolpa je 54 metrov, na višini 43 metrov pa lahko občudujemo razgled. Zvonik je bil nekoč romanski utrdbeni objekt. V zvonik so ga spremenili v obdobju od 15. do 17. stoletja in od takrat služi v liturgične namene.
Po lepo oblikovanih stopnicah se mimo zvonov povzpnemo do razgledišča, kjer se odpre pogled od Debelega rtiča do Slavnika, po celem Kopru in okolici.
Dovolj časa imamo za oglede, obisk stolnice, pa tudi za druge različne bolj posvetne potrebe.
Še skupinska fotografija in napotimo se naprej: mimo nekdanjega skladišča soli, ki zdaj služi za prireditve in ob obali proti Izoli.
Seveda ne spregledamo vhoda v novi cestni predor Markovec, ki z 2145 metri dolžine razbremenjuje promet ob obali. Naša skupina okrog 150 pohodnikov in pohodnic pa je krepka ovira kolesarjem na njihovi stezi, ki je namenjena tudi nam pešcem.
Še postanek pri lokomotivi iz časov Paranzane, ker je v bližini pri roki bencinska črpalka s stranišči, potem pa samo še sprehod skozi Izolo do Simonovega zaliva, kjer nas čakata avtobusa. Mrači se že, čiste hoje je sicer bilo od štiri do pet ur, vendar smo že več kot sedem ur na terenu in vožnja domov nam pomeni pravi počitek. Evropska pot E12 po slovenskem ozemlju pa bo gotovo še marsikomu v užitek.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar